Slovo od tisočletja

Ta slika je ena mojih najljubših. Vedno znova, ko zagledam njene tople barve, me preplavi mir tistega večera. Da, barve so prvo, kar napravi name vtis. Potem se zavem, da je slika lepa tudi zaradi močne svetlobe. Tam na robu, ob koči še vse veselo žari. Zato je pa koča toliko bolj skrivnostna. Na sliki se ne vidi, da je v precej bednem stanju.Samo njena temna globina te vabi, da bi v njej prenočil. Dolga Jasminina senca še poudari razpoloženje. Čez celo mehko, zaobljeno snežno odejo se vleče. Nazadnje mi bukev tam na robu še pove: nismo zelo visoko v gorah, do doline ni tako daleč.

Saj je bil res samo sprehod!

Haiku:

Barve temnijo,

počitek noči bo dal

spet deviški sneg