Nobenega dvoma ni, da je Staff (v nekaterih virih tudi: Hochstaff) najlepša gora v mali skupini Latschurja. Res da ima tudi Latschur sam strmo severno ostenje, vendar je samo 19 m višji in njegova severna stena se z lepo, skalnato steno Staffa ne more meriti. In še več – Staff razkazuje svojo paradno stran prav proti Goldecku, kamor v vseh letnih časih po cesti ali z žičnico prihajajo tisoči obiskovalcev. In od nikoder Staff ni videti tako lep, kot prav z Goldecka ali tik južno izpod njega.
Značilno obliko Staffa pa vidimo že iz glavne Dravske doline, ko se vozimo od Beljaka proti Spittalu. Po Patternionu se v levo odpre dolina potoka Weissenbacha, nad njo pa vidimo značilni, ostri nos gore, ki ji le redko kdo ve ime. To je Staff.
V skupini Latschurja je peščica vrhov, ki presegajo višino 2000 m. Njihova južna pobočja so povečini travnata prav do vrhov, nekatera so manj, druga bolj strma, med travo le redko vidimo skalovje. Takšno bi bilo tudi južno pobočje Staffa, če ne bi bilo še malo bolj strmo, tako da je nekoč v njegovem osrednjem delu podor razkril veliko, strmo skalnato ploščo. Za boljšo predstavo – strmina Staffovega južnega pobočja je že tolikšna, da ne omogoča več običajnega turno smučarskega spusta. V dobrih razmerah pa zahodni, nemara pa tudi vzhodni del tega pobočja že omogočata tudi spust s smučmi.
Severne vesine Latschurjeve skupine pa so strme in skalnate, vendar ima samo Staff zares kompaktno, skoraj 300 m visoko severno steno. Ta ima prav zanimivo, za to goro značilno podobo. Njene izrazite vodoravne plasti kažejo na močne gorotvorne sile, ki so narinile apnenčaste sedimentne plasti na podlago, ki je danes nekako na višini 1700 m. A severno in severovzhodno ostenje Staffa ima tudi celo množico navpičnih grap, ki izdajajo delovanje erozijskih sil. V njihovem izteku in ob celotnem vznožju ostenja so številna melišča, ki še poudarjajo slikovitost Staffa, gledanega s severa.
In to je o podobi Staffa tudi vse. Zahodni greben gore je v vršnem delu kar oster, a še vedno omogoča lahek dostop. Vzhodni greben se kmalu zasuče v jugovzhodno smer, nato pa se kaj hitro spusti in utone v gozdovih. Na severu široko sedlo (Gusenscharte) deli Staff od sosednjega Goldecka.
Razgled z vrha
Zaradi njegovega precej izoliranega položaja Staff nudi resnično razsežen razgled na gorski svet Vzhodnih Alp. Tistih 9 metrov višine, ki jih že precej oddaljeni Latschur premore več, ne zakriva ničesar. Proti vzhodu pogled seže zelo daleč vzdolž doline Drave. Na levi so Nockberge, na desni spodnje Ziljske Alpe v smeri proti Dobraču in za njimi Karavanke skoraj do njihovega konca. Kamniške Alpe so že zelo oddaljene, a desno od Dobrača, že precej bliže, je mogočna severna kulisa Julijskih Alp. Njihovi ostri vrhovi so nanizani kot na vrvici.
Na južnem obzorju je dolga veriga Ziljskih Alp, pa Karnijski greben in za njim južne skupine Karnijcev. Še bolj divji vrhovi kipijo k nebu na jugozahodu: Dolomiti in Lienški Dolomiti. Na zahodu in severozahodu vidimo številne skupine Visokih Tur, seveda z Großglocknerjem na sredi. Panorama tisočih vrhov se zaključuje na severu, kjer je v lepih dnevih za skupino Nockberge videti tudi vrhove Nizkih Tur in nekaterih vrhov Severnoapneniških Alp.
Dolina Drave z vrha Staffa
Staff od SV, s parkirišča pod vrhom Goldecka
Dostopi
Vzponi na Staff potekajo iz več smeri, njihov značaj pa je precej različen.
1. Z Goldecka. Običajno izhodišče za turo je veliko parkirišče Seetal, tik južno pod vrhom, na 1895 m. Do tja običajno pripeljemo z avtom po vzhodnem grebenu, iz Žlana. Gorska cesta je običajno odprta od začetka maja naprej. Cestnina za avtomobile/motorje je 13 EUR/7 EUR. Če je pozimi cesta očiščena, na vrh lahko pripelješ zastonj. Druga možnost je, da se tik pod vrh Goldecka pripelješ z žičnico iz Spittala (17 EUR). Pozimi je večina smučišč Goldecka na zahodni strani gore, vendar tudi na južno stran lahko prideš s pomočjo vlečnic in sedežnic. Poleti je od zgornje postaje žičnice na južno stran gore le kratek sprehod čez greben. V vsakem primeru se tako spustiš z Goldecka na Gusenscharte, 1700 m. S parkirišča do tja vodi gorska cesta. Na tem odseku prav pride gorsko kolo, čeprav je na parkirišču znak, da je vožnja po cestah, ki se raztezajo prav tja pod Latschur, prepovedana. Kaj takega je za avstrijski turizem zelo nenavadno!
2. Iz Stockenboia. To je vas v dolini Weissenbacha, na višini nekako 900 m, JV od Staffa. Iz središča raztresenega naselja gre gorska cesta gor na greben Bucheben. A tudi ta je kmalu zaprta za javni promet, tako da s hojo začnemo nekako na 1100 m.
3. Iz zahoda Stockenboia. Malce navzgor po dolini, v bližini Tonbodnerja, 855 m, se še ena gorska cesta odcepi desno v breg. Ta te pripelje pod Karalm, in še naprej proti SZ, na južna pobočja Staffa. Kar zadeva ta pristop pa nimam informacij, če je cesta tudi zaprta za javni promet. To bi utegnil biti dober pristop za turni smuk z juga.
4. Od jezera Weissensee. Na vzhodni obali tega lepega jezera je na 941 m veliko parkirišče, s katerega lahko začneš nekoliko daljšo turo na Staff od jugozahoda.
Na zahodnem grebenu
Vzponi na vrh
1. Z Goldecka. To je zelo priljubljen vzpon z visokega izhodišča, pri katerem pa na začetku žal nekaj višine izgubimo. To je lepa tura tako v letnih razmerah, kot gotovo tudi v času turne smuke. Zahtevnost letne ture bi bila ocenjena s T2, z morda enim ali dvema mestoma T3.
S parkirišča gremo po gorski cesti proti JZ. Nad Kapelleralm je lepše nadaljevati po markirani poti, ki gre nad cesto. Skozi lep rododendronov park se spustimo na Gusenalm, s planine pa po cesti še levo na Gusenscharte, 1700 m. Na Gusenalm lahko pridemo tudi z zahodne strani Goldecka. Preprosto sledimo poti št. 210, ali pa se na smučeh spustimo čez JZ greben Goldecka.
Malce pod Gusenscharte, na zahodni strani, markirana pot za Staff skrene z gorske ceste v levo. Poti št. 210 sledimo proti JZ. Sprva gre skoraj vodoravno oziroma z blagimi vzponi in sestopi, ves čas čez SZ pobočja Staffa. Po lepih pašnikih in skozi redke gozdove obkrožimo precejšen del gore, naposled pa pridemo na pašnik, kjer se od naše poti v desno odcepi pot št. 268. Ta gre naprej na Kuhalm in pod Latschur, mi pa nadaljujemo levo po travniku navzgor. Po široki dolini se povzpnemo čez ne preveč izrazit dolinski prag in pridemo v zatrep lepe doline med Staffom in Eckwand. Na nekako 1900 m je novo razpotje. Glavna pot št. 210 gre naprej po dolini (na Eckwandsattel, proč od našega cilja), v levo pa se odcepi šibka markirana steza proti JV. Ta se kmalu prebije čez kratko, kakih 15 m visoko skalno stopnjo (lahko), nato pa se udobno nadaljuje čez severna pobočja pod glavnim grebenom (oziroma grbino Mitterstaff). Je lahka in udobna, pobočja pa vseeno postanejo bolj strma. Pozimi in v času turne smuke utegnejo biti poledenela, zato velja razmisliti, če ni bolje iti po vrhu.
Na škrbini vzhodno od Mitterstaffa se začne vršni greben glavnega vrha. Narediti moramo le še kakih 150 m višine. Greben postane precej ozek. Pot se ga v glavnem drži, na nekaj mestih zahteva nekoliko dodatne pozornosti (en ali dva prehoda zahtevnosti T3). Pozimi ta del seveda tudi zahteva previdnost in ustrezno opremo. V 15 min je greben za nami.
Sestopimo najbolje po isti poti. Proti zahodu turo lahko še poljubno podaljšamo.
2. Iz Stockenboia. Avto pustimo pri zaselku Sattegger, nekako na 1100 m. Nato po markirani poti (ali po gorski cesti, nemara z gorskim kolesom) proti severozahodu do Buchebenhütte, 1537 m, in naprej po poti št. 287 pod Staffeck. Tam se pot obrne levo in prečka strma pobočja. Čez nekaj strmih prehodov doseže Staffeck, tam pa se spet obrne desno in sledi grebenu na vrh. 3 h 30 min.
3. Čez Karalm. Do koče na tej planini, 1519 m, tudi pridemo iz doline Weißenbacha (Tannbodner, 855 m). Po gorski cesti bo dobri 2 h hoje. Lahko pa tja pridemo tudi od Weißensee, po gorski cesti in markirani poti – v nekako 2 h 30 min. S Karalm se cesta nadaljuje proti SZ in se konča pod Kopasnockom. Vzpon naprej gre proti severu in je pretežno lahek. Na glavnem grebenu se obrnemo desno in povzpnemo na vrh.
4. Od Weißensee. To je daljša, a lepa pohodna tura. Kot pri vzponu na Latschur, gremo na sedlo Stosia, nato naprej po glavni markirani poti št. 210 proti SV na Eckwandsattel, 2070 m, in s tega sedla še naprej po glavnem grebenu proti vzhodu na vrh Staffa. Še lepša bi bila tura, na kateri bi s sedla Stossia na vrh Staffa pobrali še čim več vrhov v glavnem grebenu.