Monte Pasubio, 2232 m

Na sredini desni je velik del masiva Pasubia, pogled je od vzhoda, z Monte Cimone

Uvod

Monte Pasubio je najvišji del razsežnega masiva med prelazom Pian delle Fugazze na eni strani in Val d'Astico oziroma planoto Folgaria. Masiv pogosto imenujejo tudi Pasubio – Col Santo, slednji vrh je za dobrih 100 m nižji od najvišjega vrha, imenovanega tudi Cima Palon, 2235 m. Od daleč je celoten masiv videti kot veliko, kopasto gorstvo, na več mestih so izrazite tudi vršne planote. V posamezne doline pa padajo tudi nekatere zelo strme stene, ki so tudi priljubljene pri plezalcih. Doline in grape, ki se zajedajo v masiv so dokaj divje in redko poseljene, kljub vsemu pa številne med njimi omogočajo pristope na vrhove. Mreža poti je gosta, vzrok pa je seveda I. svetovna vojna.

Monte Pasubio je eden tistih žalostnih krajev, kjer je bilo med I. svetovno vojno prelite največ krvi (menda več kot 13.000 mrtvih). Zaradi planotaste zgradbe in ker se je v začetku vojne frontna črta ustalila prav čez vrh gore, se je v nekaj mesecih celoten masiv spremenil v eno največjih visokogorskih bojišč. Dva vršička v grebenu tik severno od najvišjega vrha se, na primer, imenujeta Dente Italiano in Dente Austriaco. Pod prelazom Pian delle Fugazze je veliko spominsko obeležje.

Monte Pasubio je zelo obiskana gora – peš, s kolesom ali pozimi na smučeh. Pristopi na vrh gredo z vseh strani, seveda pa je najbližje izhodišče Passo Pian delle Fugazze. Nekatere gorske ceste so prave gradbene mojstrovine. Strada delle gallerie, na primer, je tako strma in ozka, da je po njej prepovedana celo vožnja s kolesi.

Samo omenimo – veličastna gorsko kolesarska tura je na primer: Ponte Verde, 942 m (na glavni cesti) – Passo Pian delle Fugazze, 1163 m, – Strada degli Eroi – Porte di Pasubio, 1928 m, – (vrh, 2235 m) – Passo di Fontana d'Oro, cca. 1700 m – Malga Campiglio, cca. 1150 m – Passo di Campiglio, 1216 m – Ponte Verde. Skupaj nekako 6 ur.

Eno od južnih ostenij masiva Pasubia

Ostenja nad cesto, ki vodi na Passo Xomo

Na vrhu Cime Palon, pogled proti severu

Razgled z vrha

Z vrha Pasubia je podoben razgled, kot smo ga opisali s Cime Carege, le da so najvišji vrhovi Alp že nekoliko bližji.

Dostopi

Na Passo Pian delle Fugazze, 1163 m, se iz Slovenije pripeljemo tako, kot je opisano v poglavju o Cimi Caregi. Tam je izhodišče za vzpon po Strada degli Eroi. Če se na vzhodni strani pod sedlom odcepimo po ozki, a dobri asfaltni cesti v desno, lahko pripeljemo na Passo Xomo, 1058 m, oziroma na nad njim ležeči Passo di Campiglia, 1216 m. Tam je začetek Strade delle Gallerie, pa tudi ferate čez Cinque Cime (vzhodni greben). Na severu je možno izhodišče Passo della Borcola, 1206 m, čez katerega gre na vrh pešpot E5. Lahko pa seveda s pohodom začneš tudi v kateri od dolin, na primer nad vasjo Posina. Več je tudi dostopov od zahoda, torej z nam bolj oddaljene strani.

Poti na vrh

Kot rečeno, se bo večina obiskovalcev na vrh verjetno podala po gorskih cestah, ki so zaprte za javni promet. Veliko pa je tudi steza, markiranih in nemarkiranih. Tri najbolj slikovite ceste, ki se srečajo na visokem sedlu Porte di Pasubio, v bližini Rif. Papa, 1928 m, so naštete spodaj.

1. Strada degli Eroi. Začne se na sedlu Pian delle Fugazze in se vzpenja sprva proti severu, nato proti severovzhodu. Je razmeroma široka in primerna za gorsko kolesarjenje. K slikovitosti prispevajo številni predori, ki premagajo strme odseke in ostre grebene.

2. Strada degli Scarrubi pride na Porte di Pasubio domala z nasprotne strani. S Passo di Xomo se vzpne na Passo di Campiglia, potem pa gre proti severu čez vzhodna pobočja gore. Preden jih v številnih zavojih premaga, gre tudi skozi nekaj predorov. Ta del ceste je najbolj slikovit, saj je tudi tu na pobočjih nekaj lepih stolpov. Nato gre vršno planoto proti zahodu do Rif. Papa.

Porte di Pasubio, pomembno križišče poti in cest

Strada degli Eroi s Porte di Pasubio

3. Strada delle Gallerie

V redu, zakaj torej podrobno opisovati turo, ki gre po gorski cesti? Preprosto zato, ker je ta tako izjemna! Ta vojaška cesta, prava mojstrovina italijanskega inženirstva, je široka 2 m in v predorih prav toliko visoka. Zgrajena je bila z namenom omogočiti vzpon na vršno planoto, skrit pred obstreljevanjem nasprotnikove strani. Na cesti je 52 predorov in je zaradi strmine in izpostavljenosti prepovedana za gorsko kolesarjenje. Oprema: dobri čevlji, pohodne palice in obvezno baterija. Skupna ocena zahtevnosti: T1 (od 1216 m na 1928 m, nato pa še po stezah na vrh, 2235 m). Skupaj na Porte di Pasubio 2 h 30 min, na vrh pa potem še 45 min.

Opis. Začetek poti je na Passo di Campiglia, kjer je vstop na cesto tako pregrajen, da je prehod s kolesom nemogoč. Cesta se že od vsega začetka drži južne strani grebena. Tako ni bila izpostavljena obstreljevanju. Že kar takoj gre v prve predore in postaja vedno bolj strma. Pogosto potem, ko prideš iz kakega predora, ugotoviš, po kako strmem svetu je cesta speljana. Povsod so le strme stene, skalnati stolpi in zelo strma travnata in ruševnata pobočja. Višje ko gre cesta, bolj divji so prizori.

Na nekaj mestih, ko si pod zemljo, imaš občutek, da so stene predora tako tanke, da je zrak na obeh straneh ceste. Včasih to potrjujejo line v tunelih, ki gledajo zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Spet kdaj drugič cesta v takem skalnatem stolpu ali steni naredi zavoj polnih 360 stopinj, nato pa pri vrhu stolpa izstopi na ozko polico, ki prepada na obe strani. Kot v kakem gradu iz pravljice!

Potem, ko pridobi precej višine, pod vršiči Cinque Cime, začne cesta prečkati južna pobočja tega grebena. Namenjena je na sedlo na njegovi zahodni strani, kjer se prevali na vršno planoto k Rif. Papa. Ko cesta seže že dovolj proti zahodu, nas markacije usmerijo z nje desno čez travnat greben. Ta bližnjica nas pripelje naravnost na planoto in naprej h koči.

Blizu začetka poti

Prečnica pod Cinque Cime

Arco Romano

Vzpon na vrh je komaj potrebno opisovati. S Porte di Pasubio gredo proti najvišji točki tudi oskrbovalne cestice, mi pa se držimo markirane poti, ki gre naravnost navzgor. Pravzaprav lahko hodimo kjer koli, vrh nad nami je dobro viden. Ob tej poti lahko obiščemo več obeležij iz I. svetovne vojne. Večina se ustavi pri velikem spomeniku v obliki slavoloka in pri grobu, kjer je pokopan general Vittorio Emmanuelle Rossi. Sicer pa je po celotni vršni planoti in grebenu nad njo speljana spominska pot, označena z rumenimi markacijami.

In, ko smo že pri poteh po krajih iz I. svetovne vojne – v tem območju jih povezuje pot Sentiero della Pace.

Koče in bivaki

JV sektor: Ob glavni cesti, tik nad Ponte Verde, stoji Rifugio Balasso. Je predvsem izhodišče za plezalce.

SV sektor: Malga Bòrcola, 1189 m. Stoji blizu Passo Bòrcola, med Val Posina (J) in Val Terragnolo (S).

SZ sektor: Rifugio Vincenzo Langa (lastnik: SAT Rovereto), 1825 m, tik JZ pod vrhom Col Santo. Glavni pristop iz Val Chèserle. Odprta od junija do septembra. Zimska soba.