Odmev zvoka in barv

Planinski izlet se včasih sprevrže v nenavadno, močno doživetje. Še skoraj sredi zime sva v divjino kanjona Male Paklenice zašla sama. Pol ure od označene poti so votline, ki jih v tem času zjutraj samo za nekaj minut obsije sonce. Takrat vse zažari v zlatih barvah. Jasmina je zapela lepo melodijo in stene so ji jo čisto nepopačeno vrnile. Kánon za enega pevca, vlogo drugega pa do popolnosti obvladajo navpične stene.

Tako čistega odmeva nisem slišal še nikjer. Skupaj s soncem in enkratno gorsko pokrajino nama je na tej velebitski Mesa Verde odmev zvoka in barv pričaral skoraj mistično doživetje. Z lahkoto sem se prestavil tisočletja nazaj, v čas, ko so naši predniki, prav tako zamaknjeni, kot danes mi, začeli častiti sonce. In kako lahko je celo v tako hladnih stvareh kot so skalnate gore, videti živa bitja, če se s teboj takole pogovarjajo!

Sicer pa gore niso tako hladna bitja. Le čakajo, da se jim ti približaš. Pri tem ni zadosti, da le prideš pod goro, poiščeš njeno najšibkejše mesto in se ji povzpneš na teme. Ne, moraš jo nagovoriti. Ji kaj lepega zašepetati v uho. Vprašanje je le, kako. Stenam nad Malo Paklenico sva občudujoč nasmeh namenila že takoj na začetku kanjona, ko so se razblinile megle. Takoj so nama odgovorile in nama pokazale te votline. Tam smo se že pogovarjali. Potem nama je Paklenica razkazovala svoj nakit - filigransko oblikovane škraplje in skalne stolpe. Če je bila njena struga spodaj še suha, je v srednjem delu po njej že tekel živahen potoček in bukve so se pripravljale na sveže zelenje. Zgoraj, na planoti pod Lekinimi njivami je pokazala, kako zna kipariti. Skupina skal je popolnoma verno ponazarjala oddaljene vrhove glavnega velebitskega grebena. Ja, goram se splača prisluhniti, saj ti imajo toliko povedati!