Pošasti Kapele

Z malo tesnobnim srcem se pretikava skozi pragozdove Velike Kapele. Pred kako uro sva se bila srečala z medvedom. Po sestopu z najvišjega vrha Bijelih stijen sva okrog skalnega roba prišla v grapo, on pa po njej navzdol. Nekak poskočen, odrasel mladič. "Saj medvedka je že spredaj", pravi Jasmina, velika poznavalka trenutnih lokacij hrvaških medvedov in mirno nadaljuje pot navzgor po tisti grapi.

Pa vseeno ti skalni labirinti nudijo skrivališče še številnim drugim pošastim, kakršna je na primer tale velikanska školjka. Gorje, če bi šel tu mimo v mraku! Ali da bi se ji celo podnevi preveč približal. Njam! In nikoli več te nihče ne bi našel.

Ja, medvedov se pa kar bojim. Močnejši so, hitrejši, bolje plezajo in plavajo od nas; kaj pa jim sploh moremo? Stara modrost: "Ne bojimo se močnejših od nas, ampak hitrejših", je pri medvedih, kot vidite, brezpredmetna. Ko tako kolesariš skozi kočevske gozdove in naletiš na velik, sveže kadeč se kup borovničevega dreka, se pedala začnejo vrteti s podvojeno močjo. In ko v blatu ob mlaki sredi snežniških Ždrocelj zagledaš svež odtis medvedove šape, se začneš nemirno ozirati okrog sebe in upati, da si dovolj glasen, da se te bo pametna žival ognila.