Steinernes Meer

Članek je izšel v Planinskem vestniku.

Kraljevo jezero

Planota Steinernes Meer in vrhovi nad njo

Planota Steinernes Meer in vrhovi nad njo

V naših gorah imamo toliko visokogorskih kamnitih planot, da me razne Totes Gebirge, Steinernes Meer in podobne pokrajine dolgo niso pritegnile. So pa kot nalašč za daljše pohode, na katerih »vse svoje nosiš s seboj« in tako je prišlo na vrsto tudi Berchtesgadensko Kamnito morje. Sem pa tudi že komaj čakal, da ponovno vidim mogočnega Watzmanna in globoko pod njegovim vrhom temnozeleni Königsee z ljubko cerkvico Sv. Bartolomeja. Samo toliko še morava počakati, da se vreme izboljša!

Popoldanski dren ob jezeru prenašava stoično. Res da sva neodvisna, ampak okvirni načrt pa vseeno imava. Še do večera morava priti na planoto, ki je vsaj 1000 metrov višje. Bartolomejev travnik pod vzhodno steno Watzmanna je zagotovo eden najlepših krajev v Alpah. Izvijeva se iz vrveža in na stezi ob jezeru sva že sama. Nato se pot hitro dvigne v stransko dolino. Narejena je z vso nemško preciznostjo. Niti en kamen ne štrli iz lepo nasutega, drobnega peska. Mogoče pa le zato, ker je bil to nekoč revir bavarskih kraljev? In svinj, če jih je po Saugaße kdaj kaj šlo gor ali dol. Ta strma dolina naju hitro prestavi nekaj sto metrov višje, potem pa po kraških dolcih pot še skoraj eno uro motovili, preden se nad travnikom z zelenim jezerom prikaže Kärlingerhaus.

Sv. Bartholomea

Salet v koncu Königsee

Nič ne bom čistil čevljev pred vstopom v kočo, kot zahteva napis ob krtači na verigi! V svoj šotor grem pač lahko kakršen hočem, samo postaviti ga je še treba, seveda. Napoved o izboljšanju vremena se izcimi v vztrajen dež. Zato se vzpenjava še naprej; na dvesto metrov višji uravnavi Baumgartl pa vidiva zadnje upanje, da na ravnem v travi postaviva šotor.

Nisem dobro izbral! Vso noč lije, šotorček stoji v bregu, pod mojim ležiščem je grda skala. Ko se ji izogibam, se tiščim ob platno in tam voda pridno pronica v notranjost. Jasmina, pol stopničke nižje, ima sicer mehkejšo podlago, ampak vso noč mora po malem plavati. Zjutraj sva skoz in skoz mokra, čemerna in neprespana. Na bližnji skali se pripraviva za takojšen pohod. Zajtrkovala bova zgoraj na soncu, ki je vendar napovedano.

Čez pol ure že spet dežuje. Ob kočuri, malo stran od poti, nekdo z daljnogledom opazuje okolico. Bova pa kje drugje vedrila! Potem pa Jasmina, pomislite, na ravnem stopi na kamen, ki se, najbrž po dolgih stoletjih, odloči prevaliti na hrbet, tako da punca grdo pade in se potolče po kolenu in roki. Nekje najdem prastar, umazan obliž, toliko, da ji ustavim krvavitev s prsta. Če ne bi prav takrat posijalo sonce, bi morala dosegla najnižjo možno točko. Čas je za zajtrk.

Prečenje Schönfeldspitze

Schönfeldspitze s planote

Uro kasneje doseževa Buchauerscharte. Odpre se lep pogled na jug, midva pa se bolj ozirava k Schönfeldspitze, na kate­ro se morava po­vzpeti. Res je z vseh strani hudo strma, a težave pri vzpo­nu naj ne bi presegale prve stop­nje zahtevnosti. Čez Schöneck-nieder je treba plezati navzdol. Jasmina nikoli ni marala prečnic, sedaj ima še oklan prst in njeno moralo tlači zaje­ten nahrbtnik. Schön­feldspitze onkraj škr­bine izgleda kot cerkveni stolp. Pod vrhom je nanj prilepljenih nekaj ljudi, ki so prilezli z druge strani.

Plezanje na vrh res ni zahtevno, samo naravnost navzgor, napake pa niso dovoljene, gospa in gospod takorekoč pri šestdesetih pa letos še nista navajena na toliko globine pod seboj. Na vrhu je velikanska Pietà v obliki križa. Že desetletja se tam prepira s prav nič strpno gospo Estetiko, ampak saj se človek lahko usede k uživanju razgleda tudi tako, da ju ima za hrbtom. Na nebu je morje razigranih, belih oblakov, spodaj kamnito morje visokogorskega krasa, v daljavi Königsee.

Königsee s Schönfeldspitze

Pričakujeva lažji, zavaro­van sestop na drugo stran. Že kmalu pod vr­hom, malo po odcepu poti, je okrog zelo izpo­stavljenega, skoraj nav­pičnega raza res nekaj klinov. Kasneje varoval ni več. Udobna polica pripelje na zahodno ra­mo. Na drugi strani je spet strmo skalovje. Sredi sestopa navzgor pripleza mlad fant, domačin, z nekakšnim klientom na vrvi. Svetuje mi, naj ven­dar pospravim palice, češ da je še nekaj skoraj navpičnih, nezavarova­nih stopenj. Mogoče res izgledam čudno, ampak dokler plezanje ne preseže prve stopne zahtevnosti, se s palicami počutim bolj varno. Z leti sem razvil nekakšno tehniko štirinožnega pajka in doslej se s svojima lastnima nogama še nisem zapletel v palice. Ni pa to po gorniški teoriji, vem. Še preden prideva do Riemannhaus, sta naju onadva že dohitela, vendar zato, ker sploh nista šla na vrh. Tako je to s klienti, pa četudi so na vrvi!

Čez razburkano, kamnito morje

Čez »Kamnito morje«

Koče v hribih so dobre samo za dodatno pivo in izjemoma za kakšno golaževo ali zelenjavno juho. Ko se čez slabo uro odmajeva naprej, neusmiljeno žge sonce. Eichstätter Weg je triurna povezava z Ingolstädter Haus. Pot gre skozi osrčje Kamnitega morja. Kot kje na Kaninu, razsežnosti so velikanske. Na pol poti se končno odločiva posušiti svojo opremo. Vse cunje, spalki in šotor razprostreva po vroči skali, naredi pssst, potem takoj še enkrat, ko odprem mrzlo pivo, malo zadremava in že je vse suho.

Nič hiteti čez Kamnito morje, bi ne bilo dobro za motivacijo! Skozi labirinte balvanov, čez škrapljaste pode, mimo velikih plošč z okamenelimi školjkami naju pot končno le pripelje k Ingolstädter Haus. V poznem popoldnevu imava dovolj časa, da poiščeva primerno mesto za spanje. Jasmina ima genialno srečo! Slabih pet minut od koče, ob poti v dolino, onkraj podkvaste skalne pregrade, ki naju skrije pred vsemi pogledi, je čisto ravna gorska trata, obrnjena na zahod. Dolgo sediva pred šoto­rom in opazujeva sonce, ki počasi zahaja za Leo­ganškimi gorami. Danes se bo pa dobro spalo!

Večer pri Ingolstädter Haus

Zjutraj sem jaz tisti, ki začne z malodušjem. »Oblačno je«, izjavim. Jasmina se pa ne da: »Za zvezde je že prepozno, za modro nebo pa prezgodaj, čisto jasno je.« Res sva različna. Medtem ko jaz navadno prvo polovico dneva nič ne jem, Jasmina skuša stabilizirati svojo dušo tako, da čim prej obteži želodec. Ampak tokrat greva na bližnji Großer Hundstod še pred zajtrkom.

Na Großer Hundstod in v dolino

Tale Velika pasja smrt je drugi najvišji vrh nad Kamnitim morjem. Med skale poskrijeva večino opreme in lahkotno odkorakava okrog Male pasje smrti novim doživetjem naproti. Pot s sedla na glavni vrh je strma in na nekaj mestih izpostavljena. Spet je treba preplezati eno ali dve mesti prve stopnje. Ko pa si na vršnih pobočjih, se prečkanje do križa, ki ga vseskozi gledaš, še kar vleče.

Kakšen lep velikan je Watzmann s te strani, od zahoda! Škoda, ker je še v senci! Sicer pa bo spet čudovit dan. Pogled v daljave je čist, nebo je jasno, čezenj slovesno jadrajo beli oblaki.

Dolg sestop naju čaka. Do Sv. Bartolomeje je 2000 metrov višinske razlike, na poti bova naredila vsaj še 300 metrov vzpona, dodat­no k 600 metrom, ki sva jih že naredila sem gor. Pa tudi razdalja do jezera ni zanemarljiva.

Previdno sestopiva do koče, pobereva opre­mo in se napotiva okrog Hundstoda, proti sedlu Hundstodgatterl. Šele tam bo zajtrk. Zdaj hodiva po zahodni »obali« Kamnitega morja. Pot se najprej spusti, od razcepa pod sedlom pa se začne strmo dvigovati. Pa saj je pravzaprav sploh ni! Čez obupno razbito kraško skalovje lezeva navzgor. Sredi strmine zaslišiva glasno stokanje. Nek možak si je najmanj zvil gleženj. Prijatelja sta mu ga obvezala, sprašujeta, če imava tablete proti bolečinam. Žal ne moreva pomagati, bo že minilo. Ubogi »Hundsschmerz«, takoj krstiva nesrečneža. Čez pol ure slišiva prileteti tja helikopter.

Na sedlu pa, takoj ko zavijeva okrog roba, se prikaže prizor, ki prese­ga vse, kar sva do sedaj videla v Berchtesga­den­­skih Alpah. Pa tudi drugod ni veliko takih! Nad zatrepom Wim­bachtal se dviguje mogočna špica južne­ga vrha Watzmanna. Spominja me na Montaž nad Dunjo. Montaž je bolj razgiban, divji, Watzmann pa je eleganten. Ja, tu je res najlepše mesto za današnji zajtrk!

Njegovo veličanstvo Watzmann izpod Hundstodgatterla

Dobro, da nisva pohoda naredila v obratni smeri! Da bi pri vzponu tukaj, na primer, imela vrh Watzmanna ves čas za hrbtom. Precej ljudi nama prihaja s to usodo nasproti, ko se midva ob čudovitih pogledih spuščava globoko dol. Pri majhnem jezercu pod sedlom Trischübel je prva voda. Pa spet vzpon na sedlo, s katerega bo treba še slabih 1200 metrov dol. Spuščava se po strmi dolini, na uravnavah so lepi travniki, na desni vedno bolj visoko raste mogočna stena Gjaidkopf. Res zanimivo! Ta vrh popolnoma neopazno zaključuje visoko planoto Kamnitega morja, na to stran pa ima celih 700 metrov visoko, navpično ostenje. Kar tako! Spodaj na razcepu zavijeva levo, proti prehodu Sigeretplatte. Vzorno zavarovana polica vodi nad prepadom. Onkraj nje se priključiva pristopni poti in zašpiliva veliko klobaso. Mimo bučnega slapa se spustiva k jezeru in se vrneva vzdolž obale k Sv. Bartolomeji. Biergarten glasno kliče.

Kakor po vsaki daljši turi…

Naročim hrano in še: »Zame eno pivo.« »Kakšno?« vpraša Bavarec. »Veliko, pol litra«, mi nemščina gladko teče. »To je pri nas malo pivo«. Oh, kako mi je všeč ta dežela! In tako mislim, da sem prvič v življenju spil dve mali pivi.

In zaključek? Po enournem čakanju na ladjico, od pristanka na severnem koncu jezera še dober kilometer pešačiva do najinega specialnega gratis parkirišča, potem pa, ker je vinjeta za avstrijske avtoceste pretekla, še dolge ure zdržema vozim do doma. Vaje v koncentraciji, pač!


___________________________

Angleški prevod: