Monte Pasubio in Cima Carega, 2005

28.-29. maj, 2005

Prvi dan

Zdaj se nama pa že dogaja, da več dni vnaprej napoveva, kam bova šla za vikend. Vseeno se nama nihče ne pridruži, zaradi zidave doma pa odideva pozno. Stabilno, vroče vreme je za konec maja nenavadno, pri vožnji čez Italijo se počutiva kot sredi poletja. Ko se iz Schia cesta le začne počasi dvigovati, se pred naju postavi visok, nazobčan greben. Vseeno mu ne posvečava pozornosti in šele kasneje ugotoviva, da je to že južni del Pasubia. Pri Ponte Verde zavijeva desno in se po ozki cestici peljeva na sedlo Xomo in še naprej na višje ležeče sedlo Campiglia. Pol treh je že ura, zato nimava nobenega maneverskega časa. Gor bova šla kar po Strada delle Galerie.

Ampak kakšna cesta je vendar to! Dobra 2m široka, dobra 2m visoka, gre pa čez najbolj divje stene, stolpe in grebene. Ima 52 predorov, skoraj greš več pod zemljo kot pa na odprtem. Nekajkrat se dviga v spirali skozi skalnat stolp, nato pa po ozki polički izstopi. Dolžino predora in s tem potrebnost baterije, presodiš po hladu, ki na začetku zaveje vate. Kar hitro hodiva, planinci se večinoma že vračajo. Ker je vroče, v zgornjem delu poti narediva kosilce. Nato dalj časa prečkava pobočja, ko pa se pot povsem približa grebenu, naju markirana pot napoti čezenj, tako da ceste nisva prehodila v celoti. Onkraj grebena se razprostira široka planota Pasubia, iz katere se 300m višje dviga glavni vrh, Cima Palon, drugi vrhovi pa so malo nižji.

Najprej se napotiva k Rif. Papa, ki je na Porte di Pasubio. Tam je precej kolesarjev, ki jim je to sedlo glavni cilj. Izredno lepa mora biti kolesarska tura s prelaza Passo Pian delle Fugazze, po Strada degli Eroi na Porte di Pasubio, dol pa čez Passo di Fontana d'Oro in na Malga Campiglia, kakih 50m gor na Passo di Campiglia, pa dol do Ponte Verde in nazaj gor na izhodišče. Vožnja po Strada delle Galerie pa je prepovedana (in je tudi ne bi priporočil).

Do vrha imava le še 40 minut. Dovolj je časa, da se v miru razgledava. Tudi za povratek si izbereva pot bolj vzhodno - mimo Arco Romano. Vsepovsod je polno ostankov iz prve svetovne vojne. Planoto tudi obide označena učna pot, ki traja nekaj ur. Mimo kapelice, groba generala Vittorio Emmanuele Possija in spomenika Arco Romano se vrneva h koči, tam ponovno preučiva zemljevid in se namesto povratka skozi tunele odločiva za cestico na planino Campiglio. Tako imava dlje časa sonce, vidiva tudi severna pobočja Pasubia, pa še prej sva pri avtu. Žal imava tokrat zvečer sicer dovolj časa, ne pa tudi dobro založene kuhinje. Prespiva kar v avtu.

Drugi dan

Naslednje jutro se nama nikamor ne mudi. Tudi ta tura ne bo daljša od 6 ur, vendar pa nič ne veva, kako bo potekala. Jaz pričakujem nekaj snega in težav, same stvari, ki Jasmini niso všeč, ampak videti je treba od blizu. Na Passo Pian delle Fugazze je nekakšen znak, da je cesta na Passo Campogrosso zaprta, ampak se tako hitro in odločno peljeva naprej, da še table pod znakom ne utegneva prebrati. Tik pred sedlom se pokaže Cima Carega v vsej svoji veličini. Dolg, skalnat greben, prekinjen s številnimi ozebniki in grapami. Mimo avta odhaja proti vrhu skupina planincev. Večina je opremljena s cepini in derezami in vse to vzamem s seboj tudi jaz. Tisti, ki so brez opreme, bodo šli očitno čez Bocchetto dei Fondi.

Pot se malo dvigne skozi gozd, nato prečka dolga pobočja pod glavnim grebenom in ko prideva do razcepa, gre Jasmina kar naprej - za planinci, ki so šli proti težji poti, skozi Vaio dei Colodri. S sedelca gre pot še kakih 100 metrov dol in še naprej, dokler ne doseže sneženega žleba. Tu se vsi navezujejo in opremljajo. Malo pohitiva, ko pa se kakih 100 metrov višje ozebnik razcepi in ena naveza zavije levo, druga pa desno, ne veva kaj bi. Počakava, da se približajo ostali, ki zavijajo proti levi in spet se lahko zapodiva za prvima dvema. Ko ju dohitiva, tudi onadva natikata dereze. Povesta, da do grebena ni bistveno težje in Jasmina, ki je bila že kar malo preplašena, gre naprej. Ker nimava vrvi in ker se Jasmina s prosto roko ves čas opira na sneg, predlagam, da se drživa za roke. Tako gre bolje, predvsem pokonci in kmalu spet ujameva onadva. Pravkar sta preplezala skalnat skok, edino mesto, kjer je ozebnik prekinjen. Vpijeta, naj greva desno, ampak jaz že praskam čez skale. Nekako se zvlečem gor in hočem pomagati še Jasmini. Pa nikakor ne gre. Ne uspe in ne uspe najti stopa za derezo in se potegniti gor, čeprav me že drži za roko. Pridejo še ostali, na čelu četice caplja majhen kuža Ettore. Pet metrov nižje je na desni res jeklenica. Spustiva se dol in odpraskava čez skok. Tudi zgoraj nadaljujeva še po skalah, na nekaj mestih moram jeklenico izkopati iz snega, potem pa se vrneva v ozebnik. Na snegu je polno kamenja, enkrat za opozorilo tudi prifrči mimo naju in opozori, da je utemeljena je raba čelad. Najini sopotniki jih imajo, midva pa seveda ne, kot tudi ne vrvi ne gamaš, Jasmina je celo v kratkih hlačah. Čaka naju še najbolj strm in najožji del, onkraj pa se že smehlja sonce. Z grebena gledajo v globino gruče planincev, ki so tja prišli z juga. Kolikor se da visoko greva po snegu, nato pa čez lažje skalovje zlezeva na greben.

Vročina že hudo pritiska. Še dobrih 200 metrov višine naju čaka in Jasmina se neučakano zapodi naravnost gor. Na naslednji škrbini ravno izstopata plezalca, ki sta šla po desnem kraku. V nekaj cik-cakih se nekdanja vojaška pot dvigne pod vrh, prečka levo na sedelce in po drugi strani na vrh.

Ker je tik pod vrhom planinska koča, je vsepovsod veliko ljudi. Razgledava se, nato pa spustiva dol in za kočo na greben, ki se preko več vrhov vleče proti jugu. Med kosilom opazujeva veliko jato nekakšnih hudournikov, ali pa lastavic, ki z neverjetno spretnostjo in hitrostjo preletavajo grebene. Le kaj jim daje energijo za takšno razposajenost? Saj ni mogoče, da zgolj to, da je pomlad.

Vračava se naravnost po dolini, nato pa prečkava proti škrbini Mosca, kjer sva izstopila. Z nje nadaljujeva po zgornji poti proti jugovzhodu, prečkava pobočja Cime Mosca in po lepih policah doseževa škrbino Fondi. Tudi tu je vse polno ostankov iz prve svetovne vojne. S škrbine Fondi gre proti Campogrossu lažji prehod. Najprej čez nekaj skal, nato čez ne preveč strmo snežišče in po ovinkasti stezi dol. Kmalu imam poti dovolj, snamem cepin in grem desno na sneg. Malo se peljem, malo skačem po meliščih in hitro izgubim višino. Še nekaj ovinkov imava do prečne poti, nato pa še pol ure prečkanja do sedla Campogrosso.

Pomalicava med množico nedeljskih izletnikov in se odpeljeva dol v Recoaro Terme. Tam si ogledava bolšjak, zanimivo novo cerkev, imajo tudi dober sladoled. Potem peljeva po dolini navzdol, čez hribe v Schio in po lokalnih cestah naprej proti vzhodu. Ogledala si bova še Marostico. Tudi to lepo mestece je polno ljudi. Danes je praznik češenj, vsepovsod je polno stojnic z izbornimi kulinaričnimi priboljški. Znotraj obzidja na izredno lepem trgu igra ansambel. Sprehodiva se po mestu, v drugem poskusu najdeva v kavarni primerno mizo in ob kapučinu opazujeva živ-žav. Potem še v vročem popoldnevu odideva, peljeva po najkrajši poti na avtocesto in naravnost proti domu.