Obred

Dragonja

Slovenska Istra

15. april 2001. Foto: Jasmina.

Ali veste, od kod izvira beseda "obred"?

Pri Škrlinah moraš zabresti naravnost po reki navzgor. Če greš namreč po kolovozih, veliko drobnih lepot reke spregledaš. Tiste čudovite zmajeve črte, tolmune, igrive brzice. Mogočne flišne stene in čisto reko, ki zdaj mirno teče pod bregovi, pravimi pravcatimi flišnimi grafikami, zdaj igrivo poskakuje proti obetu morskega naročja. Više gori le redko srečaš človeka. Kjer koli se lahko slečeš in skoplješ potem pa na vročih skalah za kake pol ure zadremlješ. Ob pritokih Vruje in Pasjaka se moraš odločiti, kje se povzpeti iz doline. Odvisno seveda od tega, kje te zgoraj čaka kolo in kam greš na fužije s tartufi in refošk. Lahko po prastarih, zaraščenih kolovozih v katero od vasi, lahko pa kar na divje po potokih, ki ti znova in znova razkrijejo ljubke brzice in slapove, ki padajo čez močne preklade. Malo trnja se te bo gotovo prijelo, če si tu spomladi, pa tudi vonja dehtečega sredozemskega rastlinja in če jeseni, žarečih barv zlatih hrastov in škrlatnega ruja. Ja, ti kraji se te primejo, in ti njih tudi!

Pravzaprav velikih znamenitosti v dolini Dragonje ni. Ne rečem, da slap Cingarela ni lep. In slapovi na Pasjaku, Vruji, Stranici, Grdem potoku tudi. Rastišča venerinih laskov in čisti potoki, kjer še najdeš rečne rake, so zanimivi, a tudi niso ravno svetovna znamenitost. Tu tudi skoraj ni neokrnjene divjine. Dolina je bila nekoč celo bolj obljudena, s polji in mlini, danes pa se spreminja v nekakšno Trnjulčico, v katerem koli letnem času svežo in lepo, a vendar nekako na pol spečo, skoraj ukleto. A menda ji je kar prav tako in zasanjano brenčanje kačjih pastirjev nad vodo se istrski pokrajini mnogo lepše poda kot hrup civilizacije. In prav zato, ker ne nudi velikih senzacij, ohranjam upanje, da bo veliki Dragonjin obred še dolga leta ostal tak kot je sedaj - po istrsko prvobiten.