Skupina Storžiča > Srednji vrh > Ture > Srednji vrh, Cjanovca in dilina Bistrice
Srednji vrh, Cjanovca in dolina Bistrice
Srednji vrh, Cjanovca in dolina Bistrice
Srednji vrh, 1853 m je najvišji v vzhodnem delu skupine Storžiča in je tam najbolj zaželeni planinski cilj. Večji del dostopa od jugozahoda (iz Mač po dolini Suhe) sem že opisal v tem poglavju pa opisujem nadaljevanje z Dolge Njive na vrh.
Srednji vrh, 1853 m je najvišji v vzhodnem delu skupine Storžiča in je tam najbolj zaželeni planinski cilj. Večji del dostopa od jugozahoda (iz Mač po dolini Suhe) sem že opisal v tem poglavju pa opisujem nadaljevanje z Dolge Njive na vrh.
Od koče na Dolgi Njivi, 1600 m, nadaljujemo po lepi dolini proti severu na sedlo v glavnem grebenu, 1715 m, tam pa se obrnemo ostro desno in gremo vzdolž glavnega grebena na Srednji vrh. Zgornji del poti ima nekaj manjših vzponov in sestopov, zato je ta varianta precej daljša od naslednje opisane variante, pot je pač namenjena prečenju celotne skupine, od Malega Grintavca sem. Je pa pokrajinsko ta pristop zelo lep.
Od koče na Dolgi Njivi, 1600 m, nadaljujemo po lepi dolini proti severu na sedlo v glavnem grebenu, 1715 m, tam pa se obrnemo ostro desno in gremo vzdolž glavnega grebena na Srednji vrh. Zgornji del poti ima nekaj manjših vzponov in sestopov, zato je ta varianta precej daljša od naslednje opisane variante, pot je pač namenjena prečenju celotne skupine, od Malega Grintavca sem. Je pa pokrajinsko ta pristop zelo lep.
Na sedlu severozahodno od Srednjega vrha
To je najkrajši, a malo manj pokrajinsko lep vzpon. Od koče na Dolgi Njivi nadaljujemo proti vzhodu in nato proti severovzhodu. Pobočja niso strma, pozimi so zelo lepa za smučanje. Dobra markirana pot nas pripelje na glavni greben malce jugovzhodno od vrha, tam se obrnemo levo in gremo na najvišjo točko. Turni smuk gre po tem pristopu do koče, nato pa po opisanem pristopu na Kozjek in v Suho.
To je najkrajši, a malo manj pokrajinsko lep vzpon. Od koče na Dolgi Njivi nadaljujemo proti vzhodu in nato proti severovzhodu. Pobočja niso strma, pozimi so zelo lepa za smučanje. Dobra markirana pot nas pripelje na glavni greben malce jugovzhodno od vrha, tam se obrnemo levo in gremo na najvišjo točko. Turni smuk gre po tem pristopu do koče, nato pa po opisanem pristopu na Kozjek in v Suho.
Ta pot je del prečenja skupine Srednjega vrha po sredini južnih pobočij, torej ne po vršnem grebenu. Pot je zelo priljubljena pri pohodnikih, lepo sončna, v glavnem zložna, gre prav do cerkvice Sv. Jakoba. Precej izletnikov pa jo uporabi za različne krožne ture.
Ta pot je del prečenja skupine Srednjega vrha po sredini južnih pobočij, torej ne po vršnem grebenu. Pot je zelo priljubljena pri pohodnikih, lepo sončna, v glavnem zložna, gre prav do cerkvice Sv. Jakoba. Precej izletnikov pa jo uporabi za različne krožne ture.
Od Doma na Kališču se spustimo nekaj minut proti jugu, nato pa skrenemo v levo in se spustimo v dolino Suhe. Na dnu, 1297 m, nadaljujemo proti jugovzhodu in sledi dolg, zmeren vzpon na greben Kozjeka, ki ga prečkamo na višini nekako 1260 m, nato pa nadaljujemo čez naslednjo grapo proti vzhodu - skoraj vodoravno do Hudičevega boršta.
Od Doma na Kališču se spustimo nekaj minut proti jugu, nato pa skrenemo v levo in se spustimo v dolino Suhe. Na dnu, 1297 m, nadaljujemo proti jugovzhodu in sledi dolg, zmeren vzpon na greben Kozjeka, ki ga prečkamo na višini nekako 1260 m, nato pa nadaljujemo čez naslednjo grapo proti vzhodu - skoraj vodoravno do Hudičevega boršta.
Razgled od Zavetišča v Hudičevem borštu
Mačenska pot je v zadnjem času zelo priljubljena, saj so v Hudičevem borštu kljub zaščiteni naravi odprli novo kočo. Tudi po tej poti gremo lahko na Srednji vrh. S parkirišča nad Mačami, 584 m, gremo po gozdni cesti proti severovzhodu (torej ne v dolino Suhe!). V zmernem vzponu se cesta ovije okrog spodnjega dela grebena Kozjeka, nato dalj časa prečka strma gozdnata pobočja nad Bistrico. Na 841 m, se markirana pot prvič odcepi s ceste in se začne strmo vzpenjati v breg. Nato večkrat prečka cesto. Zapusti je šele tik preden cesta doseže greben Kozjeka, pot pa gre čez pobočja proti desni, proti vzhodu. Še vedno se malo dviguje, sedaj v dolgih, udobnih zavojih. Končno pridemo iz gozda in čez spodnje travnike Zaplate nas steza pripelje prav k studencu, na zahodni rob Hudičevega boršta. Do koče je desno po ravnem samo še nekaj minut.
Mačenska pot je v zadnjem času zelo priljubljena, saj so v Hudičevem borštu kljub zaščiteni naravi odprli novo kočo. Tudi po tej poti gremo lahko na Srednji vrh. S parkirišča nad Mačami, 584 m, gremo po gozdni cesti proti severovzhodu (torej ne v dolino Suhe!). V zmernem vzponu se cesta ovije okrog spodnjega dela grebena Kozjeka, nato dalj časa prečka strma gozdnata pobočja nad Bistrico. Na 841 m, se markirana pot prvič odcepi s ceste in se začne strmo vzpenjati v breg. Nato večkrat prečka cesto. Zapusti je šele tik preden cesta doseže greben Kozjeka, pot pa gre čez pobočja proti desni, proti vzhodu. Še vedno se malo dviguje, sedaj v dolgih, udobnih zavojih. Končno pridemo iz gozda in čez spodnje travnike Zaplate nas steza pripelje prav k studencu, na zahodni rob Hudičevega boršta. Do koče je desno po ravnem samo še nekaj minut.
Gozd pod prečno potjo k Hudičevemu borštu
Konfinska pot gre čez pobočja (večkrat gori-doli) okrog celotne doline Bistrice, od Mačenske poti do Sv. Jakoba. Za naš dostop (daljši, nemarkiran, bolj zahteven) bomo uporabili le severni del poti. Do vrha skalnatega kotla Bistrice je lahko sledljiva in tudi ni zahtevna, od tam naprej pa je potrebno malo več zbranosti pri orientaciji.
Konfinska pot gre čez pobočja (večkrat gori-doli) okrog celotne doline Bistrice, od Mačenske poti do Sv. Jakoba. Za naš dostop (daljši, nemarkiran, bolj zahteven) bomo uporabili le severni del poti. Do vrha skalnatega kotla Bistrice je lahko sledljiva in tudi ni zahtevna, od tam naprej pa je potrebno malo več zbranosti pri orientaciji.
Od Mačenske poti se Konfinska pot odcepi na višini 841 m, tam, kjer nas tablica in markacija prvič usmerita z gozdne ceste proti severu. Konfinska pot pa gre naravnost, najprej kot kratek, opuščen kolovoz, nato pa čez pobočja proti vzhodu. Potem, ko se kakih 200 m dvigne, smo že blizu skalnatega kotla nad zatrepom Bistrice. Na 1096 m zapustimo Konfinsko pot in gremo navzgor po neizrazitem, gozdnatem grebenčku ob Mehki dolini, po sprva šibki stezi, ki kmalu spet začne prečkati pobočja v desno (proti SV). Tako pride v srednji del lepe gozdnate doline, poraščene s čemažem in čudovitim bukovim gozdom. Pot gre v zavojih navzgor, ti pa strmino reducirajo v skladu s potrebami gorsko kolesarskega spusta. Na več mestih je pot bolj žleb kot steza. Pobočja kar ni konec, nato pa steza začne težiti proti levi (SZ) in doseže markirano pot prav na robu gozda. V levo (proti JZ) je do koče še kakšnih 15 min hoje.
Od Mačenske poti se Konfinska pot odcepi na višini 841 m, tam, kjer nas tablica in markacija prvič usmerita z gozdne ceste proti severu. Konfinska pot pa gre naravnost, najprej kot kratek, opuščen kolovoz, nato pa čez pobočja proti vzhodu. Potem, ko se kakih 200 m dvigne, smo že blizu skalnatega kotla nad zatrepom Bistrice. Na 1096 m zapustimo Konfinsko pot in gremo navzgor po neizrazitem, gozdnatem grebenčku ob Mehki dolini, po sprva šibki stezi, ki kmalu spet začne prečkati pobočja v desno (proti SV). Tako pride v srednji del lepe gozdnate doline, poraščene s čemažem in čudovitim bukovim gozdom. Pot gre v zavojih navzgor, ti pa strmino reducirajo v skladu s potrebami gorsko kolesarskega spusta. Na več mestih je pot bolj žleb kot steza. Pobočja kar ni konec, nato pa steza začne težiti proti levi (SZ) in doseže markirano pot prav na robu gozda. V levo (proti JZ) je do koče še kakšnih 15 min hoje.
To je strma steza, pravzaprav ostanki, ki so najbrž zaradi ceste vedno manj v uporabi. Zato je ta pristop še manj priporočljiv kot Konfinska pot. S kolovoza na začetku Konfinske poti se odcepi že na prvem ovinku po odcepu 841 m. Komaj sledljiva stezica občasno prečka strma pobočja proti desni, večinoma pa gre navzgor po dokaj izrazitem, širokem rebru. Prav zato so pobočja proti grapama na levi in desni zelo strma in težko prehodna. Kucelj Pod Zaplato je na OSM označen kot razgledišče, pa je razgled zelo uboren. Že s travnikov nekaj minut višje so pogledi veliko lepši. Zato z njega nadaljujemo po brezpotju kar naravnost navzgor in se čez strme travnike spodnjega dela Zaplate prebijemo bodisi do koče ali pa levo do markirane poti (za povratek).
To je strma steza, pravzaprav ostanki, ki so najbrž zaradi ceste vedno manj v uporabi. Zato je ta pristop še manj priporočljiv kot Konfinska pot. S kolovoza na začetku Konfinske poti se odcepi že na prvem ovinku po odcepu 841 m. Komaj sledljiva stezica občasno prečka strma pobočja proti desni, večinoma pa gre navzgor po dokaj izrazitem, širokem rebru. Prav zato so pobočja proti grapama na levi in desni zelo strma in težko prehodna. Kucelj Pod Zaplato je na OSM označen kot razgledišče, pa je razgled zelo uboren. Že s travnikov nekaj minut višje so pogledi veliko lepši. Zato z njega nadaljujemo po brezpotju kar naravnost navzgor in se čez strme travnike spodnjega dela Zaplate prebijemo bodisi do koče ali pa levo do markirane poti (za povratek).
To je najbližji dostop na Cjanovco od zahoda, a še vedno redko uporabljen. Večina gre pač na višji Srednji vrh. Pot je skupna do planote med obema vrhovoma, od tam pa pot na Cjanovco enostavno nadaljuje proti vzhodu in se nazadnje še malo dvigne do klopce na vrhu.
To je najbližji dostop na Cjanovco od zahoda, a še vedno redko uporabljen. Večina gre pač na višji Srednji vrh. Pot je skupna do planote med obema vrhovoma, od tam pa pot na Cjanovco enostavno nadaljuje proti vzhodu in se nazadnje še malo dvigne do klopce na vrhu.
Gre pa z Dolge Njive proti vzhodu še ena steza, od koče jo razločno vidimo, kako izsekana v ruševje doseže zahodni greben Cjanovce. Od tam se menda še malo nadaljuje v južno pobočje, nato pa izgine v ruševju. Morda pa ima kakšno nadaljevanje pomen za lovce?
Gre pa z Dolge Njive proti vzhodu še ena steza, od koče jo razločno vidimo, kako izsekana v ruševje doseže zahodni greben Cjanovce. Od tam se menda še malo nadaljuje v južno pobočje, nato pa izgine v ruševju. Morda pa ima kakšno nadaljevanje pomen za lovce?
Prvi del, nadaljevanje prečkanja celotnega masiva, je kratek grebenski odsek na Cjanovco, 10 minut. Od tam gre markirana pot naprej po proti JV, mi pa bomo po brezpotju sestopili naravnost k Hudičevemu borštu.
Prvi del, nadaljevanje prečkanja celotnega masiva, je kratek grebenski odsek na Cjanovco, 10 minut. Od tam gre markirana pot naprej po proti JV, mi pa bomo po brezpotju sestopili naravnost k Hudičevemu borštu.
Ta sestop po širnih, precej strmih travah je nekaj posebnega. Pokrajina je zelo slikovita, v travi najdemo raznovrstno cvetje! Od klopce na Cjanovci se najprej spustimo nekaj minut po markirani poti, ko pa se na desni začnejo strmi travniki, sestopimo kar po njih. Strmina zahteva previdnost, občutek širjav pa je čudovit. Smer sestopa je naravnost proti gozdičku, izbiramo najmanj strme prehode. Nato pa gozd najbolje obidemo po desni.
Ta sestop po širnih, precej strmih travah je nekaj posebnega. Pokrajina je zelo slikovita, v travi najdemo raznovrstno cvetje! Od klopce na Cjanovci se najprej spustimo nekaj minut po markirani poti, ko pa se na desni začnejo strmi travniki, sestopimo kar po njih. Strmina zahteva previdnost, občutek širjav pa je čudovit. Smer sestopa je naravnost proti gozdičku, izbiramo najmanj strme prehode. Nato pa gozd najbolje obidemo po desni.
Širjave Zaplate
Iris graminea - travnolistna perunika na pobočjih Zaplate
To je orientacijsko menda kar zahtevna tura, ta lovska pot je edina, ki na kak vrh vzhodne skupine pride naravnost s severa (če ne upoštevamo pristopa po dolini Reke). Turo začnemo v dolini Reke, kakih 500 m nad Kanonirjem. Čez planino Robce se povzpnemo pod Kozji vrh, s sedla med njim in Turni nadaljujemo po grebenu na Licjanovec in naprej na Mali Grintavec. Sestopimo na Mačenski preval, nato pa se čez Bašeljski vrh in Bašeljski preval vrnemo na izhodišče.
To je orientacijsko menda kar zahtevna tura, ta lovska pot je edina, ki na kak vrh vzhodne skupine pride naravnost s severa (če ne upoštevamo pristopa po dolini Reke). Turo začnemo v dolini Reke, kakih 500 m nad Kanonirjem. Čez planino Robce se povzpnemo pod Kozji vrh, s sedla med njim in Turni nadaljujemo po grebenu na Licjanovec in naprej na Mali Grintavec. Sestopimo na Mačenski preval, nato pa se čez Bašeljski vrh in Bašeljski preval vrnemo na izhodišče.
Od Turnov naprej pot ni označena, sama po sebi ni zelo zahtevna, potrebna pa je dobra orientacija.
Od Turnov naprej pot ni označena, sama po sebi ni zelo zahtevna, potrebna pa je dobra orientacija.
Videti je, da na greben južno od Turnov lahko pridemo tudi od zahoda, s parkirišča v koncu doline Reke (Jekarica). Lahko pa tja pridemo po gozdarskih vlakah tudi s ceste, ki čez celotno zahodno pobočje Kozjega vrha pripelje v zatrep Koritarice.
Videti je, da na greben južno od Turnov lahko pridemo tudi od zahoda, s parkirišča v koncu doline Reke (Jekarica). Lahko pa tja pridemo po gozdarskih vlakah tudi s ceste, ki čez celotno zahodno pobočje Kozjega vrha pripelje v zatrep Koritarice.
To je skrajno redko uporabljen, brezpoten pristop iz doline Lobnice čez nekdanjo Hajniharjevo planino.
To je skrajno redko uporabljen, brezpoten pristop iz doline Lobnice čez nekdanjo Hajniharjevo planino.
Obstaja poročilo o tem, da je V-SV greben Srednjega vrha prehoden brez težjega plezanja (torej s sedla), oziroma ocena, da je najbolje iti najprej s sedla proti vrhu, potem pa nadaljevati nekoliko levo po grapi. Vsekakor je v zgornjem delu tura za pohodnika zelo zahtevna, še zlasti zaradi popolnega brezpotja.
Obstaja poročilo o tem, da je V-SV greben Srednjega vrha prehoden brez težjega plezanja (torej s sedla), oziroma ocena, da je najbolje iti najprej s sedla proti vrhu, potem pa nadaljevati nekoliko levo po grapi. Vsekakor je v zgornjem delu tura za pohodnika zelo zahtevna, še zlasti zaradi popolnega brezpotja.
To je dokaj divji, brezpoten in zato kar zahteven vzpon po neobljudeni dolini. Turo začnemo v Preddvoru ali pa v Novi vasi, 500 m. Iz Nove vasi gozdna cesta pelje še kakih 500 m v dolino, kjer je pri mostu nekaj parkirnih mest. (Od tam gre gor proti SZ več stezic na Mačensko pot.)
To je dokaj divji, brezpoten in zato kar zahteven vzpon po neobljudeni dolini. Turo začnemo v Preddvoru ali pa v Novi vasi, 500 m. Iz Nove vasi gozdna cesta pelje še kakih 500 m v dolino, kjer je pri mostu nekaj parkirnih mest. (Od tam gre gor proti SZ več stezic na Mačensko pot.)
V spodnjem delu doline najprej gremo po stezi, po orografsko desnem bregu potoka. Kmalu se vzpne na cesto ki pride z leve in po njej nadaljujemo v dolino. Po kakih 20 min gremo mimo plezališča levo nad cesto.
V spodnjem delu doline najprej gremo po stezi, po orografsko desnem bregu potoka. Kmalu se vzpne na cesto ki pride z leve in po njej nadaljujemo v dolino. Po kakih 20 min gremo mimo plezališča levo nad cesto.
Gozdna cesta oziroma številne vlake gredo še naprej v dolino. Gremo do izvira Bistrice (spodnjega), malo pred njim po lesenem mostičku čez strugo, nato po drugi strani po vedno slabšem kolovozu do kraja, kjer stene zaprejo dolino (Skodovnjek). Šele tam se kolovoz konča, v strugi pa se spet pojavi voda.
Gozdna cesta oziroma številne vlake gredo še naprej v dolino. Gremo do izvira Bistrice (spodnjega), malo pred njim po lesenem mostičku čez strugo, nato po drugi strani po vedno slabšem kolovozu do kraja, kjer stene zaprejo dolino (Skodovnjek). Šele tam se kolovoz konča, v strugi pa se spet pojavi voda.
a. Na kraju, kjer stene stisnejo dolino, se začnejo skočniki in grapa postane zahtevnejša. Poti ni več, enostavno sledimo strugi navzgor. Včasih bomo opazili sledi kake steze, a po večini so to le stečine živali. Po grapi previdno napredujemo dokler gre, ko se še bolj zapre, pa z malo sreče poiščemo strm izhod proti levi (proti severu). V gozdnih strmalih je potrebna velika previdnost, narediti pa moramo tudi precej višinske razlike! Naposled se prebijemo do poti Jakob – Kališče in gremo po njej, oziroma kasneje z nje desno po grebenu na Cjanovco in morda še na kak vrh. T4.
a. Na kraju, kjer stene stisnejo dolino, se začnejo skočniki in grapa postane zahtevnejša. Poti ni več, enostavno sledimo strugi navzgor. Včasih bomo opazili sledi kake steze, a po večini so to le stečine živali. Po grapi previdno napredujemo dokler gre, ko se še bolj zapre, pa z malo sreče poiščemo strm izhod proti levi (proti severu). V gozdnih strmalih je potrebna velika previdnost, narediti pa moramo tudi precej višinske razlike! Naposled se prebijemo do poti Jakob – Kališče in gremo po njej, oziroma kasneje z nje desno po grebenu na Cjanovco in morda še na kak vrh. T4.
Dolina Bistrice z lovske steze
Bukov gozd tik pod glavnim grebenom
b. Od konca kolovoza, potem, ko gre stezica še čez razrito grapo, pa imamo še eno možnost. Če smo pozorni, ujamemo skromno lovsko stezico, katere začetek označuje možic. Stezica se drži grebena med glavno grapo na levi in stransko grapo, ki pride dol z desne. Čudovito se zvija navzgor in ni prav nič zahtevna. Malo je treba popaziti v strminah in kmalu nas pripelje na bolj izrazit, strm grebenček, s katerega je levo lep pogled v prepadni zatrep zgornjega dela bistriške grape. Nato se kmalu izvijemo iz strmin in prav udobna, široka steza nas popelje v levo, v zgornji konec glavne grape.
b. Od konca kolovoza, potem, ko gre stezica še čez razrito grapo, pa imamo še eno možnost. Če smo pozorni, ujamemo skromno lovsko stezico, katere začetek označuje možic. Stezica se drži grebena med glavno grapo na levi in stransko grapo, ki pride dol z desne. Čudovito se zvija navzgor in ni prav nič zahtevna. Malo je treba popaziti v strminah in kmalu nas pripelje na bolj izrazit, strm grebenček, s katerega je levo lep pogled v prepadni zatrep zgornjega dela bistriške grape. Nato se kmalu izvijemo iz strmin in prav udobna, široka steza nas popelje v levo, v zgornji konec glavne grape.
Tam pa nas čaka presenečenje. Steza se nekam izgubi. Jaz sem jo nekaj časa iskal (2016), potem pa se nisem odločil za prečkanje proti levi, ampak sem nadaljeval po grapi navzgor. Malo kasneje sem zavil levo iz nje, tam je bil gozd najmanj strm. Je pa popolno brezpotje tik do pod grebena, kjer končno naletimo na markirano prečno pot. Vzpon vseeno ni zahteven ali kakorkoli bolj nevaren. T3.
Tam pa nas čaka presenečenje. Steza se nekam izgubi. Jaz sem jo nekaj časa iskal (2016), potem pa se nisem odločil za prečkanje proti levi, ampak sem nadaljeval po grapi navzgor. Malo kasneje sem zavil levo iz nje, tam je bil gozd najmanj strm. Je pa popolno brezpotje tik do pod grebena, kjer končno naletimo na markirano prečno pot. Vzpon vseeno ni zahteven ali kakorkoli bolj nevaren. T3.
Zemljevid na desni kaže situacijo in točke, kjer moramo biti najbolj pozorni na orientacijo.
Zemljevid na desni kaže situacijo in točke, kjer moramo biti najbolj pozorni na orientacijo.
Vzhodne pristope v osrednji del skupine Srednjega vrha bom opisal v naslednjem poglavju. Markirana pot pride od JV na sedlo 1335 m, kjer se razcepi in levi krak gre čez pobočja Zaplate h koči. Večinoma je pot lahka, na enem mestu pa so travnata pobočja strma in je zavarovana.
Vzhodne pristope v osrednji del skupine Srednjega vrha bom opisal v naslednjem poglavju. Markirana pot pride od JV na sedlo 1335 m, kjer se razcepi in levi krak gre čez pobočja Zaplate h koči. Večinoma je pot lahka, na enem mestu pa so travnata pobočja strma in je zavarovana.
Tudi za to pot velja enako, kot za prejšnjo, le da se na sedlu 1335 m držimo desno in se v območju JV grebena vzpnemo na vrh.
Tudi za to pot velja enako, kot za prejšnjo, le da se na sedlu 1335 m držimo desno in se v območju JV grebena vzpnemo na vrh.