Hochtor, Rechberg, Donava, 2003

16.-19. avgusta, 2003

PRVI DAN - vožnja v Gesäuse in vzpon pod steno Hochtora

Tik pod mogočno severno steno Hochtora visok macesen straži najin prostorček za bivak. Tu je daleč naokoli edino ravno mesto za dve osebi; ti hribi so strmi in pobočja divje razbrazdana. Tokrat vlada popoln mir. Nobene glasbe iz sosednjega hotela, nobenih krav s pritrkavajočimi zvonci - pač, vsake toliko časa se v stenah zgoraj utrga kak kamen in brez cilja poleti proti dolini. Če bi bila nevihta, je v bližini skalnata strešica, ampak pod njo je neudobno in prostora komaj za dva čepeča. A je nisva rabila, noč je bila mirna in suha.

Naveličan pohajkovanj sem se prav težko odločil za tole potovanje. K sreči je Jasmina vložila več energije in odpravila sva se proti Donavi. V strahu pred zastoji na cestah voziva čez Perchauer Sattel v dolino Mure, čez Hohentauern v Trieben, nato pa kar čez hrib v Admont. Med vožnjo Jasmina za planinsko turo predlaga takole logistiko: kolesi bova pustila v dolini Johnsbach, se na Hochtor (2360m) povzpela z druge strani, iz Gesäuse, prečila goro in se z bicikli spustila nekaj kilometrov do izhodišča. Čeprav sva kar pozna, nama manever niti ne vzame preveč časa.

Hochtor

Severne stene Hochtora

Parkirišče ob reki Enns na dnu Haindlkara je komaj na višini 600m. Poleg standardne opreme za spanje (brez šotora) nahrbtnik obteži še vrv. Po hudourniški strugi se ne dvigava hitro, pa sva pri koči, 1121 m visoko, že čisto prepotena. Ob pomanjkanju gostov naju s terase prijazno pozdravijo, ampak nič ne bo pomagalo. Imava še uro in pol dneva in še danes hočeva narediti nekaj višine. Le tega ne veva, kje se bo čez severne stene skupine Hochtora prebilla pot. Zid je videti popolnoma nepristopen.

Steza se usmeri proti vzhodu, vzpenja se med ruševjem in začneva se ozirati za primernim prostorom. Nič. Same strmine, oster grušč in neprijazna gošča. Celo uro se ženeva v breg, tu so že zadnji macesni in više gori bodo samo še skale. Zavijeva s poti na hrbet, ki se vzpenja pod steno Hochtora. Ob katerem od macesnov bi se dalo sedeti, kaj več ravnega prostora pa ni. Šele kakih 50 m višje najdeva lepo splaniran in zaveten prostor. Najbrž so ga uredili alpinisti in darilo z odprtima rokama sprejmeva. Komaj malo pojeva, že se znoči.

DRUGI DAN - vzpon na Hochtor

Spodaj na poti se že pojavijo prvi planinci, ko se midva šele prebujava. To se zgodi ob preveč udobnem spanju! Ob sedmih tudi midva sestopiva po grapi do poti in začneva z vzponom. Peternpfad gre čez strma melišča, nato pa zavije gor v grapo in vedno pogosteje si je treba pomagati z rokami. Pot je markirana, vendar ni zavarovana. Obeta se nama plezanje II. stopnje zahtevnosti, zato pohodne palice romajo na moj nahrbtnik. Grapa pod Roßkuppe kmalu postane težko prehodna in pot se umakne levo nad njo v steno. Globina pod nogami narašča, pri plezanju je treba vedno bolj paziti, nahrbtnik pa spet po svoje gospodari z mojim ravnotežjem. Kar nekaj je izpostavljenih mest. Ker za nama še prihajajo planinci, morava paziti, da ne proživa kamenja. Še vedno je nemogoče oceniti, kje se bo zgoraj pot izvila čez navpične stene. Potem prečkava na izpostavljeni pomol, s katerega je lep pogled v dolino Gesäuse. Spet v skale. Težave ne pojenjajo, pri plezanju se ne da hiteti, vzpodbudno pa je, kako vztrajno dobivava višino in kako zanesljivo te markacije vodijo čez najlažje prehode. Nato tik pod vrhom stene pot zavije okrog roba in po polici izstopi na Peternscharte, 2040m visoko. Lepo!

Peternscharte

Na Peternscharte - zadaj Planspitze

Tu sem zaslužil zajtrk. Kakih 15 minut posediva na lepih travah. Vreme sicer ni najlepše, a vseeno skozi visoke oblake sili tudi sonce. Štirje planinci, ki so naju čez steno ves čas skušali prehiteti, sedaj le pridejo na škrbino. Tudi oni bodo šli na vrh čez Dachlgrat in spustiva jih naprej. Prvi skalnati vrh obidemo po levi, dobimo nekaj višine in že smo pod Roßkuppe. Spet plezava čez stenico in strmo skrotje. Ko prideva na vrh, vidiva, da bo treba na Dachlgrat prav nemarno strmo sestopiti. Po nekaj metrih se znajdeva na robu stene in ker je ta na glavnem grebenu, je mesto res hudo izpostavljeno. Na desni je 800m navpičnice in plezanje dvojke navzdol že ni več prav prijetno. Jasmina predlaga obvoz malo po levi, ampak tam bo treba najti prečnico nazaj! Nekako nama je obvoz le uspel. Najdeva nekaj dobrih oprimkov, počasi se navadiš na globino in po ozki polički spet zlezeva nazaj na glavni greben. Še kakih 40 m plezanja navzdol in doseževa Dachlgrat.

Ta greben je prava znamenitost. Gladko, povsem kompaktno apnenčasto ploščo je voda razjedla v nešteto kraških žlebičkov. Greben je ravno toliko nagnjen, da greš po njegovem robu še pokonci - na desni prepad, na levi plošča z ostrimi škrapljami. Žal se sonce trmasto skriva, zato se kaj dosti ne ukvarjam s fotografiranjem. Naslednji grebenski vrh spet obideva po južni strani in doseževa kratko melišče pod vršno zgradbo Hochtora. Tisti štirje planinci so ravno sredi stene in vidiva jih, kako se na nekem mestu po kolenih plazijo nad prepadom. Kako bom šel pa tam jaz z mojim velikim nahrbtnikom, iz katerega štrlijo pohodne palice kot pri Sputniku antene?

Hochtor

Pod Roßkuppe - zadaj Hochtor

Dachlgrat

Sestop na Dachlgrat

Spet plezanje, tokrat na srečo navzgor. Potem postaja ena od polic proti desni vedno ožja. Pod nizko streho se izvije navzgor. Na Monte Pelmu je podoben znameniti Passo del gatto. Ampak tam le ni bilo treba po mačje po kolenih, tu pa druge možnosti ni. Zelo zoprn občutek! Nikjer nobenega oprimka, nahrbtnik, ki zadeva ob streho, po centimetrih drsaš navzgor in skrbiš za ravnotežje. Jasmina obžaluje, da nima pri roki fotoaparata, da bi bizarni prizor ovekovečila. Končno se lahko zravnam in težava je mimo. Še malo plezanja na predvrh, sestop v škrbino in pridruživa se množici, ki je na vrh prišla večinoma po jugovzhodnem pristopu. Jasmina se čudi, da sva za vzpon rabila 3h 40min, saj višinske razlike res ni prav veliko, se pa strinja, da sva naredila zelo lep vzpon.

Dolg sestop, nato pa "mooning" za mladi družini in psa

Normalni sestop gre najprej ob jugovzhodnem grebenu, nato pa se prevesi na vzhodno pobočje in gre po skrotju in prehodih med skalnimi zaporami strmo dol. Dohitiva nekaj planincev in nek možak blizu štiridesetih naredi prav lepo gesto. Ko se presenečen ozre, in vidi, da ga prehiteva ženska, komentira, češ: "Ja, mladina je vedno hitrejša" - in potem Jasmine ni več za ustaviti. Začenja rahlo rositi, a še preden doseževa Heßhütte, se nebo popolnoma očisti in sonce pripeka z vso močjo. Med množico na terasi iščem Jasmino, ona pa z vrčkom mrzlega piva mene. Zelo se ju razveselim, ko ju zagledam.

Sestop v Johnsbach je zelo lep. Svet je tak kot na naših bohinjskih planinah - pot se položno spušča čez pašnike in skozi senčne gozdove, dokler nazadnje ne doseže travnikov nad Kölblwirtom. Pri klopci v senci zvesto čakata najini kolesi. Slabih 300 metrov više sva od glavne doline in imava gladko asfaltno cesto. Pred sotočjem z glavno dolino se osveživa v živahni rečici. Pri slačenju preznojenih cunj je Jasmina seveda veliko bolj prizadevna od mene. Že brede po vodi, ko se obrne in zagleda razigranega psa, ki prihaja k njej po toku navzgor, po nasprotnem bregu pa po sprehajalni potki dve mladi družini. Voda je premrzla, da bi se cela potopila, zato se odloči samo za diskreten "mooning". Poslej imava več miru in lahko se v miru naprej kopljeva.

Admont in vožnja v Totes Gebirge

Skozi dolino Gesäuse ob reki Enns peljeva v bližnji Admont in se ves čas ozirava nazaj, kjer naju v popoldanskem soncu pozdravljajo najvišji vrhovi okrog Hochtora. Admont smo si pred leti že ogledali, saj je tu v zimi 1916/17 služil vojsko Jasminin ded. Po ogledu cerkve in samostanskih vrtov na senčni klopci narediva bojni načrt za naslednja dva dneva. Za jutri ima Jasmina dve vroči potrošniški želji, ogledala si bova pa tudi Linz. Odpeljeva v Liezen in čez Pyhrnski prelaz na sever, dokler ne obtičiva v cestni zagati. Premotoviliva se proti zahodu, doseževa rečico Alm in peljeva ob njej proti Totes Gebirge. Misel, da bi se povzpela še na Großer Priel, sva že prej opustila. Tako nama za danes ostane samo še naloga poiskati primerno prenočišče. Trdim, da je okrog Almsee bolj obljudeno, kot v sosednji dolini, imenovani Hetzau. Ob rečici je polno primernih parkirišč, le sem in tja pripelje mimo kak avto. Najdeva veliko parkirišče ob potoku, kjer naju nihče ne bo motil. V avtu je sprva prevroče, potem pa se kaj hitro klima optimizira.

TRETJI DAN - Almsee, Grüne Erde in Ikea

Almsee

Da bi se pred potrošniško pašo vsaj malo razgibala in ker imava še dve uri časa, peljeva k Almsee s kolesi. Mirno jutro se vzdušju tega jezerca bolj močvirne narave dobro prilega, moti pa naju, da so tukaj prepovedali izjemno veliko število raznih dejavnosti. Ne smeš s kolesi po vzhodni obali, ne smeš motiti ptičev, loviti žab, ne smeš tega, ne smeš onega. Pač pa se smeš dreti na mestu, kjer je tablica "Echoplatz". Stena na drugi strani jezera ti verno vrača tvoje kričanje. Krnice za jezercem zapirajo gorske pregrade, nekakšni podaljšani Pršivci. Počasi peljeva po glavni cesti in loviva prizore za fotografiranje. Ko prideva do velike kmetije na južnem bregu, so možnosti v glavnem izčrpane. S počasno vožnjo preženeva še tistih nekaj minut, kolikor nama jih ostaja do odprtja salona firme Grüne Erde.

V Mühlbachu, kjer je salon Grüne Erde, ne bova kaj veliko kupovala, saj so vse tiste bio-stvari salamensko drage. Jasmina preizkusi marsikatero blazino, preprogo in stol, na koncu pa vnovči le skromen dobropis. Malo pred Linzem je Ikea in tam je nakupovalni voziček bolj poln, želodca pa tudi, saj je ravno čas za kosilo. Ko se zatem odpeljeva v središče Linza, je še vedno vroč poletni popoldan.

Linz in vožnja v Rechberg

Linz najprej obvoziva, nato pa parkirava na zahodni strani in ob Donavi odkolesariva v center. Glavni trg je prav prijetno živahen. Oboroživa se s prospekti, nato pa se s kolesi odpraviva po eni od oglednih poti. Križariva po ulicah, malo posediva na grajskem vrtu, potem pa si dalj časa ogledujeva stolnico, ki pa se izkaže za novogradnjo. Gotski stil, nič načičkana notranjost, edini okras so prelepa okna iz barvanega stekla, 19. in 20. stoletje! Vedno manj se nama ljubi ogledovati mesto. Parkirava kolesi in se sprehodiva peš - tako se laže ustavljaš na sladoledu in kavici. Potem lenobno odbrcava do avta in odpeljeva iz mesta.

Razen začetne navigacijske težave pot poteka gladko. Po levem bregu Donave pripeljeva v Mauthausen, dopolniva zalogo živil in se sprehodiva v breg do cerkvice, nato pa peljeva v Perg, kjer zavijeva proti severu. A cestica ni čisto prava. Namesto ob rečici Naarn se peljeva po slemenu zahodno od nje. Pokrajina je zelo slikovita. Blagi griči, daljni razgledi, le vreme noče več sodelovati. Pred krajem Allerheiligen že piha močan veter, nato začne deževati. Malo prej sva videla ob cesti napis in lutko kolesarja in Jasmina sklepa, da bi bili tam voljni prenočiti kolesarje. Vrneva se, pa se izkaže, da je inštalacija namenjena nekemu navdušenemu biciklistu, ki je pravkar praznoval svojo 40-letnico. Tako nadaljujeva dalje v Rechberg, ki se izkaže kot prava turistična vas. Imajo mlako, ki ji pravijo jezero, kar nekaj penzionov, le hišne številke so zmešane in kljub temu, da že stojiva ob številki 30, nikjer ni videti številke 31, kjer naj bi svoje gostinske storitve ponujala gospa Frieda. Celo k cerkvi Jasmina zavije, tam pa je seveda samo Friedhof, ne pa penzion gospe Fride. Nazadnje najdeva penzion, v katerem bo soba z zajtrkom ugodnih 17 eurov na osebo. V vasi tako ali tako vlada mrtvilo, zato se kar takoj zapreva v sobo in narediva plan za jutri. A če sva si obetala mirno spanje, sva se uštela. Od pomanjkanja gostov sestradani komarji so srdito napadli. Lov nanje traja skoraj do polnoči. Takrat pa še Drejc s SMSjem sporoči, da je doma toča pobila kar nekaj avtomobilov. Končno je mrčes pobit, na steni je nekaj krvavih lis več in lahko zaspiva.

ČETRTI DAN - Granitni bloki okrog Rechberga

Pri zajtrku pokramljamo z gospodarico, ki jo zanima, od kod prihajava. Ko poveva, da iz Slovenije, jo locira nekam okrog Krakava. Tudi nadaljnje pojasnjevanje samo še huje odstira domorodkino popolno geografsko zaplankanost, ampak njeno breskovo marmelado sva pa pospravila skoraj ves kozarček. Oborožena s krajevnim zemljevidom se odpraviva iskat znameniti Schwammerling. Ker sem neroden pri parkiranju, se do njega pripeljeva skoraj z avtom.

Lepa granitna goba je v popolnem ravnotežju položena na velik granitni podstavek. Prav simpatičen primerek igre narave! Ko se ga nagledava, se še malo sprehodiva gor v bližnji gozd in ob poti najdeva še nekaj zanimivih skal. Ampak tako lepih primerkov seveda ni več in vrneva se v Rechberg.

Schwammerling

Od tam greva po nekakšni gozdni učni poti in hkrati trim stezi na vrh bližnjega grička. Tam je razgledni stolp zgrajen na skupku velikih granitnih blokov najrazličnejših domišljijskih oblik. V mračnem gozdu, pokritim z gostim, zelenim mahom, delujejo kar pravljično. Na bližnjem travniku so granitni buhteljni posejani vse dol do neke kmetije, spet naprej je pri drugi kmetiji urejen krog, kjer so zbrane vse sorte skale alpskega sveta, tam je pa tudi kmečki muzej na prostem. S slamo krita kmetija je izredno slikovita, a muzeja v njej si ne greva ogledat. Pri bližnjem kamnu dolgo razvozlavava napis "Pechölstein", preden si podrobneje ogledava kamen in doumeva, kako so na njem cedili smrekovo smolo. Zaključiva krožni sprehod, malo bolj oddaljene naravne zanimivosti pa se nameniva ogledati spotoma z avtom.

"Morski pes" nad Rechbergom

Preden pripeljeva v bližnji St. Thomas še enkrat ali dvakrat ustaviva ob granitnih tvorbah, sicer pa jih imajo v St. Thomasu spet. Če greš skozi eno od tistih špranj, pomaga proti bolečinam v križu, je pa tudi res, da je špranja ozka in kdor ima razbolen križ, ne pride tako lahko tam skozi. Skupek skal, imenovan Hoandl nama ostane kljub napisani razlagi na tablici malo zagoneten. V cerkvi imajo pa tudi Kristusa s pravimi lasmi, pod apsido pa tunel, ki pripelje do zidane katakombe, v kateri hranijo na zraku presušeno in prekajeno mumijo tamkajšnjega župnika iz 18. stoletja.

Kolesarjenje ob Donavi

Slednjič se lotiva še tega, zaradi česar sva pravzaprav k Donavi sploh prišla - kolesarjenja. Pa sva bila že zelo blizu odločitvi, da si tiste kraje ogledava kar z avtom! Ni nama bilo všeč, da bova morala po severnem bregu kolesariti večji del po glavni cesti. Izkaže se, da gre čisto dobro - veter v hrbet, malo prometa in samo dobrih 20 km pač ne more biti tako hud zalogaj. V bližnjem Greinu je ob enih popoldne vse polno kolesarjev (enega od njih čez trg kar zanaša, tako je obložen), do Persenbeuga pa potem ni več nobenega. Tam je most, po katerem prideva na južni breg Donave in se naenkrat spet znajdeva sredi kolesarskega vrveža. Obdonavska kolesarska pot je res zelo obljudena! Bližnji Ybbs deluje zaspano. Razen kolesarjev v njem ni kaj dosti življenja, mimo velike rumene kasarne pripeljeva na glavni trg, prevoziva tistih nekaj ulic in se obrneva.

Pred povratkom pri mostu v kolesarskem informacijskem centru posediva ob pivu, potem pa se usmeriva nazaj proti zahodu. Veter ni prehud in kolesarjenje bi mi bilo čisto prijetno, če le ne bi imel na pol prazne zadnje gume. Steza je gladka, spet se skozi oblake nasmiha sonce, na nasprotnem bregu Donave si ves čas ogledujem kraje, kjer sva malo prej kolesarila. V tem delu, imenovanem Strudelgau, je dolina ozka, struga Donave vrtinčasta in nevarna za plovbo - pravijo, saj nisva videla nobenega brodoloma, komaj kakšno tovorno rečno ladjo. Peljeva mimo Greina, saj je prvi most čez reko še nekaj kilometrov zahodneje. Po slabih štirih urah tudi s kolesarjenjem uspešno zaključiva.

Kolesarjenje ob Donavi

Časa imava ravno še za ogled Ennsa, najstarejšega avstrijskega mesta. V poznem sončnem popoldnevu se sprehodiva po glavni ulici do trga, sredi katerega kraljuje velik stolp iz 14. stoletja, še malo pogledava v sosednje ulice in v cerkev. Potem pa samo še na avtocesto in proti domu - 135km do Salzburga, 170km do Beljaka. Čeprav voziva proti soncu, je vožnja pokrajinsko zelo lepa. Obkroživa Salzburg in se usmeriva proti črnim oblakom na jugu. Do Jesenic dežuje in se bliska. Komaj pod Katschbergom pred tunelom plačava, že čakava v zastoju. A odtlej gre tekoče in ob enajstih sva že doma. Še kakšno uro bova rabila, da pospraviva eksplodirano tekstilno in živilsko bombo v prtljažniku, Jasmino pa razdejanje pričaka tudi na podstrehi, kjer ji je okno pometalo na tla cvetlične lončke. Ravno ko dobro pospravi nesnago, se okno še enkrat razjezi in vrže s police še en lonček in še polno kanglo vode za zalivanje. Šele potem se pusti čvrsto zapreti.