Stara tovorna pot čez Jezerski vrh

Zgodba o stari tovorni poti čez Jezerski vrh je tipična zgodba o življenju ljudi pod pomembnimi alpskimi prelazi. O preteklosti Jezerjanov je znanih veliko zanimivih stvari, vsega pa seveda ni bilo mogoče iztrgati pozabi. Tu se osredotočam samo na južni del tovorne poti. Seveda ima tudi severni del, do Železne Kaple in naprej do Drave svojo zanimivo zgodovino.

Prazgodovina in antika

Samo dobrih 1200 let se je treba prestaviti nazaj in na celotnem območju Jezerskega in doline Kokre bomo naleteli na popolno divjino. Res da velja splošno mnenje, da je trgovska pot čez Jezerski vrh obstajala že v prazgodovini, torej pred antiko, a dokazi za to so samo posredni, pa vseeno dovolj zanesljivi. V bronasti dobi je zagotovo obstajala kar živahna trgovina med Sredozemljem in osrčjem Evrope. V železni dobi pa še toliko bolj. Na zemljevidu levo vidimo, da je na obrobju Gorenjske, prav tam, kjer se Kokra izvije iz gora, zelo veliko pra-zgodovinskih arheoloških najdišč. Podobno je sicer tudi drugod po Gorenjski, a nekatera gradišča ob Kokri so zelo verjetno povezana s trgovsko potjo čez Jezersko. Za več informacij raziščite zemljevid!

O cestah in trgovskih poteh Rimljanov imamo več informacij, čeprav neposrednih dokazov (izkopanin) ni. Iz Emone v Virunum je šla pomembna trgovska pot, nemara tudi cesta, čez Ljubelj. A tudi ta prelaz za takratni promet ni bil ravno lahek (zaradi soteske Za Čepo) in pot čez Jezerski vrh ("rimska pot", čeprav je ta menda na Jezersko prišla iz Tržiča) je šla celo bolj naravnost in skozi pomembno mestece Iueno. Tudi dobro ohranjena rimska cesta pri Šmartnem kaže, da promet ni tekel le proti Ljubelju.

Poselitev v 8. stoletju

Šele v zgodnjem srednjem veku se v dolini Kokre in na Jezerskem trajno naselijo prvi ljudje. Do takrat je torej trgovska pot, ki je do Drave zahtevala za svojih 50 km vsaj dva dneva, tekla skozi popolno divjino. Prvi naseljenci so bili pastirji, lovci oziroma kmetje, ki so bili sposobni samooskrbe. Tisti, ki so živeli na Jezerskem in v okoliških kmetijah, so imeli redke stike s Koroško, tisti iz vasi Kokre in okoliških kmetij pa s Kranjsko. S trgovanjem se neposredno niso ukvarjali, seveda pa jim je trgovska pot nudila dodaten zaslužek.

Jezerska pokrajina do srede 14. stoletja

Izročilo govori, da je bilo pred stoletji na Jezerskem veliko jezero. Od tod kraju ime, pa tudi kmetija Anko naj bi se imenovala po sidrišču (Anker), ki je bilo tam. Pokrajina je morala biti čudovita. Predstavljajte si zasnežena severna ostenja Grintovcev, ki se zrcalijo na mirni gladini velikega jezera, iz katerega gleda samo nekaj zaobljenih morenskih gričev, na enem od njih pa je na mestu, kjer je danes cerkev sv. Andreja, ljubka, lesena kapela. Tudi vseh osem kmetij, ki obkrožajo travnike Zgornjega Jezerskega, je na skoraj popolnoma isti nadmorski višini - malo nad 900 m, kolikor je znašala višina obale jezera.

Jezero naj bi odteklo po močnem potresu leta 1348, tistem, ki je porušil velik del Dobrača. Dolinska zapora pod Mahno pečjo, ki je bila že prej podvržena podorom, zaradi česar je bil tisti del soteske Kokre neprimeren za cesto, se je porušila, skalovje in grušč je odnesla odtekajoča voda in v nekaj stoletjih jezera ni bilo več. Njegov ostanek je samo še nekaj močvirnih travnikov, kjer včasih še danes zastaja voda. Izginotje jezera je tudi spremenilo tovorne poti na Jezerskem.

Stara tovorna pot danes - blizu nekdanje Koglarjeve kmetije

Še preden zgradijo cesto

Rimske tovorne poti po Gorenjski so bile vse tretjerazredne, večina je bila torej široka zgolj 4 čevlje (1,25 m), le tiste udobnejše, namenjene tovornikom, ki so vodili ob sebi žival, so bile široke 6 čevljev (1,90 m). Če so bile dobro narejene, so bile za silo uporabne tudi za manjše kmečke vozove. Največja ovira tovorni poti čez Jezerski vrh seveda ni bilo jezero, pač pa kanjon Kokre s svojimi ozkimi, skalnatimi prehodi, strminami in nenehnimi podori. Danes cesta ves čas teče po dolini, ob reki, nekoč pa ni bilo tako. Tovorna pot je šla po čim krajši trasi, raje po nekaj sto metrov gor in dol, kot pa da bi sledila ovinkasti reki skozi nevarne soteske.

Tovorna pot čez Jezerski vrh je bila do obupa naporna, z nešteto strmimi mesti in, čeprav ni dosti ovinkarila, je bila še vedno silno dolga. Popotniki so jo opisovali kot pot, ki ti do skrajnosti preizkusi voljo, ko pa se končno obrne navzdol, pa se neštetokrat izkaže da je to samo za to, da se potem spet zažene v še hujši in nevarnejši klanec.

Ne pozabimo tudi, da smo v srednjem veku. Tako kot sta trgovski poti na Ljubelj nadzorovala Grad Kamen (pot po dolini Drage) in Gutenberg (po Šentanski dolini), tako je pot po dolini Kokre nadzoroval predvsem Stari grad nad Preddvorom, en krak pa tudi Grad Kamen nad Adergasom. Na koroški strani je nad Rebrco z enako vlogo tudi stal mogočen grad Alt Rechberg. Tovorništvo pač ni bilo samo igra naporov in trgovanja, bilo je tudi igra varnosti, zaščite pred roparji in nič kaj dosti boljšimi plemiči, ki so pobirali mitnine, ali pa kar vse, kar si tovoril. Tovorno pot čez Jezerski vrh so obvladovale močne plemiške rodbine in cerkvena gospoda z obeh strani gorstva - s Koroške in Kranjske.

Do vasi Kokra

Kdor je prišel iz Kranja ali pač bolj od zahodne strani, je v dolino Kokre vstopil pri Preddvoru. Tisti, ki so prišli bolj z juga ali od Kamnika, pa so ubrali bližnjico. Tovorna pot je vodila mimo Štefanje vasi na sedlo Davovec in od tam 400 m dol k sv. Mariji v vasi Kokra. Štefanji vasi sta postali središče konjereje. Tja še danes vodi več širokih poti, na gričih nad planoto so že v pradavnini stala utrjena gradišča, danes pa turizem kot "staro tovorno pot" prodaja tisto iz Možjance, čeprav je njena smer nelogična. Tudi, če bi se kdo zaradi izogibanja gradov znašel na Možjanci, bi bilo od tam naprimerno lažje nadaljevati s sedla pod Vrtičnikom v dolino Kokre, kot pa gor čez Davovec!

Iz Kokre do Suhadolnika

Že malo nad sv. Marijo se je stara tovorna pot spet začela dvigovati nad dolino Kokre. Povzpela se je do pod Roblekove kmetije, ki je že tako visoko, kot nekdanje jezero na Jezerskem. Potem je začela z neskončnim prečkanjem pobočij Kalškega grebena in Kočne. Grape za grapo, grebena za grebenom. Po kratkem spustu se je dvignila še dobrih 100 m, prečkala vedno razdrti Neškarjev graben, pa čez pobočja šla spet rahlo gor do 1033 m, nato pa v blagem spustu do Koglarja in še naprej dol do ovinka pod Suhadolnikom. Sedanja turistična "stara tovorna pot" se od tam spusti h Kokri (na 583 m), a zakaj bi se tja spustila tudi nekdanja prava tovorna pot?

Pri nekdanji kmetiji Koglar je stara tovorna pot šla že na večji nadmorski višini kot je Zgornje Jezersko

Kje je bila nekoč Globšarjeva planina? Turistična pot, ki sledi stari tovorni poti čez Jezersko, je urejena za pohodnike samo do Suhadolnika, s parkirišča pod kmetijo (kamor pride od Koglarja) pa se spusti po cesti v dolino Kokre. Informacijska tabla pod Suhadolnikom pravi, da je sicer stara tovorna pot šla naravnost na Povšnarjevo planino in sicer čez Globšarjevo planino. A kje je ta bila? Informacijska tabla jo postavlja SV nad nekdanjo kmetijo Staro Povšno, topografska karta Slovenije pa v nizki ločljivosti tudi tja, v višji ločljivosti pa precej nižje, JV od Stare Povšne. Če bi stara tovorna pot šla tako, kot jo kaže informacijska tabla, ne bi šla na Staro Povšno, tudi vrisana smer jo pelje čez strmo, prepadno skalovje. Tudi če je Globšarjeva planina mišljena tam zgoraj, se je z nje treba precej spustiti, da prečkaš Strah graben. Če pa greš na Povšnarjevo planino s Stare Povšne, je vzpon bolj enakomeren.

Prvo vprašanje o nadaljevanju poti pa je že naslednje: Kje je po spustu od Koglarja pot prečkala Suhi dol oziroma severneje ležečo grapo Skedovnega potoka. Najbolj verjetno pod kmetijo Suhadolnik, nato se je bilo treba povzpeti čez strmi SZ breg Skedovnega potoka. Tam gozd ni sicer nič bolj strm, kot po prečkanju Strah grabna - naprej na Povšnarjevo planino. Nad Skedovnim potokom je nato teren manj strm, tam gre danes kolovoz na travnik Košutnik, lahko pa da se stara tovorna pot ni spustila prav na dno Košutnika, pač pa je šla na Staro Povšno višje - čez zgornjo polovico Košutnika ali celo še višje, tam, kjer Globšarjevo planino kaže topografska karta v večji ločljivosti in jo danes s Stare Povšne tudi doseže kolovoz (in se tam konča).

Travnik Košutnik

Nekdanja kmetija Stara Povšna

Povšnarjeva planina je že tik pod Kočno, Z-JZ od vrha

Od Suhadolnika do Mlinarjevega sedla

Vemo, da je nekdanja tovorna pot šla čez Staro Povšno, kmetijo, ki je stala na višini 930 m. To je skoraj na isti višini kot Suhadolnik in menda je tovorna pot prečkala vmesna pobočja, (čez nekdanjo Globšarjevo planino), ali pa se je spustila v Kokro in šla ob reki do sedanje Povšnarjeve kmetije. Od Stare Povšne na Povšnarjevo planino pa je 400 m vzpona, v zelo strma pobočja pa je na sredi vrezan še precej prepaden Strah graben. A če so tja gor s svojo živino redno hodili Povšnarjevi, zakaj ne bi gor prišla tudi tovorna pot? Od Povšnarjeve planine naprej je gozd sicer še vedno strm, a sedanje poti ga prečkajo najprej v blagem vzponu, nato pa blagem spustu do Ovče koče, izpod planine pa gre gozdna cesta bolj na isti nadmorski višini. Na tem odseku je torej tovorna pot dosegla precej večjo nadmorsko višino, kot kasneje na glavnem prehodu čez gorstvo, na Jezerskem vrhu (1215 m). Izpod Ovče koče se je pot nato dvignila na Mlinarjevo sedlo, 1245 m, med Mali in Veliki vrh.

Ovča koča je na večji nadmorski višini kot cestni prelaz Jezerski vrh, kjer se je stara tovorna pot dokončno prevesila na Koroško stran

Zgornje Jezersko

Z Mlinarjevega sedla se je stara tovorna pot nato samo še spustila do nekdanjega jezera, spet na višino 900 m. Razen po jugozahodni strani, so tovorne poti šle okrog celotnega jezera.

Podrobneje smo opisali samo pot po dolini Kokre. Ta je bila za tovorni promet na večje razdalje najbolj pomembna, hkrati pa je bila to pot, ki so jo domačini razmeroma malo uporabljali. Če so hoteli kaj prodati ali kupiti na južni strani hribov, jim je bil veliko bližji Tržič, na severni strani pa seveda Železna Kapla. Obe vasi Jezerskega sta upravno sodili pod Železno Kaplo vse do leta 1919, ko s senžermensko pogodbo Jezersko pripade novoustanovljeni državi in kasneje kraljevini SHS. Zaprta dolina Korte na severu pa je bila tako ali tako tesneje povezana z Jezerskim, kot z ostalo Koroško, saj skozi sotesko Korških peči ni bilo ceste vse do leta 1925 (in je še naprej ne bi bilo, če stroškov gradnje v celoti ne bi kril kmet Pristovnik). Poleg teh krajev, so Jezerjani imeli stike še s Solčavo.

Zadnjih 300 m višine, od Zgornjega Jezerskega do prelaza Jezerski vrh, je stara tovorna pot premerila z nekaj daljšimi ovinki, začela pa se je v bližini sedanje Štularjeve domačije. Šla je torej zahodneje od sedanje ceste, po drugi strani Jenkovega grabna.

Čeprav Jezerjani sami niso tovorili na daljše razdalje, jim je tovorna pot predstavljala pomemben dodaten vir zaslužka. S pripreganjem konjev in volov so pomagali pri premagovanju najhujših klancev, pri Jenkovi kmetiji pa je vsaj od 15. st. naprej deloval hospic. V zgradbi še danes vidiš podpise popotnikov iz 16. st. Kapela in manjša lesena zgradba na kraju stare cerkve sv. Ožbalta pa sta imeli vlogo zatočišča že v 8. st. Življenje ob trgovski poti pa je bilo pomembno tudi zaradi odprtosti sicer zakotnega kraja v svet in pretoka idej. Vse to je povzročilo, da je Jezersko na primer v 16. stoletju živelo v resnični blaginji.

Deželna cesta

Kljub temu, da je bil prehod čez Jezersko lažji, kot prehod čez Ljubelj, je bila leta 1573 zgrajena deželna cesta čez Ljubeljski vrh. To je zavrlo razcvet Jezerskega, saj je bila prva vozna pot skozi Kokro zgrajena šele leta 1650. Takrat nošnjo tovorov dokončno zamenja prevažanje. Na pragu novega veka cenejše železo omogoči izdelovanje težjih furmanskih vozov in s tem bolj živahne trgovine. Tudi v dolini Kokre nastanejo fužine, ki v veliki meri spremenijo ekonomijo deželice pod Grintovci. A to je že druga zgodba. Zgodba stare tovorne poti pa se z njo potaplja v preteklost.

Zgornje Jezersko s cerkvijo Sv. Andreja danes

Page updated

Google Sites

Report abuse