Dolina Triglavskih jezer
Dolina Triglavskih jezer je visokogorska kraška dolina v srcu Julijskih Alp. Slovi zaradi številnih manjših jezer in nasploh čudovite gorske krajine. Zato ni čudno, da je vključena v osrednji del Triglavskega narodnega parka, katerega zgodovina se pravzaprav pri njej začenja.
Dolina Triglavskih jezer je visokogorska kraška dolina v srcu Julijskih Alp. Slovi zaradi številnih manjših jezer in nasploh čudovite gorske krajine. Zato ni čudno, da je vključena v osrednji del Triglavskega narodnega parka, katerega zgodovina se pravzaprav pri njej začenja.
*****
*****
Seveda jezera niso edina privlačnost doline. Dve okoliški gorski verigi sta kot vzeti iz pravljice. Že ob markiranih poteh, še bolj pa, če gremo v divjino, bomo lahko občudovali številne zanimive kraške pojave. V nagnjene apnenčaste plošče je voda vrezala nešteto žlebičev, povsod je videti škraplje, jame in nenavadne skalne oblike. Izjemni sta tudi flora in favna.
Seveda jezera niso edina privlačnost doline. Dve okoliški gorski verigi sta kot vzeti iz pravljice. Že ob markiranih poteh, še bolj pa, če gremo v divjino, bomo lahko občudovali številne zanimive kraške pojave. V nagnjene apnenčaste plošče je voda vrezala nešteto žlebičev, povsod je videti škraplje, jame in nenavadne skalne oblike. Izjemni sta tudi flora in favna.
Dvojno jezero
Nastanek doline
Nastanek doline
Večina Julijskih Alp je zgrajena iz triasnih apnencev, ki so porozni in zato skoraj vsa meteorna voda skoznje izgine v podzemlje. Dolina Triglavskih jezer pa leži na plasti jurskih apnencev, ki so bolj vododržni. K nastanku jezerc je še dodatno prispevala poledenitev, ki je z gruščem in usedlinami ledenikov zamašila razpoke v podlagi. Rdeče jurske apnence je mogoče videti na številnih mestih v dolini. V skalah je pogosto mogoče najti tudi okamenele živali izpred milijonov let. Gore, ki obdajajo dolino, pa so že zgrajene iz narinjenih starejših triasnih apnencev. Jezerska veriga od Tičarice do Zelnarice je na primer dejansko zahodni rob velikanskega nariva, ki so ga gorotvorne sile čez jursko ploščo narinile od severovzhoda.
Večina Julijskih Alp je zgrajena iz triasnih apnencev, ki so porozni in zato skoraj vsa meteorna voda skoznje izgine v podzemlje. Dolina Triglavskih jezer pa leži na plasti jurskih apnencev, ki so bolj vododržni. K nastanku jezerc je še dodatno prispevala poledenitev, ki je z gruščem in usedlinami ledenikov zamašila razpoke v podlagi. Rdeče jurske apnence je mogoče videti na številnih mestih v dolini. V skalah je pogosto mogoče najti tudi okamenele živali izpred milijonov let. Gore, ki obdajajo dolino, pa so že zgrajene iz narinjenih starejših triasnih apnencev. Jezerska veriga od Tičarice do Zelnarice je na primer dejansko zahodni rob velikanskega nariva, ki so ga gorotvorne sile čez jursko ploščo narinile od severovzhoda.
Geografski oris
Geografski oris
Dolina se vleče v pretežni smeri od juga proti severu od višine nakako 1300 m na začetku nad Komarčo, do zatrepa, ki je na višini nekako 2000 m. Dejansko dolina pri tem naredi dolg lok. Morfološko jo lahko razdelimo v tri dele. Zgornji del je prava Dolina Triglavskih jezer. Na jugu se konča z nekako 100 m visoko dolinsko stopnjo pri Beli skali, ki jo lepo vidimo ob poti. Jugozahodneje se nadaljuje druga dolina. To je Lopučnica, ki se spušča od severo-severozahoda in se nazadnje konča s Črnim jezerom in stenami Komarče. Lopučnica je v glavnem poraščena z gozdom, le v zgornjem delu je čistina, kjer je bila nekoč planina. Tretji velik del Doline Triglavskih jezer pa je nagnjena visoka kraška planota Zgornja Komna.
Dolina se vleče v pretežni smeri od juga proti severu od višine nakako 1300 m na začetku nad Komarčo, do zatrepa, ki je na višini nekako 2000 m. Dejansko dolina pri tem naredi dolg lok. Morfološko jo lahko razdelimo v tri dele. Zgornji del je prava Dolina Triglavskih jezer. Na jugu se konča z nekako 100 m visoko dolinsko stopnjo pri Beli skali, ki jo lepo vidimo ob poti. Jugozahodneje se nadaljuje druga dolina. To je Lopučnica, ki se spušča od severo-severozahoda in se nazadnje konča s Črnim jezerom in stenami Komarče. Lopučnica je v glavnem poraščena z gozdom, le v zgornjem delu je čistina, kjer je bila nekoč planina. Tretji velik del Doline Triglavskih jezer pa je nagnjena visoka kraška planota Zgornja Komna.
Jezera
Jezera
Številne razprave govorijo o tem koliko je res jezer v dolini. Občasno jih je pač nekaj več kot sedem, saj so le večja jezerca stalna. Naštejmo najpomembnejša:
Številne razprave govorijo o tem koliko je res jezer v dolini. Občasno jih je pač nekaj več kot sedem, saj so le večja jezerca stalna. Naštejmo najpomembnejša:
Črno jezero, 1294 m. leži v senčni kotanji ne daleč proč od roba Komarče. To je lep in tih kraj. Zanimivo je tudi, da ima jezero za nekaj stopinj toplejšo vodo kot preostala Triglavska jezera.
Črno jezero, 1294 m. leži v senčni kotanji ne daleč proč od roba Komarče. To je lep in tih kraj. Zanimivo je tudi, da ima jezero za nekaj stopinj toplejšo vodo kot preostala Triglavska jezera.
Črno jezero
Dvojno jezero in Močivec z grebena Tičaric
Dvojno jezero, 1685 m. Najbolj znano od vseh, na obali je priljubljena koča. V jezeru lepo odsevajo navpične stene Tičaric in še posebej je znan prizor z jezerom, obdanim z macesni, kočo in vrhom Lepega Špičja v ozadju.
Dvojno jezero, 1685 m. Najbolj znano od vseh, na obali je priljubljena koča. V jezeru lepo odsevajo navpične stene Tičaric in še posebej je znan prizor z jezerom, obdanim z macesni, kočo in vrhom Lepega Špičja v ozadju.
Močivec, 1690 m, je le skromen izvir tekoče vode, ki se steka v manjše jezerce nad planinsko kočo.
Močivec, 1690 m, je le skromen izvir tekoče vode, ki se steka v manjše jezerce nad planinsko kočo.
Veliko jezero ali Ledvička, 1829 m. Leži na sredi zgornjega dela doline. Na vzhodu padajo stene in melišča Zelnaric prav do njegove obale. Na zahodu je nekaj lepih apnenčastih plošč, ki jih razjeda meteorna voda. Na tej višini je tudi zgornja meja macesnovega gozda, zato boste v bližini lahko videli kar nekaj slikovitih primerov teh bojevnikov za obstanek.
Veliko jezero ali Ledvička, 1829 m. Leži na sredi zgornjega dela doline. Na vzhodu padajo stene in melišča Zelnaric prav do njegove obale. Na zahodu je nekaj lepih apnenčastih plošč, ki jih razjeda meteorna voda. Na tej višini je tudi zgornja meja macesnovega gozda, zato boste v bližini lahko videli kar nekaj slikovitih primerov teh bojevnikov za obstanek.
Zeleno jezero, 1990 m. To je le plitva mlaka pod stenami Vršakov, a ker gre mimo glavna pot, številnim obiskovalcem ponuja lepe prizore z odsevi gora v njej.
Zeleno jezero, 1990 m. To je le plitva mlaka pod stenami Vršakov, a ker gre mimo glavna pot, številnim obiskovalcem ponuja lepe prizore z odsevi gora v njej.
Rjava mlaka, 1970 m, pa je sosednje, malo večje jezerce, na prevalu nad njim vidimo kočo na Prehodavcih.
Rjava mlaka, 1970 m, pa je sosednje, malo večje jezerce, na prevalu nad njim vidimo kočo na Prehodavcih.
Jezero v podstenju, 1975 m. je lepo jezerce čisto v zatrepu doline, med vrhovoma Vršakov in Kanjavca. Večino leta je pod snegom.
Jezero v podstenju, 1975 m. je lepo jezerce čisto v zatrepu doline, med vrhovoma Vršakov in Kanjavca. Večino leta je pod snegom.
<-- Ledvička
Dostop
Dostop
Dolina je dosegljiva iz številnih smeri, a noben dostop ni krajši od treh ur. Do nje se lahko povzpnemo iz Bohinja (od Savice naravnost čez steno Komarče ali okrog čez Komno), lahko pridemo s Fužinskih planin, lahko pa tudi iz Trente (iz Zadnjice) ali dol z območij ojkrog Triglava.
Dolina je dosegljiva iz številnih smeri, a noben dostop ni krajši od treh ur. Do nje se lahko povzpnemo iz Bohinja (od Savice naravnost čez steno Komarče ali okrog čez Komno), lahko pridemo s Fužinskih planin, lahko pa tudi iz Trente (iz Zadnjice) ali dol z območij ojkrog Triglava.
V dolino je lepo priti v katerem koli letnem času. Vsak ima svoje posebnosti in čare. Nemara najlepša je zlata jesen. Gorska pomlad nas bo navdušila s svežino in pisanim cvetjem. Poleti so poti zelo obljudene in v kočah je precejšen dren. Pozimi pa je precej bolj samotno in tudi dejansko smo daleč od civiliziranega sveta in prepuščeni samim sebi.
V dolino je lepo priti v katerem koli letnem času. Vsak ima svoje posebnosti in čare. Nemara najlepša je zlata jesen. Gorska pomlad nas bo navdušila s svežino in pisanim cvetjem. Poleti so poti zelo obljudene in v kočah je precejšen dren. Pozimi pa je precej bolj samotno in tudi dejansko smo daleč od civiliziranega sveta in prepuščeni samim sebi.
