Stubacher Sonnblick

Prvi dan

Obetajo se lepi dnevi in pomislim, da bi se prilegel kak lahek tritisočak v Visokih Turah. Stubacher Sonnblick in Granatspitze sicer stojita sredi gora, ki jih še nisva obiskala, imata zelo rep razgled in prvi od vzhoda tudi ni težko dostopen. A mi vendar živimo na sončni strani Alp in menda se ne bomo vozili naokrog. Ne na internetu, ne v mojih vodnikih ni nobenih dobrih podatkov o pristopih z zahoda. A zemljevid kaže dobro in tako se v vročem soncu peljeva proti Lienzu. Tokrat se nama nikamor ne mudi, saj morava danes doseči samo Karl-Fürst-Hütte. Odločiva se za nekoliko krajši pristop po Landecktal, jutri pa bi se vračala po glavnem grebenu in k Tauern tunelu.

Jasmina je sicer od Matreia naprej štela tunele, ampak odcep ceste na Landeckalm je tako očiten, da se je ne da zgrešiti. Le zelo nizko je še. Tokrat greva po dolini gor čisto počasi. Sonce sije, vse je v cvetju, povsod žuborijo vode. Na planini je polno velikih, starih, lesenih hiš. Vse je prijazno in lepo obnovljeno. Položna cesta gre še naprej, počasi zavija tudi proti severu in vedno nove gore se odpirajo pogledu. Nazadnje tudi najin Stubacher Sonnblick, že nad večnim ledom.

Čez naslednji dolinski prag gre samo še pot, končno bova pridobila nekaj višine. Vroče je in Jasmina me pripravi, da grem pozirat na velikansko, zaobljeno, rdečo skalo, ki jo obliva voda. Tako v pačenju mineva čas, pri Moosbretterju še vedno nisva 2000 metrov visoko. Tu velik del ledeniških voda izgine v kanalu, zaprtem z rešetko in Avstrijci jih po ceveh nato vodijo v sosednje doline, kjer so zbiralniki in elektrarne. Zato bo šele v zgornjem delu doline zares veliko vode. Prav od povsod priteka, ves čas skakljaš s skale na skalo in se izogibaš moči, tako da nama nazadnje to početje začne že prav presedati. Dolina pa je lepa, samotna, pri naslednjem lepem kraju – majhen slapič pada med dvema velikima balvanoma – se moram spet sleči in iti pod curek pozirat. Pa saj je v tej vročini to prav prijetno.

Nazadnje se dolina začne zapirati. Z vseh strani jo obkrožajo strme, gladke stene, imenovane Prägrat-wand. Pot zavije levo, na naslednji vzpetinici pa je morda najlepše mesto v celi dolini. Nekaj majhnih jezerc z muncem, v daljavi pa izza grebenov že dviguje svojo prišiljeno glavo Nussingkogel. Sedaj gre pot v strme skale, nekaj zavojev, lepe granitne stopnice, spet dobiva malo višine in že sva na naslednji terasi, kjer naj bi bilo za moreno večje jezero. A ne greva k njemu. Kljub temu, da imava s seboj šotorček, bova raje prespala v koči, ki tako ali tako ni oskrbovana. Še slabih 300 metrov vzpona je do tja. Spet se zaženeva v breg, od dolgotrajne počasne hoje sva kar nekam utrujena, kar težko pa tudi nosiva. Nekaj skal, snežišče ali dve in na desni se na vrhu skal pokaže koča. Saj je že čas!

Sama sva, na klopci pred kočo je na soncu prijetno toplo, ampak za te stvari takoj poskrbijo, da nam ni preveč fletno. Sonce zakrijejo oblaki, ki se vedno bolj na gosto zbirajo ob glavnem grebenu Visokih Tur in danes ga ne bova več videla. Ne mine še pol ure, ko se tudi že zaslišijo glasovi prihajajočih planincev. Pet odraslih in dva otroka, eno bitjece je zagotovo mlajše od dveh let, nama bo delalo družbo. Zasedeva zgornji pograd in tokrat sem za tisto malo vljudnostnega komuniciranja zadolžen jaz, Jasmina se komaj kdaj prikaže dol s pograda.

Drugi dan

Prekrasno jutro se je naredilo, a danes se nama ne bo mudilo, saj je ledenik pod Granatscharte obrnjen na zahod in bo sneg na njem še dolgo zelo trd. Saj že do stranišča čez bližnje položno snežišče komaj prideš, tako je vse ledeno. Raziskat grem St. Pöltner Weg, ki se za kočo odcepi proti severovzhodu. Ta gre po glavnem grebenu in na ledenik pride precej višje. Zato se odločim zanjo, Jasmini je pa tako vseeno.

Za kočo se torej oprimeva izrazitega skalnatega rebra, po katerem gredo markacije prav gor na glavni greben. Poti pa vsaj v spodnjem delu ni, saj nočeva iti po snegu. Zato motoviliva okrog majavih skalnatih blokov in čeznje, ne veva še, da bova takšne telovadbe danes imale vrh glave in še čez. Zgoraj je že presneto strmo in tudi granit je lahko ves majav in krušljiv. Vsaj markacije so zanesljive, tik pod grebenom zavijejo čez strmo steno v desno, tam so skale boljše in splezava tik pod greben. Na sam greben pa je treba čez kake tri metre visoko navpično stenico. Niti enega klina ali vrvi ni, a ko primeva za skalo, tudi vidiva, da za to ni nobene potrebe. Oprimki so veliki in čvrsti, vseeno pa rabiš nekaj moči, da se potegneš gor.

Na drugi strani sega ledenik prav do grebena. Razgled proti severu že zakrivajo megle, ki se dvigujejo, proti zahodu pa je pogled na Großvenediger fantastičen. Poti naprej še vedno ni, samo markacije, ki gredo čez strmo in majavo skalovje. Samo da ne bi bilo treba dol na ledenik in spet stokrat navezovati in snemati drez! Najdeva prehod okrog skalnatega stolpa in spet lažje nadaljevanje po grebenu. Vrh Rabensteina, 2902m, pot obide po severni strani, ko pa sva na sedlu onkraj njega, pa se že odpre lep pogled na ledenik pod Granatscharte. Ni videti strm in pričakujeva, da bo šla pot dol nanj. Z mislijo, kako lepo sonce taja sneg, na sončnih skalah pozajtrkujeva.

A še med zajtrkom se izkaže, da markacije še naprej sledijo glavnemu grebenu, čeprav ga že takoj onstran škrbine spet zapira velik navpičen stolp. Torej še ne bo konca telovadbe po majavih in strmih skalah. A pot ni prav nič težka, le paziti je treba. Spet obide stolp, tokrat po desni, onkraj njega pa resnično deseže ledenik, tako da ni treba nanj prav nič sestopati. Le strmina Jasmini ni prav nič všeč.

Kot ponavadi navezovanje najinih starih derez dolgo traja, potem stopiva na ledenik, ki pa res ni ravno položen, pa še prečkati ga je treba. Smer vzpona gre tik ob skalah naravnost navzgor. Tam pričakujeva še večjo strmino, res pa je, da se zgoraj najbrž potem hitro položi. A Jasmini prečkanje povzroča hude težave. Zelo je negotova, zelo počasi nama gre, seveda pa se noče navezati. Sneg je res zelo trd in nazadnje presodim, da je najbolje, da pod predelom strmega, črnega ledu prečkava v desno, v območje Venedigerweg, kjer je ledenik bolj položen. Celo večnost traja, nazadnje sva varno čez.

Onkraj črnega ledu se lahko obrneva navzgor in pot na Granatscharte nama je odprta. Vse je samo še prijeten, lahek sprehod čez bele planjave. Prava izbira za vzpon bi bila danes torej Venedigerweg. Na širokem sedlu gre Jasmina kar čez, na drugo stran, potem pa zavije proti levi do vršnega skalovja, kjer snameva dereze. Kljub počasnosti sva prva tu gori, vse silne množice z Rudolfhütte so neznano kje. Pogledat greva k vstopu v jugovzhodno pobočje, a Jasmina se odloči, da gre raje naravnost na južni greben.

Lotiva se strmine, kjer naj bi Jasmina celo videla stezo, pa je seveda ni. Spet krušljive granitne plošče in majavi bloki, ena se Jasmini spodmakne in s piščaljo grdo udari v rob sosednje skale. Boli, k sreči pa je kost cela. Šele na južnem grebenu se počasi izoblikuje stezica, a tod nama opis obeta spet lažje plezanje. Kmalu se začne, greben postane malo izpostavljen, večjih težav pa ni – vse do mesta, ko je treba čez navpične skale enostavno skočiti na ploščo spodaj na grebenu. Jaz to hitro opravim, a na drugi strani ni videti sledi derez, zato ne vem, če ne bi vseeno morala ta del grebena obiti spodaj. Morda so težave še naprej? Jasmina se spušča, jaz pa grem vseeno po grebenu naprej. Se bomo obračali potem, ko bomo do težav sploh prišli. Pa težav ni več. Malo lažjega plezanja je še potrebnega, a vrh se zelo hitro približa in kot bi trenil, stojim pri križu. Jasmina se je pa morala spustiti prav do snega in nazadnje je bila na istem, kot če bi od mesta, kjer sva pustila dereze, šla na vrh naravnost. Kakih 20 minut ji je pobralo!

Razgled je še vedno zelo lep, žal pa ga dvigajoče megle ne samo olepšujejo, ampak tudi kvarijo. Najbolj so veličastne stene Glocknerjeve skupine nad Rudolfshütte. Na vrhu se ne zadržujeva dolgo, prihajajoči oblaki pa nama tudi vzamejo voljo, da bi šla še na Granatspitze. Ta je težje dostopna (kratko plezanje II. stopnje) in tudi meni ni do vzpona v meglo. Spet naveževa dereze in se odpraviva nazaj čez sedlo. Šele sedaj prihajajo prvi obiskovalci od vzhoda. Spust do območja pri črnem ledu je lahek in hiter, tam pa naju vseeno čaka še malo prečkanja. Sneg je sedaj že mehkejši, kar pa ne pomeni večje varnosti. Kljub temu izbirava nadaljnje prehode v glavnem po snegu. Markacije so dobre, izogibava se skal, nekaj mest pa vendarle morava splezati po skalah navzdol tudi z derezami na nogah. Nazadnje prideva na teraso pod glavnim grebenom, do koče naju čaka še kratek vzpon. Šele tam snameva dereze.

Potem pa še povratek po dolgi dolini do avta. Zaradi oblakov naju ne mika, da bi šla po glavnem grebenu proti zahodu. Tam bi verjetno tudi še na nekaj mestih imela sneg, pa tudi vzponov bi bilo še nekaj. Zato se zložno spustiva v dolino, a glej ga zlomka, dlje ko hodiva po njej, lepši dan se dela! Ne vem do kakšne spremembe je prišlo, ampak oblaki so se kmalu povsem razblinili, naredila se je izredno čista vidljivost, hoja proti jugu pa je seveda pomenila tudi ožgano kožo na obrazu. Kljub temu pa sva pohod končala zadovoljna. Ker sva včeraj v Lienz pripeljala prej kot v treh urah, danes poskusiva še po kilometrih krajšo varianto mimo Weißensee. Pa se ne izplača – zaradi policaja, ki te čaka v Weißbriachu in ti, sicer prijazno, in prav nič oderuško, pobere €25.