Dugi otok je res dolg, ampak s kolesom ga z lahkoto prevozimo v enem dnevu. Ker pa moramo z ladjo priti na otok in oditi z njega, je pa idealna dvodnevna tura. Kolesarjenju bomo dodali še pohode ob obali in na najvišje klife, najlepši pa je pogled na čudoviti zaliv Telašćice, ki že spominja na Kornate.
Telašćica
Osnovni podatki:
70 km, skoraj ves čas asfalt. 730 m vzponov in spustov.
2 uri hoje na klife in nazaj, lahko pa tudi več.
Uvod
Dugi otok se nahaja v Zadarskem arhipelagu, kjer ima zunanjo pozicijo. Jugovzhodno od njega je torej samo še odprto morje. Kot večina drugih otokov se razteza v dinarski smeri, torej SZ-JV. Večjih mest na otoku ni, trajektne povezave pripeljejo v pristanišča: Sali, Zaglav, Brbinj in Božava. Če ne prihajamo iz kakega bolj oddaljenega kraja, je na Dugi otok s celine najbolje priti iz Zadra.
Nad klifi Dugega otoka
Kolesarska tura
Potek te je prav enostaven. Mi smo se z ladjo pripeljali v Brbinj. Od tam se dobra asfaltna cesta povzpne na glavni greben otoka, kjer smo dobrih 200 m nad morjem. Obrnemo se desno in po glavni cesti peljemo proti SZ - mimo vasi Dragove, potem pa dol v Veli rat in prav na konec otoka, kjer je velik svetilnik. Malo naprej proti severu je avtokamp, mi smo s kolesi in peš nadaljevali še nekako 2 km ob obali, prav na ožino Tisno. Tam so nas presenetili izredno debeli nanosi morske trave, peščena obala je bila še povsem divja, sončni zahod čudovit in kar na njej smo prespali.
Naslednje jutro sem prijatelja takole prebudil:
Gospoda Hladnik, kanite li vstati? A le potihem, nič loputat z vrati, da mi ne zmotiš petja ptičjih korov in sonca, ki prihaja iz zlatih dvorov.
Tisno, debeli nanosi morske trave
Večer na obali
Potem smo z vso odpremo odkolesarili po isti poti nazaj in po glavni cesti nadaljevali čisto na JV konec otoka. Kolesarjenje je bilo zelo lepo, cesta gladka, brez vsakršnega prometa, ob njej pa poleg divjine nekaj oljčnikov in pašnikov. Ves čas z lepimi razgledi. Na sredi otoka je s 337 m najvišji vrh Vela Straža, ki pa ga nismo obiskali. Tako smo pripeljali v zaliv Telašćica, ki je eno najlepših območij narave na Jadranu.
S kolesarjenja po glavnem grebenu Dugega otoka - Dragove
Nad klifi. Na levi je sladkovodno jezero Mir.
Zaradi številnih naravnih znamenitosti je celoten zaliv in tudi zunanje obale proglašen za naravni park, pravzaprav se ta stika s sosednjim parkom Kornati. To pri obisku prinaša manjše omejitve, na primer, nas so z nahrbtniki pustili na pohodno turo šele po daljšem pregovarjanju (bojijo se nevarnosti požarov). Vzdušje v zalivu je že povsem podobno tistemu na Kornatih. Nešteto je majhnih otočkov, morje je izredno čisto, favna in flora sta bogati in raznovrstni. Ima pa Telašćica še veliko več. Najprej je zaliv zelo varen za plovila, seveda imajo dostop le tista brez motorjev. Zunanja obala se odlikuje z najvišjimi apnenčastimi klifi na Jadranu. Ti so visoki tudi do 150 m, pa še dobrih 50 m se stene nadaljujejo pod morsko gladino. Ne nazadnje pa je posebna znamenitost tudi jezero Mir. Sicer je sladkovodno, a zaradi podzemne povezave z morjem je voda rahlo slana, kar pogojuje specifično rastlinstvo in živalstvo. Izhodišče za obisk Telašćice je mestece Sali, ki je oddaljeno le dobre 4 km, vmes pa se cesta previje čez 88 m visoko sedlo.
Od vstopa v park nadaljujemo peš po zahodni in jugozahodni obali zaliva. Že kmalu se v desno odcepi pot na Grpašćak. To je nekdanja trdnjava, danes pa razgledno mesto. V času našega obiska (2003) pot še ni bila označena, zato se mi tja gor žal nismo povzpeli. Tam so klifi najvišji in pogled vzdolž njih in na Kornate mora biti izreden. Mi smo naš ogled nadaljevali po poti proti jezeru Mir in šele tik iznad njegove obale smo se lahko povzpeli desno na rob klifov. Ti so tam nižji, visoki so le okrog 60 m, a še vedno so zelo impozantni. Nadaljevanje poti gre nato le še do jezera in okrog njega. Morda bi se zaradi pogleda na bližnje Kornate bilo vredno povzpeti še na naslednji hrib, Muravjak, 148 m.
Po povratku na vstopno točko parka se s kolesi samo še odpeljemo v Sali, od koder nas v Zadar spet odpelje ladja.