Krk in Vranjska draga, 2003

5.-6. april, 2003

Trdno odločena, da je konec z zabušantskimi vikendi, odredim dvodnevni izlet na Hrvaško. Cilji so začrtani fleksibilno - prilagajala se bova razmeram. Res se že kmalu izkaže, da na Risnjak ni pametno riniti, saj leži sneg celo na Vremščici in Učki.

Po avtocesti nad Reko peljeva do vpadnice ceste, ki pelje na Krk, vendar se odcepiva v dolino Vinodol, ki se vštric z obalo polagoma spušča proti Novemu Vinodolskemu. Kraške pečine ob straneh, obdelano flišno dno, bi označili geografi. Orientir zanimivosti so nama rumeni krožci na zemljevidu, a le trdnjava Drvenik na osamelcu sredi doline je res vredna ogleda, v Grižanah in Bribirju pa ne veva, kaj naj bi občudovala.

Bliža se čas za kosilo in potegne naju še 20 km južneje do Senja, kjer sva lani izborno jedla. Tokrat je slabše, vendar se kar preveč nasitiva. "Ne morem več, manj pa tudi ne morem več," je končna sintagma, s katero se napotiva na prijeten sprehod po mestecu brez turistov. Nato se ob obali spet peljeva proti severu in pred Bakarskim zalivom zavijeva čez most na Krk. Po nezanimivi vožnji skozi puste gmajne se navdušiva nad Vrbnikom, vasico na strmi pečini nad morjem. Tod okrog pridelujejo žlahtino, suho belo vino, ki ga pokušava in pohvaliva, z nama pa gre vseeno smokovača, figov šnops. Ovijava po ozkih uličicah in se spustiva dol do petrolno zelenega zaliva, zatišno in prijetno je, saj je vas brez enega samega hotela.

Nadaljujeva proti vzhodnemu delu otoka, čez preval Malmašuta se spustiva proti Baški. Povsem drug svet - levo in desno skalne goličave, po dnu polja. Cvete malo, ker je mraz. V Baški Vidu pokažem, kjer sva se potikala pred štirimi leti z Martinom. Morje je povsem mirno in nekaj ljubljanskih deskarjev neslavno postopa ob po tleh razvrščeni opremi. Zapleteva se v labirint ozkih uličic starega mesta in skoro ne znava ven. Srečujeva le zidarje in slednjič tolpo ščenet, ki napadejo - k sreči Vida, ne mene. On je seveda vešč obrambe, jaz pa se pohulim naprej.

Šele po šesti uri se lotiva današnjega planinarjenja - najvišji vrh Krka je Obzovo, 588m, ki se blago dvigne sredi razsežne kamnite goličave. Hvaležna sva kolovozu, ki skrajša pot s sedla. Višine ni veliko, je pa kar precej kilometrov. Hoja po kršu ni naporna - kamenje je drobno, kot bi ga zdrobili z valjarjem. Kamnita puščava je vsa potresena z mičnimi okroglimi grmički brinja in borovja. Vmes so s skalnimi ograjami obdani mehki "vrtići", livade z gosto travnato rušo, in bobki izdajajo, da se v sezoni tu pasejo ovce.

Prvega doseževa Veli vrh, se vpiševa in razgledava, nato pa nadaljujeva po enakih planjavah proti vzhodu. V dolcih se pojavijo kali in visoke kamnite ograde. Čeprav izgledajo razdalje velike, napredujeva hitro. Obzova ima širen razgled in vesolnji mir. Še ptiči se oglašajo redko.

Vračava se s pogledom na zahajajoče sonce. Ko ponikne za Cres, sva pri avtu. Prespiva kilometer nižje na mestu, kjer so obori za striženje ovac in precej velikih žakljev z nastriženo volno. Lena sva, ne ljubi se nama postavljati šotora in pozaspiva kar v avtu, saj sva navajena.

Po dolgem, krepčilnem spancu se zbudiva s prijetnim občutkom, da se spet začenja sezona takšnih lajhanj. Danes bolj piha kot včeraj, presunljivo mrzlo je pa tako že oba dneva. V mestu Krk naju veter kar prestavlja. Na obali se kapitan trudi pritrditi svojo jahto, da ne bi bolestno cvilila in butala ob pomol. Vesela sva, ko nazadnje sedeva v zavetje avtomobila.

S trajektom nameravava na Cres, nato pa prečiti Osorščico, vendar se nama ne da eno uro čakati na ladjo. Tudi vreme je čudno spremenljivo, severni veter žene oblake iznad kopnega nad morje. Prevlada zdrava pamet in obrneva.

Na Krku še je vredno videti Omišalj. Staro mesto na skali obkrožajo naftni rezervoarji in pristanišče za tankerje, vendar je tip hiš v mestu svojevrsten - tu so najbrž postavljali hiše premožni kapitani, saj je vse polno obokov, balustrad in domiselnih kovanih elementov. V nedeljskem jutru domačini iz dežurne trgovine prinašajo polivinilaste vrečke s svežimi štrucami kruha. Bolj se bližava kopnemu, bolj piha. Na krškem mostu ustaviva, da bi se razgledala, pa sunek vetra Vidu z nosa odpihne očala. Komaj jih ujame, preden bi čez ograjo padle v globino.

Potem voziva med sunki burje okrog Bakarskega zaliva. Ko sva v koncu, sredi vodne gladine burja naenkrat dvigne velikanske zavese vode, ki se zablešči v mavričnih barvah. Silna mora biti moč vetra! Skozi center Reke in Voloske peljeva naprej proti bolj zatišni zahodni obali Istre. Potrebna sva kave, privoščiva si jo v Lovranu, kjer je v zatišju na trenutke čisto prijetno, pa celo sonce se pokaže za kakšnih pet sekund (ravno toliko, da te izzove, da izvlečeš fotoaparat, nato pa se skrije).

Mošenice so vas visoko v bregu, na pomolu kraljuje sredi kupčka hiš velika cerkev. Tu je labirint uličic še težje rešljiv, saj se hodi pod hišami po kamnitih stopniščih in nikoli ne veš, ali boš prišel nekomu v kuhinjo ali res ven na drugo ulico. Tudi razgledno Sveto Jeleno nekaj kilometrov naprej obhodiva, nikamor se nama ne mudi. Po šavju okrog ceste vsepovsod lazijo nabiralci "šparoga", špargljev, ko pa sama bolščim v trnjeve grmičke, nimam pojma, kje najti tiste užitne poganjke.

Tudi Brseć je poln gradbenikov, ves čas poslušaš zvok vrtalnih in brusilnih strojev. Globoko pod njim je med skalnimi stenami prodnata plaža. Po silno strmi ozki cestici se spustiva dol, avto stoka na vsakem ovinku. Razvalovano morje je tu svetlo tirkizno, strme pečine nad njim pa polne rumenega cvetja. Nekaj časa posediva v zavetju in razmišljava, da je veter ustavil trajektni promet na otoke - kako prav je bilo, da nisva tiščala na Cres! Zdaj bi bila tam ujeta, pa še Osorščica je že nekaj časa zavita v oblak. Na celini pa vsaj občasno še posije sonce.

Okrog Plomina zavijeva v notranjost Istre. Ogledati si nameravava še Vranjsko drago. Tokrat veva, kje je vhod vanjo, in res že na začetku naletiva na blede markacije. Vzklike občudovanja pa izpustiva, ko se z roba doline prikažejo prvi apnenčasti stolpi. Nato dolgo časa laziva okrog njih in izbirava najugodnejše kote za fotografiranje. Nenavadno očarljivi in vitki so, kakšna igra narave! Kar prav je, da zanimivost ni bolj razvpita, saj je tako najdba še bolj dragocena. Stezice med stolpi so uhodili športni plezalci, višje gori proti koncu doline pa ostane samo še ena in po njej se pod veličastnimi stenami dvigava proti zatrepu. Tam je teren čedalje težje prehoden, steza se izgubi pod viadukti ceste, ki se pogrezne v tunel pod Učko. Prečiva strugo suhega potoka in se po gozdnatem pobočju (dobro, da ni še listja!) vrneva do železniške proge, katere nasip zapira dolino. Velika znamenitost!