Cima Vezzena / Pizzo di Levico
Cima Vezzena / Pizzo di Levico
Na jugozahodnem grebenu
Po visokem severnem obrobju planote se pomikamo proti zahodu. Cima Vezzena se dviguje nad neizrazitim sedlom Passo di Vezzena, pravzaprav nad visoko planoto okrog njega. Tako kot drugi vrhovi, tudi ta na sever strmo prepada v Valsugano, lepo dolino reke Brente. Južna pobočja pa se le blago dvigujejo nad planoto in so skoraj do vrha poraščena.
Po visokem severnem obrobju planote se pomikamo proti zahodu. Cima Vezzena se dviguje nad neizrazitim sedlom Passo di Vezzena, pravzaprav nad visoko planoto okrog njega. Tako kot drugi vrhovi, tudi ta na sever strmo prepada v Valsugano, lepo dolino reke Brente. Južna pobočja pa se le blago dvigujejo nad planoto in so skoraj do vrha poraščena.
Če bom pohvalil lep razgled z vrha, se bom že kar ponavljal, a Cima Vezzena slovi še po nečem. Njen vrh, ki od daleč izgleda kot še kar spodobna špica, je v resnici ostanek mogočne trdnjave, ki je nekoč obvladovala to visoko planoto. Zgrajena je bila med 1907 in 1915 in je v I. svetovni vojni služila obrambi Avstroogrske. Danes je vrh priljubljen izletniški cilj, ker nanj pride vojaška cesta, je poleti celo primeren za gorsko kolesarjenje, pozimi pa je verjetno tudi pogosto obiskan s smučmi.
Če bom pohvalil lep razgled z vrha, se bom že kar ponavljal, a Cima Vezzena slovi še po nečem. Njen vrh, ki od daleč izgleda kot še kar spodobna špica, je v resnici ostanek mogočne trdnjave, ki je nekoč obvladovala to visoko planoto. Zgrajena je bila med 1907 in 1915 in je v I. svetovni vojni služila obrambi Avstroogrske. Danes je vrh priljubljen izletniški cilj, ker nanj pride vojaška cesta, je poleti celo primeren za gorsko kolesarjenje, pozimi pa je verjetno tudi pogosto obiskan s smučmi.
Razgled z vrha
Razgled z vrha
Zaradi planotastega sveta na eni strani in globoke doline na drugi, so višji vrhovi precej oddaljeni. Proti severu se lepo vidi skupina Lagorai, v dolini Sugana pa obe jezeri. Bolj proti vzhodu izza visoke Cime d'Asta že gledajo Dolomiti, najbližja nam je skupina Pala. Proti jugu in zahodu pa lepo pregledno vidimo Vicentinske Alpe in onkraj doline Adiže že tudi Care Alto.
Zaradi planotastega sveta na eni strani in globoke doline na drugi, so višji vrhovi precej oddaljeni. Proti severu se lepo vidi skupina Lagorai, v dolini Sugana pa obe jezeri. Bolj proti vzhodu izza visoke Cime d'Asta že gledajo Dolomiti, najbližja nam je skupina Pala. Proti jugu in zahodu pa lepo pregledno vidimo Vicentinske Alpe in onkraj doline Adiže že tudi Care Alto.
Pogled proti SZ, na Lago di Caldonazzo in Lago di Levico
Pogled proti V, na Cimo Mandriolo
Kapelica na Passi di Vezzena
Dostopi
Dostopi
Severna izhodišča so seveda v globoki Val Sugani in verjetno se jih s te strani le malo povzpne na Cimo Vezzeno.
Severna izhodišča so seveda v globoki Val Sugani in verjetno se jih s te strani le malo povzpne na Cimo Vezzeno.
Glavno izhodišče je torej Passo di Vezzena, 1402 m. Čez prelaz gre dobra asfaltna cesta, ki povezuje Asiago (od tam se izrazita dolina Torrente Assa vzpne prav na to sedlo) in planoto Lavarone na jugozahodu. Najbrž pa tudi ti podatki še ne povedo kaj prav veliko. Torej, na obe planoti iz naših krajev najlaže pripelješ po avtocesti, ki se od avtoceste Benetke – Milano odcepi proti severu in mimo Vicenze pripelje v Piovene-Rocchette. Z obrobja Padske nižine na planote vodijo številne panoramske ceste, lahko pa pelješ tudi v Val d'Astico in nato proti jugu na planoto Lavarone - najbolj slikovita je Strada del Menador, nekdanja Kaiserjägerstrasse, ki je izredno priljubljena tudi pri kolesarjih.
Glavno izhodišče je torej Passo di Vezzena, 1402 m. Čez prelaz gre dobra asfaltna cesta, ki povezuje Asiago (od tam se izrazita dolina Torrente Assa vzpne prav na to sedlo) in planoto Lavarone na jugozahodu. Najbrž pa tudi ti podatki še ne povedo kaj prav veliko. Torej, na obe planoti iz naših krajev najlaže pripelješ po avtocesti, ki se od avtoceste Benetke – Milano odcepi proti severu in mimo Vicenze pripelje v Piovene-Rocchette. Z obrobja Padske nižine na planote vodijo številne panoramske ceste, lahko pa pelješ tudi v Val d'Astico in nato proti jugu na planoto Lavarone - najbolj slikovita je Strada del Menador, nekdanja Kaiserjägerstrasse, ki je izredno priljubljena tudi pri kolesarjih.
Pristop na vrh od jugozahoda
Pristop na vrh od jugozahoda
Ta markirana steza je najkrajši planinski pristop na Cimo di Vezzeno, gorska cesta, ki je nekoč služila za oskrbovanje trdnjave, pa na vrh pripelje bolj od jugovzhoda, od ceste, ki gre po severnem obrobju planote (in je tudi zaprta za javni promet), se odcepi nekako dva kilometra nad sedlom. Pot sama ni zanimiva, šele malo pod vrhom si lahko ogledamo nekaj jarkov iz I. svetovne vojne. Skupna ocena zahtevnosti: T2, za 520 m višinske razlike bomo rabili 1 h 30 min.
Ta markirana steza je najkrajši planinski pristop na Cimo di Vezzeno, gorska cesta, ki je nekoč služila za oskrbovanje trdnjave, pa na vrh pripelje bolj od jugovzhoda, od ceste, ki gre po severnem obrobju planote (in je tudi zaprta za javni promet), se odcepi nekako dva kilometra nad sedlom. Pot sama ni zanimiva, šele malo pod vrhom si lahko ogledamo nekaj jarkov iz I. svetovne vojne. Skupna ocena zahtevnosti: T2, za 520 m višinske razlike bomo rabili 1 h 30 min.
Opis ture. S sedla gremo proti severu, sprva po cesti. Po nekaj ovinkih in rahlem vzponu nas ta pripelje h griču nad planoto; na njem so ostanki trdnjave Busa Verle.
Opis ture. S sedla gremo proti severu, sprva po cesti. Po nekaj ovinkih in rahlem vzponu nas ta pripelje h griču nad planoto; na njem so ostanki trdnjave Busa Verle.
Od te trdnjave se vrh Cime Vezzena že vidi. Po cesti se usmerimo proti njemu. Ko po rahlem spustu pridemo do vznožja, nas oznake za planinsko pot usmerijo s ceste levo, naravnost gor v breg. Pot je sprva prav dolgočasna – gre kar naravnost skozi gozd gor v breg. Kasneje se le spremeni v nekaj, čemur lahko rečemo planinska pot. Pobočje postane bolj strmo, a vsaj višino hitro dobimo. Pridemo iz gozda in vredno se je ozreti nazaj na planoto.
Od te trdnjave se vrh Cime Vezzena že vidi. Po cesti se usmerimo proti njemu. Ko po rahlem spustu pridemo do vznožja, nas oznake za planinsko pot usmerijo s ceste levo, naravnost gor v breg. Pot je sprva prav dolgočasna – gre kar naravnost skozi gozd gor v breg. Kasneje se le spremeni v nekaj, čemur lahko rečemo planinska pot. Pobočje postane bolj strmo, a vsaj višino hitro dobimo. Pridemo iz gozda in vredno se je ozreti nazaj na planoto.
V nadaljevanju nas pot kmalu privede pod jugozahodni greben. Tam že vidimo sledi strelskih jarkov. Pot nas vodi v desno pod grebenom. Kmalu izstopimo na cesto, ki pride z desne, gremo kakih 100 metrov po njej, potem pa jo spet zapustimo v levo in gremo po planinski poti. Ko naslednjič pridemo na cesto, smo že skoraj na vrhu.
V nadaljevanju nas pot kmalu privede pod jugozahodni greben. Tam že vidimo sledi strelskih jarkov. Pot nas vodi v desno pod grebenom. Kmalu izstopimo na cesto, ki pride z desne, gremo kakih 100 metrov po njej, potem pa jo spet zapustimo v levo in gremo po planinski poti. Ko naslednjič pridemo na cesto, smo že skoraj na vrhu.
Zanimivo je, da ko se mu približujemo, vrh izgleda kot naravna ostrica v grebenu. Ko pridemo nanj, se nenadoma spremeni v ruševine trdnjave. Odsekan zid na levi ni del naravne stene, ki pada pod njim, ampak zid trdnjave. Po notranjosti trdnjave se lahko tudi sprehodimo, na ogled je nekaj nadstropij. Na vrhu trdnjave so postavili križ, tako da vse skupaj izgleda kot običajna gora v Alpah.
Zanimivo je, da ko se mu približujemo, vrh izgleda kot naravna ostrica v grebenu. Ko pridemo nanj, se nenadoma spremeni v ruševine trdnjave. Odsekan zid na levi ni del naravne stene, ki pada pod njim, ampak zid trdnjave. Po notranjosti trdnjave se lahko tudi sprehodimo, na ogled je nekaj nadstropij. Na vrhu trdnjave so postavili križ, tako da vse skupaj izgleda kot običajna gora v Alpah.
Okoliški vrhovi so redkeje obiskani. Sosednja Cima Mandriolo bi bila v planinskem pogledu prav enakovreden cilj. Gorska cesta se vleče po robu planote tudi pod njena pobočja in dostop na vrh ne more biti kaj dosti težji. Večina obiskovalcev se podaja na kolesarske ture po planoti, od vrhov pa planinci obiskujejo le redke izbrance.
Okoliški vrhovi so redkeje obiskani. Sosednja Cima Mandriolo bi bila v planinskem pogledu prav enakovreden cilj. Gorska cesta se vleče po robu planote tudi pod njena pobočja in dostop na vrh ne more biti kaj dosti težji. Večina obiskovalcev se podaja na kolesarske ture po planoti, od vrhov pa planinci obiskujejo le redke izbrance.
Ruševine trdnjave Busa Verle, zadaj Cima Vezzana
Trdnjava na vrhu Cime Vezzene
Kdaj na vrh?
Kdaj na vrh?
Na Cimo Vezzeno gremo lahko v katerem koli letnem času. Planinska pot naravnost je toliko strma, da v globokem snegu lahko povzroča težave, zato je pozimi bolje na vrh iti po oskrbovalni cesti.
Na Cimo Vezzeno gremo lahko v katerem koli letnem času. Planinska pot naravnost je toliko strma, da v globokem snegu lahko povzroča težave, zato je pozimi bolje na vrh iti po oskrbovalni cesti.
Cima Vezzena s severa