Hvar, 2006

14.-17. april, 2005

Prvi dan

Z zamudo dobre ure se odpeljemo štirje ostareli hipurji v dveh obtolčenih, zarjavelih avtomobilih, se počasi prebijemo skozi Ljubljano in v Beli krajini posrkamo jutranjo kavo. Po hrvaški avtocesti zdrsnemo kot po maslu- v treh urah smo v Splitu (Vid: "Jebeš ti državo, ki jo prevoziš v treh urah, za Slovenijo pač potrebuješ tri ure in pol!") Zazrta v zemljevid mesta znavigiram do parkirišča v prestižnem delu mesta pod Marjanom, kjer na bicikle oprtamo težke torbe. Zdrsnemo do obale in preplavi nas svetloba pomladne Dalmacije, da se zataknemo s poziranjem in fotografiranjem rive - ravno dovolj, da nam uide trajekt za Hvar. Nič ne zaleže moledovanje (Miran: "Pa da nam barem bacite kakvo uže!"), mornarji visoko zgoraj na palubi so usta ladje že začepili in pospravljajo debele štrike. Nič, bomo pa naslednjih šest ur do večernega trajekta blodili po Splitu, tudi prav!

Najprej umirimo telesa in živce ob plastenki na klopci na rivi. Mimohod Splitčanov in Splitčank, vse si moramo ogledat in oglodat. Potopimo se v globino starega mesta, Dioklecianova palača in ozke ulice, nikamor se nam ne mudi. Kranjski elektro-maturanti pridejo mimo, na maturantskem izletu so, pravijo. Po tržnici blodimo in Hladnika izbirata (pa ne izbereta!) cunjice. Kolovratenje po mestu v smeri našega parkirišča nas napelje v ozke uličke, ki se iztečejo v kamnito stopnišče - in že guramo oprtane bicikle v breg ("Skalinade, skalinade.") proti Marjanu. Tam se oddahnemo ob cerkvici in plastenki, se razgledamo in spustimo vendarle po cesti.

Pri avtih opravimo prestrukturiranje prtljage (prazne plastenke ven, polne noter), potem pa se odpeljemo v pristanišče, če se je Tim Ujevič že vrnil s Hvara. Miran išče pečene sardelice, pa jih na rivi ni, pač pa se mastimo s slastnimi kolački, to pa ja.

V mraku se vkrcamo, pred večernim mrazom umaknemo v ogrevano potovalno kabino in v temi izkrcamo na pomolu nekaj proč od Starega grada. Ko se hrušč odhajajočih vozil poleže, najde Miran vzdolž obale nekakšno gradbišče, pod njim pa solidno uravnavo, kjer se bo dalo prenočiti. Sprva namerava postaviti šotor na pesku ob cesti, pa ga prepričamo, da bo na travci nad morjem bolje.

Drugi dan

Zjutraj se zbudimo v lep dan. Čaka nas dolg vzpon čez hrib v mesto Hvar. Lepo se dvigujemo, zadnjih metrov grebena nas reši tunel (pravzaprav smo bili načrtovali uporabiti staro "Napoleonovo" cesto, ki vodi čez vršno planoto, pa nismo vedeli, kje je odcep). Na južni strani otoka se takoj ustavimo in ostrmimo nad prelepim zalivom s peščeno plažo - Dubovica. Nadaljevanje trase ni milostno - gori doli daleč v daljavo se zvija cesta, a pogledi so prelestni. Pod nami zaznam morje posebno sinje barve in zapovem, da gremo pogledat - ko se spustimo, res najedmo majhno plažico, kjer se čas ustavi, morje utripa počasne sekunde, sonce pa ogreva od zime preizkušena telesa.

Kar po kolovozu vzdolž obale nadaljujemo do zaselka Milna, kjer naju domorodec usmeri po asfaltu navzgor na glavno cesto, (Hladnika, ki si nista oskrbela pomembne informacije, pa sta ubrala s trnjem zaraščen kolovoz skozi makijo). Zaslužen spust v Hvar (ki je oddaljen od trajekta sicer le 15 km, pa nam je vzela pot s postanki pol dneva!) se izteče na belem mestnem trgu, kjer se snideva z M&M. Mesto vrvi, vsi nosijo nekakšne v celofan zavite kolače, in tudi nam jih porinejo v roke - je velikonočna sobota in "gradonačelnik časti".

Končno se je le treba odpraviti dalje. Dvignemo se na cesto in kolesarimo do ovinka, od koder gre v zaliv Dubovica ozka potka. Mile pomladne trave so še mehke in ne sršeče, nekdaj pogoreli borovci pa na poti delajo zgago s štrlečimi suhimi vejami. Posestvo ob plaži je sanjsko, dva kopalca namrgodeno gledata, kako zavzame naša truma njuno plažo.

Spet kar precej časa traja, ko nas zavest, da je treba dalje, privzdigne. Kar takoj je treba peš strmo v breg. Tolažimo se, da je to le začetek poti in da bo kasneje bolje, pa je le še slabše. Čez nekaj časa naletimo na nov zalivček s plažo - kot bi mignil, je Miran slečen in v vodi, Mira pa rofka iz zemlje sadike male agave in drugih grmičkov.

Pot naprej je še hujša. Težko obložena kolesa prestavljamo čez podrta debla in kakor hitro stopiš s poti, je premikanje mukotrpno. Ko se na nekem hrbtu odpre pogled proti vzhodu, sprejmemo na znanje, da je pred nami še ohoho strmin, ovinkov in vzponov in spustov, ter da bo planinska pot kar trajala. Pa vendar je zelo lepo, precej bolj divje kot na Cinque terre. Globoko spodaj se morje zaletava v pečine, nad nami se skalne stene dvigajo do vršnega slemena, mi pa kolovratimo vmes. Kjer je le možno, naletimo na pasove vinogradov in se vsakič nadejamo, da pa do sem vendar nekako morajo priti s traktorjem. A steza kar vztraja. Ko je sonce že za hribom, se spustimo v najlepšo uvalo. Občudujemo vztrajnost in pridnost, s katero so Hvarčani obdelali sleherno površino, ki ni bila izrazito kamnita.

Izmozgani izstopimo na kolovoz in se vzpnemo v gručasto vasičko. Najboljši plavac naj bi pridelovali tu, pa ga ni za dobiti. Silno tiho je, pred edino trgovinico srebajo domačini pivo, tako da se samo obrnemo in - k sreči ves čas blago navzdol - odkotalimo proti vzhodu. Mrači se, lačni smo, Miran bi pečene ribice jedel, a do Zavale, kjer naj bi bila štarija, ne pridemo. Med vinogradi gre kolovoz navzdol, Miran se že na začetku na gramozu grdo zloži. Spustimo se globoko do morja, kjer se sredi ostre, kamnite obale skriva majhen peščen zaliv - ravno za dva šotora bo. Ožamemo zadnje plastenke, pozobamo zadnje brašno in ob glasnem dihanju morja ob naših podplatih čmrknemo.

Tretji dan

Ponoči zaštropota po šotoru - dež?! Jutro je oblačno, čudno. Peš gor v breg do ceste in nato ob rosenju še gor do znamenitega tunela, ki je edina kopenska povezava južne strani otoka s civilizacijo na severu. Na, pa je prepovedan za kolesarje! Ozek in neosvetljen je v resnici nevaren, nam pa vsem štirim sveti le ena svetilka. Adrenalinsko vožnjo skozi temo dramatizira prihod avtomobila, zalepimo se ob steno tunela in zadržimo dih (pa se nas je avtomobilist najbrž enako prestrašil kot mi njega!), na drugi strani gre pa tako samo še dol. Skozi negovano vasičko Pitve še visoko v bregu pademo v Jelso. Civilizacija v belem kamnu, obhod in ogled. Vse prebivalstvo se lepo odeto zliva v glavno cerkev k velikonočni maši.

Sklenemo se vrniti do pol dvanajste, ko napovedujejo koncert arij na mestnem trgu, medtem pa se peljemo v Vrbosko. Umirjene "Hvarske Benetke" imajo en sam "kanal grande" po sredi, čezenj dva obokana kamnita mostička in na vzpetini nad njim pol cerkev pol trdnjavo s kamnitim ladijskim kljunom, slikovito in nenavadno.

Vrnemo se v Jelso, kjer M&M namesto kulture premami kulinarika. Najdeta odprto gostilnico, kjer nudijo girice in ponikneta vanjo, pa ju zvohava in se jima pridruživa. Koncert se itak začne z zamudo zaradi dežja. Inštrumentalni kvartet in trije operni pevci se umaknejo pod baldahin bližnjega kafiča. Posedemo in se predamo dalmatinskim operetam v avtentičnem okolju. Tenorist je majhen, okrogel in izvrsten, pevka v rdečem gvantu malce groba, basist bolj bogi, saksofonist pa jim dobro parira.

Med "Amigos per la siempe" in "O sole mio" zares posije sonce. Odvrtiva še tistih nekaj kilometrov do Starega grada in med opustelimi ulicami hitro naletiva na M&M. Vodita naju do razstave mladega domačina Marka , ki v stari cerkvici razstavlja svoje presenetljivo domiselne slike. Mesto je najstarejše na Hvaru, iz 4. stoletja pred našim štetjem, a mi smo že malce naveličani ogledov, bolj nas zanima pivo.

Četrti dan

Do odhoda na trajekt je še čas za poleganje na obali, v Splitu pa se naše poti ločijo. Hladnikoma se (spet) mudi domov, meni se pa zdi škoda, če je še en dan na razpolago. Skozi brezupno pozidana predmestja se peljeva iskat prenočišče na Čiovo, otok pred Trogirom. Ko se hiše razredčijo, parkirava pod borovci in prespiva. Trogir zjutraj je matast, še kava ga ne predrami. To uspe šele ob odhodu medu iz sivke, ki mi ga uspe kupiti na tržnici od kmetice s Šolte. Voziva po prazni jadranski magistrali do Primoštena. Mestece je od daleč res slikovito, pozidan polotoček, od blizu pa pač še ena vasička. Zajtrkujeva na mestni plaži, potem pa se pri Šibeniku usmeriva na avtocesto.

Pa še ne greva domov, še Nin se odpeljeva gledat. Mala panonska vasička, na široko obzidana, sredi bivših solin, pritlikave hiške in zelo lepo obnovljen tlak, najmanjša katedrala i z 9. stoletja in skoraj enako velik Meštrovičev kip Grgurja Ninskega, ki je znamenit zaradi izproženega kazalca.

No, zdaj pa res nazaj. Avtocesta skozi Liko omogoči, da sva še za dneva doma.