Virnikov Grintovec, 1654 m 

Razgled. Nemara od nikoder Kočna ne izgleda tako mogočno kot prav z Virnikovega Grintovca. Proti levi se od nje vlečejo nato še preostali vrhovi osrednje verige Kamniških Alp. Na severu se lepo vidi Obir, na zahodu Košuta, Stol in Julijci, na jugu Storžič in njegova soseščina. V bližnji okolici pa vrhovi naše gorske skupine.

Kdaj na vrh? Vzpon je seveda lep ob kateri koli uri, a nekaj popoldanskih obiskov me je prepričalo, da so tam gori najlepše večerne urice. Kratek pristop jih tudi omogoča.

Izhodišča

Na Virnikov Grintovec ni daleč, tudi, če turo začnete kar na Jezerskem, pri eni od obeh cerkva (897 m, 961 m), ali pri kmetiji Roblek, 915 m. Če pa iz začetka Komatevre peljete desno gor, pa celo lahko parkirate nad kmetijo Murn, na 1140 m.

Drugo izhodišče je cestni prelaz Jezerski vrh, 1216 m, že precej daleč na V-SV. Od tam gre sicer gorska cesta na Roblekovo planino (1300 m), a tam je lepše iti peš. Najboljša pa se mi zdi ideja, da na Jezerskem vrhu pustimo kolesa, potem turo začnemo na Jezerskem in z vrha sestopimo do koles.

Korte, 950 m, so prav dobro izhodišče, žal pa se moramo vrniti po isti poti - razen, če ne naredimo zelo dolge krožne ture, v katero vključimo še Pristovški Storžič.

Slednjič je tu kot izhodišče še Virnikova planina, 1160 m, kamor se izven obdobja cestne zapore tudi lahko pripeljemo (po dolini Komatevre in pod Robnikom na odcepu desno). Če od tam že gremo na vrh po zahodnem grebenu, pa je najbolje turo začeti nad Murnom, 1140 m, kamor se z vrha hitro spustimo po normalni poti.

Na Virnikov Grintovec od Roblekove kmetije, T3, 2 h. To je pristop od JV, parkiramo tik pred kmetijo, 915 m. Po gozdni cesti gremo le kratek čas, potem skrenemo z nje levo, na bližnjico čez planino Žarkovo. Iznad travnika nato spet nadaljujemo po cesti, vse do glavnega grebena, kjer se obrnemo levo in se proti JZ v blagem vzponu povzpnemo na sedlo Žingerc.

Na Virnikov Grintovec z Jezerskega vrha, T3, 2 h. S cestnega prelaza gremo vseskozi po prečni gorski cesti, ki slednjič pripelje do nekdanje karavle na Ankovi planini in naprej mimo vrha Roblek do državne meje. To prekoračimo, gremo čez Roblekovo planino in po cesti navzdol do razcepa in še malo (100 m) naprej, vse do table, ki označuje markirano pot, ki pride gor iz Kort. Nato na sedlo Žingerc in na vrh. Lahko pa iznad Roblekove planine gremo na sedlo Žingerc tudi kar naravnost, v območju grebena. Lepa, razgledna tura.

Na Virnikov Grintovec iz Kort, T3, 2 h 15 min. Na gorsko cesto, označeno s planinskimi oznakami, se usmerimo malo pod Pristovnikom. Nato gremo ves čas po gozdnih cestah do odcepa pod Roblekovo planino, od tam pa na sedlo Žingerc in na vrh.

Na Virnikov Grintovec po Z grebenu, T5, 1 h 30 min. Peta, najzahtevnejša možnost, pa je z Virnikove planine.  Od učnega centra GRZS nadaljujemo še kakšno minuto ali dve po cesti navzgor, nato pa skrenemo desno na strm kolovoz, že bolj vlako. Ta naredi samo en ovinek v levo, potem pa se čez pobočja nadaljuje proti severovzhodu in kmalu v gozdu neha. Zahodni greben Virnikovega Grintovca je tam zelo strm, a levo od njega lahko sledimo plitvi dolinici in položnemu grebenu levo od nje. Ko se končata, zavijemo desno in se po strmi rampi brez težav povzpnemo na greben, nato pa mu sledimo v levo (proti vzhodu). Ves čas je treba iskati najboljše prehode. Občasno lahko sledimo šibki stezici in celo nekaj rdečim pikam, malo višje na grebenu pa je celo pobočje zatrpano s podrtim drevjem, kar nam onemogoči, da bi sledili stezici. Nadaljujemo na zelo strm glavni greben, nato pa naprej po njegovih levih (severnih) strmalih. Ker je gozd zelo strm, se čim bolj poskušajmo držati desno, gor proti grebenu. Ko se že precej približamo vrhu, nas na grebenu pričaka zapora gostega ruševja. Tam sva midva prečkala greben, saj sva na drugi strani ugledala stezico, ki gre v desna (južna) pobočja. A kmalu se je končala in treba je bilo lezti zelo strmo gor in proti desni. Prehodi so že zelo strmi in izpostavljeni, na redkih mestih si pomagamo z ruševjem in drevesnimi debli. Še malo višje je bilo treba navzgor po skalah, zato sva splezala čez skalnat rob in na drugi strani nekaj metrov dol v strmo grapo. Po tej je šlo malo lažje gor, ko sva dosegla ozki, skalnati greben, je bila tam pečina nevarno preperela. Čez nekaj skal je v lahkem plezanju po grebenu vseeno šlo brez težav in kmalu sva dosegla zahodni vrh. Povsem možno je, da sva pri zapori iz ruševja zgrešila najlažji prehod. Če bi se prebila skozi ruševje in prečkala po severnih pobočjih grebena, bi morda kasneje lažje šla desno gor nanj.

Kljub zahtevnosti je zahodni greben Virnikovega Grintovca lepa tura, če jo kombiniramo s sestopom po normalni smeri (iznad Murna), za krožno turo rabimo 4 h.

Na Robniške peči, 1323 m, T3, 1 h 10 min. To je povsem samostojen vrh zahodno od Virnikovega Grintovca in jugozahodno od Virnikove planine. Grebenska gora je zanimiva, ker naj bi na njej bilo skalno okno, zaščiteno kot naravna vrednota lokalnega pomena. Žal ne vem kje se nahaja in tega mi tudi ni vedela povedati starejša gospa na Robnikovi kmetiji.

Za vzpon na vrh je najbolje najprej priti na gozdnato sedelce S-SZ od njega. Z Virnikove planine nas tja z dolgim ovinkom pripelje dobra gozdna cesta, s končnega obračališča gremo samo še desno gor v breg. Z druge strani pa na to sedelce pripelje razdrt kolovoz izpod lovske koče Stanič, spet v večjem desnem loku, tako, kot kaže zemljevid desno spodaj. S sedelca gremo po kolovozu čez SZ pobočje gore, z roba pa nato po zahodnem grebenu zelo strmo na vrh. 

Kdaj na vrh?

Na Virnikov Grintavec gremo sicer lahko v vsakem letnem času, a ture v zimskih razmerah so lahko zelo zahtevne. Če je v vršnem delu več snega, ali če so pobočja poledenela, zahtevajo popolno zimsko opremo.