Sadovnikov vrh, 1624 m
Sadovnikov vrh, 1624 m
Embedded Files
Veliki in Mali Sadovnikov vrh nikakor nista zahodno od Jezerskega, prav nasprotno, sta v Karavankah daleč na severovzhodu, že v grebenu Olševe. A ker je v vsem tako podoben goram-starcem, ju opišimo tukaj. Med njima in Pristovškim Storžičem na zahodu je globoka dolina Bele, kjer ni višjih gora, južno in jugozahodno pa so že Kamniške in Savinjske Alpe.
Veliki in Mali Sadovnikov vrh nikakor nista zahodno od Jezerskega, prav nasprotno, sta v Karavankah daleč na severovzhodu, že v grebenu Olševe. A ker je v vsem tako podoben goram-starcem, ju opišimo tukaj. Med njima in Pristovškim Storžičem na zahodu je globoka dolina Bele, kjer ni višjih gora, južno in jugozahodno pa so že Kamniške in Savinjske Alpe.
Veliki vrh (gozdnata kopa na sredi) z Malega vrha
Izhodišča
Izhodišča
Najboljše izhodišče za vzpon na ta odmaknjena vrhova je mejni prehod Pavličev vrh, 1336 m. Nekaj razdalje si prihranimo, če parkiramo na lepem parkirišču 1317 m, dobrih 200 m naprej, na slovenski strani. Drugo možno izhodišče bi bila tudi Covnikova kmetija, 1210 m, jugovzhodno od obeh vrhov. Po severni, avstrijski strani naš greben vse od kmetije Plasnik spremlja markirana pot, ki pa ni namenjena vzponu na naša vrhova.
Najboljše izhodišče za vzpon na ta odmaknjena vrhova je mejni prehod Pavličev vrh, 1336 m. Nekaj razdalje si prihranimo, če parkiramo na lepem parkirišču 1317 m, dobrih 200 m naprej, na slovenski strani. Drugo možno izhodišče bi bila tudi Covnikova kmetija, 1210 m, jugovzhodno od obeh vrhov. Po severni, avstrijski strani naš greben vse od kmetije Plasnik spremlja markirana pot, ki pa ni namenjena vzponu na naša vrhova.
Čudovita lega Covnikove kmetije
Sadovnikov vrh, 1624 m, in Covnikov vrh, 1617 m (imenovana tudi Veliki vrh in Mali vrh), sta najvišji vzpetini na skrajnem zahodnem delu grebena, ki se vleče od Pavličevega vrha (sedla) proti Olševi. Stojita prav blizu skupaj, nato pa se vse do Olševe vleče enakomeren, sto metrov nižji, zaobljen greben. Vsi vrhovi so poraščeni z lepimi gozdovi, le najvišja dva sta že toliko visoka, da je z njunih temen lep razgled. Kamninsko zgradbo teh vrhov smo opisali v posebnem poglavju, prav nič se ne razlikuje od preostalih vrhov skupine, ki jo tu opisujemo. Hiter prehod na luknjičavi dachsteinski apnenec Olševe še naprej proti vzhodu, je je prav presenetljiv. V gozdovih in na grebenu zahodnega dela pa vidimo, kako povsod voda zastaja ali teče po pobočjih. Naša vrhova v glavnem samevata, poti na vrh ni, saj so stare graničarske steze že popolnoma zarasle.
Sadovnikov vrh, 1624 m, in Covnikov vrh, 1617 m (imenovana tudi Veliki vrh in Mali vrh), sta najvišji vzpetini na skrajnem zahodnem delu grebena, ki se vleče od Pavličevega vrha (sedla) proti Olševi. Stojita prav blizu skupaj, nato pa se vse do Olševe vleče enakomeren, sto metrov nižji, zaobljen greben. Vsi vrhovi so poraščeni z lepimi gozdovi, le najvišja dva sta že toliko visoka, da je z njunih temen lep razgled. Kamninsko zgradbo teh vrhov smo opisali v posebnem poglavju, prav nič se ne razlikuje od preostalih vrhov skupine, ki jo tu opisujemo. Hiter prehod na luknjičavi dachsteinski apnenec Olševe še naprej proti vzhodu, je je prav presenetljiv. V gozdovih in na grebenu zahodnega dela pa vidimo, kako povsod voda zastaja ali teče po pobočjih. Naša vrhova v glavnem samevata, poti na vrh ni, saj so stare graničarske steze že popolnoma zarasle.
Razgled z obeh vrhov je presenetljivo lep, v njem pa seveda glavno vlogo igrajo severna ostenja Kamniških Alp. Vidimo jih iz takega zornega kota, da so ravno lepo razložena pred nami. Na vzhodu je osamljena Raduha, nato nam najbliže Ojstrica in Planjava, nato osrednji del z najvišjimi vrhovi tja do Kočne, v daljavi pa nas pozdravlja še vitki Storžič. Tudi vrhov Karavank v smeri vzhod-zahod vidimo kar precej, v vzhodnem delu seveda vse glavne. Svojevrsten in zanimiv pa je tudi pogled na sever, proti Železni Kapli in njeni okolici. Zaradi zaraščenosti sta oba vrhova v pogledu razgleda različna. Če hočemo videti na vse strani, moramo obiskati oba, saj s Sadovnikovega vrha vidimo bolje le Kamniške Alpe, s Covnikovega vrha je pogled proti jugu in vzhodu povsem odprt, na sever pa dobro vidimo le z enega mesta na vmesnem grebenu.
Razgled z obeh vrhov je presenetljivo lep, v njem pa seveda glavno vlogo igrajo severna ostenja Kamniških Alp. Vidimo jih iz takega zornega kota, da so ravno lepo razložena pred nami. Na vzhodu je osamljena Raduha, nato nam najbliže Ojstrica in Planjava, nato osrednji del z najvišjimi vrhovi tja do Kočne, v daljavi pa nas pozdravlja še vitki Storžič. Tudi vrhov Karavank v smeri vzhod-zahod vidimo kar precej, v vzhodnem delu seveda vse glavne. Svojevrsten in zanimiv pa je tudi pogled na sever, proti Železni Kapli in njeni okolici. Zaradi zaraščenosti sta oba vrhova v pogledu razgleda različna. Če hočemo videti na vse strani, moramo obiskati oba, saj s Sadovnikovega vrha vidimo bolje le Kamniške Alpe, s Covnikovega vrha je pogled proti jugu in vzhodu povsem odprt, na sever pa dobro vidimo le z enega mesta na vmesnem grebenu.
Čudovit pogled na Kamniške in Savinjske Alpe z Malega (Covnikovega) vrha
Pogled izpod Malega vrha na sever, proti Železni Kapli
Prečenje Velikega in Malega vrha, T3, 3 h, je kratka, a kar lepa in zanimiva brezpotna tura. Zgolj za vzpon na Veliki vrh rabimo 1 h hoje, tura je nekoliko zahtevnejša zaradi brezpotja in orientacije. Zaradi grobega terena in samotnih krajev pazimo, da si na grebenu ne zvijemo gležnja!
Prečenje Velikega in Malega vrha, T3, 3 h, je kratka, a kar lepa in zanimiva brezpotna tura. Zgolj za vzpon na Veliki vrh rabimo 1 h hoje, tura je nekoliko zahtevnejša zaradi brezpotja in orientacije. Zaradi grobega terena in samotnih krajev pazimo, da si na grebenu ne zvijemo gležnja!
S parkirišča 1317 m, kjer velike table razlagajo značilnosti Solčavskega, se odpravimo čez cesto in naravnost v gozd proti severu. Hodimo po območju, ki se imenuje Seče, kar pomeni planino s kislo travo, primerno le za konje. Stezica se kmalu konča, a treba je le gor proti grebenu in državni meji. V območju grebena nas številni kolovozi nato vodijo proti SV. Pod zadnjo strmino Sadovnikovega vrha na greben pridejo gozdne ceste, mi pa se držimo poseke in komaj vidne graničarske stezice, ki gre od mejnega kamna do kamna, ves čas proti severu. Strmina je kar huda, gozd se razredči šele, ko dosežemo vršni greben. Najvišja točka je kakih 50 m levo (proti zahodu), izven glavnega grebena.
S parkirišča 1317 m, kjer velike table razlagajo značilnosti Solčavskega, se odpravimo čez cesto in naravnost v gozd proti severu. Hodimo po območju, ki se imenuje Seče, kar pomeni planino s kislo travo, primerno le za konje. Stezica se kmalu konča, a treba je le gor proti grebenu in državni meji. V območju grebena nas številni kolovozi nato vodijo proti SV. Pod zadnjo strmino Sadovnikovega vrha na greben pridejo gozdne ceste, mi pa se držimo poseke in komaj vidne graničarske stezice, ki gre od mejnega kamna do kamna, ves čas proti severu. Strmina je kar huda, gozd se razredči šele, ko dosežemo vršni greben. Najvišja točka je kakih 50 m levo (proti zahodu), izven glavnega grebena.
Proti Malemu vrhu sestopimo (mimo predvrha ali čezenj) proti vzhodu. Čim bolj se poskušajmo držati grebena. Tako strmo sestopimo na vmesno sedlo, 1539 m, in z njega nato v isti smeri spet gor. Tudi vzpon na Mali vrh je precej strm.
Proti Malemu vrhu sestopimo (mimo predvrha ali čezenj) proti vzhodu. Čim bolj se poskušajmo držati grebena. Tako strmo sestopimo na vmesno sedlo, 1539 m, in z njega nato v isti smeri spet gor. Tudi vzpon na Mali vrh je precej strm.
Sestopimo lahko po isti poti do vmesnega sedla in nato proti jugu do prvega kolovoza, lepše pa je, če nadaljujemo proti vzhodu, proti naslednjemu širokemu sedlu v glavnem grebenu. Tega doseže nov kolovoz, po katerem se desno okrog Malega vrha vrnemo na izhodišče. Če bi šeleli še čisto dol k Covniku, bi bil pa povratek daljši.
Sestopimo lahko po isti poti do vmesnega sedla in nato proti jugu do prvega kolovoza, lepše pa je, če nadaljujemo proti vzhodu, proti naslednjemu širokemu sedlu v glavnem grebenu. Tega doseže nov kolovoz, po katerem se desno okrog Malega vrha vrnemo na izhodišče. Če bi šeleli še čisto dol k Covniku, bi bil pa povratek daljši.
Kdaj na Sadovnikov vrh?
Kdaj na Sadovnikov vrh?
Najprimernejše obdobje so kopni letni časi. V dobrih razmerah (trd sneg) bi bila lepa tudi zimska tura, a imejmo v mislih, da je pozimi cesta čez Pavličev vrh zaprta.
Najprimernejše obdobje so kopni letni časi. V dobrih razmerah (trd sneg) bi bila lepa tudi zimska tura, a imejmo v mislih, da je pozimi cesta čez Pavličev vrh zaprta.
Kupitzklamm (Kupčeva soteska). Severno od glavnega grebena Karavank na območju Sadovnikovega vrha teče dolina potoka Remšenik. V eni od stranskih grap, pri gostilni Kupitz, 830 m, je Tomažičev potok izdolbel kakih 200 m dolgo sotesko (domačini ji pravijo Zava), ki so jo pridni Avstrijci seveda uredili za turistični obisk. Od gostilne je do vhoda vsega 10 minut hoje, pot po soteski naprej je potem tudi povsem lahka.
Kupitzklamm (Kupčeva soteska). Severno od glavnega grebena Karavank na območju Sadovnikovega vrha teče dolina potoka Remšenik. V eni od stranskih grap, pri gostilni Kupitz, 830 m, je Tomažičev potok izdolbel kakih 200 m dolgo sotesko (domačini ji pravijo Zava), ki so jo pridni Avstrijci seveda uredili za turistični obisk. Od gostilne je do vhoda vsega 10 minut hoje, pot po soteski naprej je potem tudi povsem lahka.
Sv. Lenart, 1340 m. Nad Remšenikom, tik pod glavnim grebenom Karavank, sameva cerkvica z bogato zgodovino. Po poti, ki iz Podolševe pride čez greben na Strevčevem sedlu (Sveti Duh / Heiligengeist), 1432 m, je nekoč potekala pomembna povezava solčavskega območja z Železno Kaplo. Danes je pot markirana, od gostišča Kupitz gre najprej v bližnjo sotesko, iz nje mimo Zgornjega Tomažiča, 1030 m, na Železnikovo sedlo, 1137 m, nato pa še gor do Sv. Lenarta. Markirana avstrijska transverzala, ki gre iznad cerkvice čez pobočja proti zahodu, pa na Sadovnikov vrh ne gre. Pri Sv. Lenartu še stoji nekdanja mežnarija, nekoč pa je bila tam celo kmetija, ki je bila na višji nadmorski višini kot Bukovnik pod Raduho. Menda so se v času turških vpadov z grebena do sv. Lenarta spustili Turki, ki so mežnarja vprašali za pot v Železno Kaplo. Ta pa jih je napotil na strmo skalo, s katere so vsi popadali v prepad. Še danes so na severna cerkvena vrata nabite podkve njihovih konj, uzde pa so menda predelali v verigo, ki obdaja cerkev. Kot zaščitnik beguncev pa je bil Sv. Lenart menda še do srede 19. stoletja tudi zavetišče in pribežališče fantov, ki so se izogibali služenju vojaškega roka.
Sv. Lenart, 1340 m. Nad Remšenikom, tik pod glavnim grebenom Karavank, sameva cerkvica z bogato zgodovino. Po poti, ki iz Podolševe pride čez greben na Strevčevem sedlu (Sveti Duh / Heiligengeist), 1432 m, je nekoč potekala pomembna povezava solčavskega območja z Železno Kaplo. Danes je pot markirana, od gostišča Kupitz gre najprej v bližnjo sotesko, iz nje mimo Zgornjega Tomažiča, 1030 m, na Železnikovo sedlo, 1137 m, nato pa še gor do Sv. Lenarta. Markirana avstrijska transverzala, ki gre iznad cerkvice čez pobočja proti zahodu, pa na Sadovnikov vrh ne gre. Pri Sv. Lenartu še stoji nekdanja mežnarija, nekoč pa je bila tam celo kmetija, ki je bila na višji nadmorski višini kot Bukovnik pod Raduho. Menda so se v času turških vpadov z grebena do sv. Lenarta spustili Turki, ki so mežnarja vprašali za pot v Železno Kaplo. Ta pa jih je napotil na strmo skalo, s katere so vsi popadali v prepad. Še danes so na severna cerkvena vrata nabite podkve njihovih konj, uzde pa so menda predelali v verigo, ki obdaja cerkev. Kot zaščitnik beguncev pa je bil Sv. Lenart menda še do srede 19. stoletja tudi zavetišče in pribežališče fantov, ki so se izogibali služenju vojaškega roka.
Kupčeva soteska
Sveti Lenart
Prizor z grebena
Page updated
Google Sites
Report abuse