Planoti Fanes in Sennes

Mogočne trdnjave Dolomitov in njihove divje stolpe že poznava, zato naju letos vleče na njihove visoke kraške planote. Tistih petsto metrov od koče Pederú na Mali Fanes z vso opremo za šotorjenje na hrbtih rineva s kolesi. Naslednji dan greva skozi macesnove gaje in čez zgornjo planoto na tritisočaka La Varello in Piz dles Cunturines, pa po drugi strani čez Veliki Fanes dol. Kako se potem prileže vožnja v dolino! In kakšno zavist je videti v očeh planincev, ki sopejo navkreber!

Pa se zavore še niso ohladile, ko sredi največje popoldanske vročine že spet rineva po cestici gor na Sennes. Tisto je pa najbolj strma cesta, kar jih je. O-ho-ho% klanec, pa sami ovinki nad prepadi. Seveda greva peš, šla bi tudi, če ne bi imela težkih nahrbtnikov. Zato pa zgoraj čez planoto preostanek vzpona lepo peljeva. Le človek ne ve, ali naj bi se jutrišnjega spusta veselil ali bal.

Na 2100m sva v šotoru prespala, zjutraj v grmovje poskrila opremo in po vedno slabšem kolovozu peljala še čisto gor do Seekofel Hütte, na 2300m. Planota Fanes je iz bolj čvrstih kamnin, gola, spodaj prepojena z jezerci in potočki, Sennes pa je škrapljasta, ruševnata, podobna naši Komni. Čudovita južna stena Seekofla je nekaj sto meterski zid samih škrapelj, žlebičev in lukenj.

Pot na vrh Seekofla gre po lepem grebenu, povsod se pasejo kozorogi, razgled pa je enkraten. S takega imenitnega razglednika so Dolomiti res kot kakšen živalski vrt. Vsaka skupina, vsaka gora je enkraten primerek. Globoko pod severno steno se lesketa Pragsersko jezero, čez severno obzorje pa se razpenjajo osrednje verige Alp, prekrite s srebrnimi ledeniki.

Povratek čez planoto je pravi užitek, na strmi cesti pa s skrajnim stiskanjem zavor ravno še uspevaš ohranjati enakomerno hitrost, pri tem pa paziš, da se ti nahrbtnik ne prekucne čez glavo. Ali pa da pri zaviranju kar s kolesom vred ne narediš prevala.