Embedded Files
Noben problem mi ni bil naviti budilko za pol tretjo uro zjutraj, prav želela sva si iti na pot. Vid je mirno vozil skozi noč, jaz pa dremala. Dan naju je okrog osme zatekel pred Bergamom, katerega staro mestno jedro je bilo prvo na seznamu zanimivosti. Med vožnjo ni deževalo, zdaj se je pa najavljalo, da ne bova prišla tako poceni skozi.
Noben problem mi ni bil naviti budilko za pol tretjo uro zjutraj, prav želela sva si iti na pot. Vid je mirno vozil skozi noč, jaz pa dremala. Dan naju je okrog osme zatekel pred Bergamom, katerega staro mestno jedro je bilo prvo na seznamu zanimivosti. Med vožnjo ni deževalo, zdaj se je pa najavljalo, da ne bova prišla tako poceni skozi.
Ker nimava nobene predstave, kako daleč je še do centra, preventivno stisneva avto v prvi prazen boks in vzameva v račun pač malo daljši sprehod. Preden v daljavi na hribu zagledava srednjeveško naselje, lep čas ubirava anonimne, povsod enake "moderne" mestne ulice. Seveda se odrečeva dvigalu, s katerim pešci premagujejo strmi vzpon, in se po stezi dvigava na vzvišeni pozidani pomol. Tlak sestavljajo okrogli prodniki, ki te masirajo v podplate. Prvi del ogleda je namenjen iskanju stranišča. V mestni kavarni Torquato Tasso nama omogočijo trebljenje in postrežejo z imenitnim kapučinom. Ker onstran šip dežuje, se v kavarni zadrživa kar precej časa. Lokalček stoji v kotu srednjeveškega trga, na katerem levčki, ki držijo v dobrodušnih gobčkih verižnato ograjo, varujejo vodnjak. Vse palače naokrog krasijo kovane ograje domislenih vzorcev. Kamnito stopnišče se dviga ob strani lope (loggie?), ki povprek zapira trg in ga loči od obeh cerkva. Na tleh loggie je kamniti koledar - trak, po katerem se steza žarek sonca globje ali plitveje pod streho, po začetku sence pa odčitaš datum.
Ker nimava nobene predstave, kako daleč je še do centra, preventivno stisneva avto v prvi prazen boks in vzameva v račun pač malo daljši sprehod. Preden v daljavi na hribu zagledava srednjeveško naselje, lep čas ubirava anonimne, povsod enake "moderne" mestne ulice. Seveda se odrečeva dvigalu, s katerim pešci premagujejo strmi vzpon, in se po stezi dvigava na vzvišeni pozidani pomol. Tlak sestavljajo okrogli prodniki, ki te masirajo v podplate. Prvi del ogleda je namenjen iskanju stranišča. V mestni kavarni Torquato Tasso nama omogočijo trebljenje in postrežejo z imenitnim kapučinom. Ker onstran šip dežuje, se v kavarni zadrživa kar precej časa. Lokalček stoji v kotu srednjeveškega trga, na katerem levčki, ki držijo v dobrodušnih gobčkih verižnato ograjo, varujejo vodnjak. Vse palače naokrog krasijo kovane ograje domislenih vzorcev. Kamnito stopnišče se dviga ob strani lope (loggie?), ki povprek zapira trg in ga loči od obeh cerkva. Na tleh loggie je kamniti koledar - trak, po katerem se steza žarek sonca globje ali plitveje pod streho, po začetku sence pa odčitaš datum.
Trg v Bergamu
Dve cerkvi sta na kupu, ena zlata (stolnica) in pravokotno nanjo druga, kjer s stropa na gosto bingljajo razgibane reliefne mavčne figure - kar slab občutek imaš, da bodo ob najmanjšem potresnem sunku popadale na tla. A najslavnejša je mala kapela konditoreja Coleoneja, ki se je stisnila v vogal cerkve. Poslikana od znotraj in okrašena od zunaj je kot prava tortica.
Dve cerkvi sta na kupu, ena zlata (stolnica) in pravokotno nanjo druga, kjer s stropa na gosto bingljajo razgibane reliefne mavčne figure - kar slab občutek imaš, da bodo ob najmanjšem potresnem sunku popadale na tla. A najslavnejša je mala kapela konditoreja Coleoneja, ki se je stisnila v vogal cerkve. Poslikana od znotraj in okrašena od zunaj je kot prava tortica.
Pohajava križem kražem po trgcu in od tam na glavno uličico. Hudujeva se nad malimi tovornjački, ki prav v tej jutranji uri brzijo po drenjavi in odvažajo smeti. Iz malih pekarnic diši. Zapodim se po rogelj pizze in se ob Vidovem posmehovanju skrajno nerodno menim s prodajalko, kaj da hočem.
Pohajava križem kražem po trgcu in od tam na glavno uličico. Hudujeva se nad malimi tovornjački, ki prav v tej jutranji uri brzijo po drenjavi in odvažajo smeti. Iz malih pekarnic diši. Zapodim se po rogelj pizze in se ob Vidovem posmehovanju skrajno nerodno menim s prodajalko, kaj da hočem.
Glodajoč okusen prigrizek se stiskava pod eno marelo in boke imava že kar dobro namočene. Ko nama zmanjka uličic, se napotiva dol s hriba in do avta, ki ga imava parkiranega - primerjano na ljubljanske razmere - tam nekje v Dravljah.
Glodajoč okusen prigrizek se stiskava pod eno marelo in boke imava že kar dobro namočene. Ko nama zmanjka uličic, se napotiva dol s hriba in do avta, ki ga imava parkiranega - primerjano na ljubljanske razmere - tam nekje v Dravljah.
"Toliko o Bergamu" - odkljukava prvo znamenitost in se napotiva v klasičen italijanski cestni dren po gosto poseljeni in duhovno izropani pokrajini proti jezeru Como.
"Toliko o Bergamu" - odkljukava prvo znamenitost in se napotiva v klasičen italijanski cestni dren po gosto poseljeni in duhovno izropani pokrajini proti jezeru Como.
Cesta, ki se vije vklesana v strme bregove nad razgibanim jezerom, bi v sončnem vremenu nudila še bolj dražestne poglede, pa tudi v oblačnem je lepo. Vodnik obljublja "že kar preveč slikovito" vasico Bellagio na izpostavljenem rtu jezera. Takele napovedi človeka potem praviloma razočarajo. Ustaviva v parku z zimzelenimi velikanskimi drevesi in grize me pomanjkanje botaničnega znanja, da bi jih poimenovala. Vas je zapustil prav ves živelj. Še najbolj živahno je ob malem pomolu, kjer neprestano prihajajo in odhajajo mali trajekti. Ulice so prazne, največ vidiva gradbenih delavcev, ki v mrtvi sezoni hitijo lepšati že tako prekrasne vile. Slog teh vil ima ne glede na njihovo velikost skupni imenovalec - tik pod napuščem so poslikave - nevsiljivi ornamenti geometrijskih ali cvetličnih oblik. Bogastvo seva iz vrtov, parkov in zgradb, a ne naduto in bahavo.
Cesta, ki se vije vklesana v strme bregove nad razgibanim jezerom, bi v sončnem vremenu nudila še bolj dražestne poglede, pa tudi v oblačnem je lepo. Vodnik obljublja "že kar preveč slikovito" vasico Bellagio na izpostavljenem rtu jezera. Takele napovedi človeka potem praviloma razočarajo. Ustaviva v parku z zimzelenimi velikanskimi drevesi in grize me pomanjkanje botaničnega znanja, da bi jih poimenovala. Vas je zapustil prav ves živelj. Še najbolj živahno je ob malem pomolu, kjer neprestano prihajajo in odhajajo mali trajekti. Ulice so prazne, največ vidiva gradbenih delavcev, ki v mrtvi sezoni hitijo lepšati že tako prekrasne vile. Slog teh vil ima ne glede na njihovo velikost skupni imenovalec - tik pod napuščem so poslikave - nevsiljivi ornamenti geometrijskih ali cvetličnih oblik. Bogastvo seva iz vrtov, parkov in zgradb, a ne naduto in bahavo.
Preseneti me rastlinje - v bregovih so drevesa tako kot pri nas povsem ogolela, ob obali pa vse zeleno - submediteransko zimzeleno rastje ne priznava zime. Palme, mimoze, oljke, cedre in evkalipte prepoznam, je pa naokrog še veliko več zelenega šavja, ki mu ne vem imena. Osupnem nad ogromno zimzeleno "kao platano". Pa ni platana, te so gole. Tudi sprevržene kačje jelke so Italijanom zelo pri srcu.
Preseneti me rastlinje - v bregovih so drevesa tako kot pri nas povsem ogolela, ob obali pa vse zeleno - submediteransko zimzeleno rastje ne priznava zime. Palme, mimoze, oljke, cedre in evkalipte prepoznam, je pa naokrog še veliko več zelenega šavja, ki mu ne vem imena. Osupnem nad ogromno zimzeleno "kao platano". Pa ni platana, te so gole. Tudi sprevržene kačje jelke so Italijanom zelo pri srcu.
Vožnja po strmi obali proti Comu nama postreže vedno z novimi navdušujočimi prizori, da napraviva precej fotografskih postankov. Ker v Comu parkirava na prepovedanem mestu, se podvizava le do stolnice. Snežno očiščena bela fasada, slog najbrž pizanski, ampak s cerkvami se človek kmalu zasiti.
Vožnja po strmi obali proti Comu nama postreže vedno z novimi navdušujočimi prizori, da napraviva precej fotografskih postankov. Ker v Comu parkirava na prepovedanem mestu, se podvizava le do stolnice. Snežno očiščena bela fasada, slog najbrž pizanski, ampak s cerkvami se človek kmalu zasiti.
Pot naju vodi v Švico, kjer je prvi opravek po prehodu meje je nahraniti avto na črpalki. Drugi opravek je določiti način in kraj prenočitve. Kar hitro sva zmenjena, kam bova šla spat - nikakor ne v hotel ali penzion, prava muka in nadloga bi nama bilo ozirati se za njimi. Torej kam drugam, kot gor v breg! "Bella vista" piše na zemljevidu, do tja vodi tenka cestica, tam bo lepo in mirno! Posreči se nama vdeti pravi odcep in že se skozi gozdove pravega kostanja hitro vzpenjava. Na višini snežne meje (1100m) najdeva čedno razgledno sleme. Ogromna, razkošna drevesa me begajo, ker jih ne znam poimenovati - javorji, hrasti, lipe? Travnik obrobljajo zveriženi bukvaki. Celo noč mi sveti luna na ponk, nebo se jasni in po dvanajstih urah spanja sva zjutraj pokonci, ko v dolini še svetijo luči. Brž kar v avtu med nogami pogrejem mleko, urežem kos potičke in že sva pripravljena na hojo.
Pot naju vodi v Švico, kjer je prvi opravek po prehodu meje je nahraniti avto na črpalki. Drugi opravek je določiti način in kraj prenočitve. Kar hitro sva zmenjena, kam bova šla spat - nikakor ne v hotel ali penzion, prava muka in nadloga bi nama bilo ozirati se za njimi. Torej kam drugam, kot gor v breg! "Bella vista" piše na zemljevidu, do tja vodi tenka cestica, tam bo lepo in mirno! Posreči se nama vdeti pravi odcep in že se skozi gozdove pravega kostanja hitro vzpenjava. Na višini snežne meje (1100m) najdeva čedno razgledno sleme. Ogromna, razkošna drevesa me begajo, ker jih ne znam poimenovati - javorji, hrasti, lipe? Travnik obrobljajo zveriženi bukvaki. Celo noč mi sveti luna na ponk, nebo se jasni in po dvanajstih urah spanja sva zjutraj pokonci, ko v dolini še svetijo luči. Brž kar v avtu med nogami pogrejem mleko, urežem kos potičke in že sva pripravljena na hojo.
Debeli gamsi si po travniku v najini bližini stružijo zajtrk, midva sva pa že na poti. Kmalu naletiva na traso zobate železnice, ki se zložno enakomerno in razgledno vzpenja proti vrhu Monte Generose (1709 m). Hoja po njej in predvsem skozi tunele je sicer strogo prepovedana, a ob zgodnji uri tu tako ali tako ni nikogar razen še dveh planincev s psom. Hlastava za razgledi, ki se kmalu odprejo proti zahodu. Dan ne bi mogel biti lepši, kot je. Pri zgornji postaji vlaka se zamotiva s slikanjem sneženih detajlov, nato pa zagaziva v celec, saj onadva nista šla na vrh; do tja pa je še sto višinskih metrov. Dobro je, da imam s seboj cepin - s priročnim orodjem odkidam in očistim panoramske table, da lahko identificirava morje špičakov in snežnikov, ki gomazijo na obzorju. Uživava enega najbolj razsežnih razgledov v življenju. Na vzhodu so nekoliko nižje, a tudi že zasnežene Bergamaške Alpe, na severovzhodu Bernina, nato Glarnske in Albula Alpe, pa ostri vrhovi Bernskih Alp (prepoznava Finseraarhorn, Jungfrau, Mönch in Aletschhorn), na zahodu pa Walliške Alpe z mogočno vzhodno steno Monte Rose, pa naprej Gran Paradiso, Grajiške Alpe s črnim rogljem Monte Visa in Obmorske Alpe. Nama bliže se razprostirajo vrhovi Ticina in med njimi velika jezera: Como, Lugano, Maggiore. Sredi Padske nižine je v rahlem mrču Milano, še naprej na jugu pa se nama dozdeva, da beli kosmi na obzorju niso oblaki, temveč že Apenini. Neverjetno! Ko vse pregledava, poslikava in si dava duška z glasnim odobravanjem, se odpraviva dol in ves čas srečujeva bolj komodne kasnejše izletnike. V globini pod nama je jezero Lugano, ki je najin naslednji cilj. Ker razgled ne bi mogel biti boljši, skleneva opoldne, ko se vrneva z gore, s hribovskimi turami kar zaključiti.
Debeli gamsi si po travniku v najini bližini stružijo zajtrk, midva sva pa že na poti. Kmalu naletiva na traso zobate železnice, ki se zložno enakomerno in razgledno vzpenja proti vrhu Monte Generose (1709 m). Hoja po njej in predvsem skozi tunele je sicer strogo prepovedana, a ob zgodnji uri tu tako ali tako ni nikogar razen še dveh planincev s psom. Hlastava za razgledi, ki se kmalu odprejo proti zahodu. Dan ne bi mogel biti lepši, kot je. Pri zgornji postaji vlaka se zamotiva s slikanjem sneženih detajlov, nato pa zagaziva v celec, saj onadva nista šla na vrh; do tja pa je še sto višinskih metrov. Dobro je, da imam s seboj cepin - s priročnim orodjem odkidam in očistim panoramske table, da lahko identificirava morje špičakov in snežnikov, ki gomazijo na obzorju. Uživava enega najbolj razsežnih razgledov v življenju. Na vzhodu so nekoliko nižje, a tudi že zasnežene Bergamaške Alpe, na severovzhodu Bernina, nato Glarnske in Albula Alpe, pa ostri vrhovi Bernskih Alp (prepoznava Finseraarhorn, Jungfrau, Mönch in Aletschhorn), na zahodu pa Walliške Alpe z mogočno vzhodno steno Monte Rose, pa naprej Gran Paradiso, Grajiške Alpe s črnim rogljem Monte Visa in Obmorske Alpe. Nama bliže se razprostirajo vrhovi Ticina in med njimi velika jezera: Como, Lugano, Maggiore. Sredi Padske nižine je v rahlem mrču Milano, še naprej na jugu pa se nama dozdeva, da beli kosmi na obzorju niso oblaki, temveč že Apenini. Neverjetno! Ko vse pregledava, poslikava in si dava duška z glasnim odobravanjem, se odpraviva dol in ves čas srečujeva bolj komodne kasnejše izletnike. V globini pod nama je jezero Lugano, ki je najin naslednji cilj. Ker razgled ne bi mogel biti boljši, skleneva opoldne, ko se vrneva z gore, s hribovskimi turami kar zaključiti.
Ob jezeru Lugano se nameniva spiti kapučin v slikoviti vasici Morcote. Med vožnjo po obalni cesti se ves čas ozirava na zasneženo goro, s katere sva še pred kratkim opazovala svet pod sabo. Kolesarčki že preletavajo, sprehajalci že bodejo na plano. Prehodiva rivo, po kamnitem stopnišču rineva v breg k cerkvici, ki ima zaradi strmine spremljevalne kapele kar v nadstropjih. Lepo ležeče pokopališče so si izbrali za zadnje počivališče mnogi umetniki ali ljubitelji umetnosti. Prijetno me preseneti kipec Henryja Moora na nekem grobu, ki ga je mestu podarila vdova umrlega lastnika kipca. Črna mesnata marmornata ženska jezeru obrača hrbet, pač pa se z drugega groba bronasta glava nekega ljubitelja lepot razgleduje počez čez jezero.
Ob jezeru Lugano se nameniva spiti kapučin v slikoviti vasici Morcote. Med vožnjo po obalni cesti se ves čas ozirava na zasneženo goro, s katere sva še pred kratkim opazovala svet pod sabo. Kolesarčki že preletavajo, sprehajalci že bodejo na plano. Prehodiva rivo, po kamnitem stopnišču rineva v breg k cerkvici, ki ima zaradi strmine spremljevalne kapele kar v nadstropjih. Lepo ležeče pokopališče so si izbrali za zadnje počivališče mnogi umetniki ali ljubitelji umetnosti. Prijetno me preseneti kipec Henryja Moora na nekem grobu, ki ga je mestu podarila vdova umrlega lastnika kipca. Črna mesnata marmornata ženska jezeru obrača hrbet, pač pa se z drugega groba bronasta glava nekega ljubitelja lepot razgleduje počez čez jezero.
Morcote
Ob kapučinu napiševa kartice, nato pa se po panoramski cesti, ki gre po vrhu hriba, z mnogimi postanki vozakava proti Luganu. Najlepše so lične hišice zaobljenih vogalov. Radujem se slikovitih dimničkov - bele trebušaste sodčke pokriva strešica iz opek, zloženih iz centra navzven kot krilce, na vrhu pa čepi velik kamen.
Ob kapučinu napiševa kartice, nato pa se po panoramski cesti, ki gre po vrhu hriba, z mnogimi postanki vozakava proti Luganu. Najlepše so lične hišice zaobljenih vogalov. Radujem se slikovitih dimničkov - bele trebušaste sodčke pokriva strešica iz opek, zloženih iz centra navzven kot krilce, na vrhu pa čepi velik kamen.
V Luganu je preveč ljudi in avtomobilov, saj je sobota popoldne! Potem ko prekrižariva mesto in brezuspešno loviva parkirni prostor, se odrečeva sprehodu. Zapeljeva se visoko v breg na bližnji razglednik Monte Bre. Od tu je pogled na Lugano podoben pogledu na Rio de Janeiro - mesto v zalivu, nad njim stm skalnat hrib kot sladkorni stožec. Spet pešačiva na vrh, noseč s seboj tudi nekaj provianta. Vestni Švicarji so namesto steze skozi gozd potegnili gor kamnito stopnišče. Na razgledni klopci pod cedro v topli večerni svetlobi požuliva stoletni kruh (v resnici je star le teden dni), konzervo rib, kajmak, paradižnik in papriko. Na moji jakni pristane živo zelena pikica - milimeter velika kobilica, pa je mladiček že kar poskočen! Za spomin naberem nekaj lesenih rožic - cedrinih storžkov in odpadlih lusk. Ogledujeva čredo osličkov, ki se pasejo po vrhu in kujeva načrte za spanje.
V Luganu je preveč ljudi in avtomobilov, saj je sobota popoldne! Potem ko prekrižariva mesto in brezuspešno loviva parkirni prostor, se odrečeva sprehodu. Zapeljeva se visoko v breg na bližnji razglednik Monte Bre. Od tu je pogled na Lugano podoben pogledu na Rio de Janeiro - mesto v zalivu, nad njim stm skalnat hrib kot sladkorni stožec. Spet pešačiva na vrh, noseč s seboj tudi nekaj provianta. Vestni Švicarji so namesto steze skozi gozd potegnili gor kamnito stopnišče. Na razgledni klopci pod cedro v topli večerni svetlobi požuliva stoletni kruh (v resnici je star le teden dni), konzervo rib, kajmak, paradižnik in papriko. Na moji jakni pristane živo zelena pikica - milimeter velika kobilica, pa je mladiček že kar poskočen! Za spomin naberem nekaj lesenih rožic - cedrinih storžkov in odpadlih lusk. Ogledujeva čredo osličkov, ki se pasejo po vrhu in kujeva načrte za spanje.
Lugano z Monte Bre
V skrajno nizki svetlobi žarijo kostanjevi gozdovi v bregovih v kostanjevo rdeče-rjavi barvi. Spet se peljeva skozi Lugano in, da bi vsaj stopila na mestna tla, pred rdečo lučjo na semaforju za hip izstopim iz avta, pocepetam po asfaltu in pomirjena sedem nazaj. Odmotoviliva iz mesta in se čez sedlo spustiva v naslednjo dolino k jezeru Maggiore.
V skrajno nizki svetlobi žarijo kostanjevi gozdovi v bregovih v kostanjevo rdeče-rjavi barvi. Spet se peljeva skozi Lugano in, da bi vsaj stopila na mestna tla, pred rdečo lučjo na semaforju za hip izstopim iz avta, pocepetam po asfaltu in pomirjena sedem nazaj. Odmotoviliva iz mesta in se čez sedlo spustiva v naslednjo dolino k jezeru Maggiore.
Ko se peljeva proti severu v stransko dolino Verzasca, je že temno. Vedno višje sva in sneg leži vsenaokrog. Zadnja vas Sonogno 25 km globoko v dolini je že 912 m nad morjem. Ne preostane nama drugega, kot da se utaboriva na velikem spluženem parkirišču pred vasico. Noč je (pre)dolga (ker sva že od prejšnje noči izdatno naspana) in mrzla. Šipe v avtu so zjutraj popolnomo zaledenele. Tudi ob sedmih sonce še ne seže v dno doline. Sprehodiva se po zaselku, kjer je vse iz klanega granita (tudi stebrički z zvrtanimi luknjami za vaške plotove). Ogledujeva strehe, pa granitne sklade žal vidiva le iz profila, ker vse pokriva sneg. A je lepo in vzdrževano. Če bi bilo še sonce pa ga ne bova čakala.
Ko se peljeva proti severu v stransko dolino Verzasca, je že temno. Vedno višje sva in sneg leži vsenaokrog. Zadnja vas Sonogno 25 km globoko v dolini je že 912 m nad morjem. Ne preostane nama drugega, kot da se utaboriva na velikem spluženem parkirišču pred vasico. Noč je (pre)dolga (ker sva že od prejšnje noči izdatno naspana) in mrzla. Šipe v avtu so zjutraj popolnomo zaledenele. Tudi ob sedmih sonce še ne seže v dno doline. Sprehodiva se po zaselku, kjer je vse iz klanega granita (tudi stebrički z zvrtanimi luknjami za vaške plotove). Ogledujeva strehe, pa granitne sklade žal vidiva le iz profila, ker vse pokriva sneg. A je lepo in vzdrževano. Če bi bilo še sonce pa ga ne bova čakala.
Po dolini navzdol srečujeva (tokrat pri belem dnevu) male gručaste vasice. Ostrmiva nad duhovitim lesenim medvedom, ki se steguje na okensko polico mansarde v vasici Brione. Zaustaviva se tudi ob samotni hiši, kjer ima atelje klesač. Po vrtu razstavljene obeliske pravkar oblizujejo prvi žarki, zato se je kar treba ustaviti. Zelena rečica v strugi ob cesti liže in gladi trdo kamnino, nižje doli jo premoščata dva kamnita oboka. Ustaviva se in počakava, da sonce obsveti most in napravi pokrajino bolj fotogenično. Previdno laziva po gladkih skalah, ki so na tanko pokrite z nevarno plastjo ledu. Ko posije sonce, je nevarnost hitro odtajana. Kot skulpture Henryja Moora so slikovite valovite granitne oblike ob strugi, med njimi pa potekajo pravilne geometrične rdečerjave vzporednice rezanih plasti. Voda je globoka, kristalna in smaragdna. Fotografija vseh teh odtenkov ne more ujeti.
Po dolini navzdol srečujeva (tokrat pri belem dnevu) male gručaste vasice. Ostrmiva nad duhovitim lesenim medvedom, ki se steguje na okensko polico mansarde v vasici Brione. Zaustaviva se tudi ob samotni hiši, kjer ima atelje klesač. Po vrtu razstavljene obeliske pravkar oblizujejo prvi žarki, zato se je kar treba ustaviti. Zelena rečica v strugi ob cesti liže in gladi trdo kamnino, nižje doli jo premoščata dva kamnita oboka. Ustaviva se in počakava, da sonce obsveti most in napravi pokrajino bolj fotogenično. Previdno laziva po gladkih skalah, ki so na tanko pokrite z nevarno plastjo ledu. Ko posije sonce, je nevarnost hitro odtajana. Kot skulpture Henryja Moora so slikovite valovite granitne oblike ob strugi, med njimi pa potekajo pravilne geometrične rdečerjave vzporednice rezanih plasti. Voda je globoka, kristalna in smaragdna. Fotografija vseh teh odtenkov ne more ujeti.
Most v Val Verzasci
Locarno zatečeva v puščobi nedeljskega opoldneva in to nama je kar všeč. Spet lezeva v breg do cerkve visoko nad mestom, pa nama ni žal. V grapi ob križevem potu šumi med številnimi palmami potoček, na vrhu je cerkev z ladjo izredno nizkega stropa in opremljena kot malo večji salon. V njej glasno moli nemški versko zagrizeni par. Na razglednem pokritem stebrišču prijetno greje, pod njim se bogato popi kamelija; še kakšen teden, pa bo izbruhnila v en sam cvet.
Locarno zatečeva v puščobi nedeljskega opoldneva in to nama je kar všeč. Spet lezeva v breg do cerkve visoko nad mestom, pa nama ni žal. V grapi ob križevem potu šumi med številnimi palmami potoček, na vrhu je cerkev z ladjo izredno nizkega stropa in opremljena kot malo večji salon. V njej glasno moli nemški versko zagrizeni par. Na razglednem pokritem stebrišču prijetno greje, pod njim se bogato popi kamelija; še kakšen teden, pa bo izbruhnila v en sam cvet.
Nad Locarnom
Spet doli v mestu naju lakota navede k iskanju rogljička pizze. Želja se nama ne uresniči, Vida premami obpostajni McDonalds, jaz pa si kar v avtu urežem doma in na poti klasični vedno enaki kruh s kajmakom.
Spet doli v mestu naju lakota navede k iskanju rogljička pizze. Želja se nama ne uresniči, Vida premami obpostajni McDonalds, jaz pa si kar v avtu urežem doma in na poti klasični vedno enaki kruh s kajmakom.
Pozornost pritegne sestoj obsceno debelih platan na rečnem bregu, skozi katerih središče pelje tlakovana od korenin privzdignjena potka. Tu rastejo tudi kaktusi, mimozine vejice že dajejo slutiti rumeno barvo. Najzgodnejše pa so neke rdeče cvetke po grmičju vsenaokrog.
Pozornost pritegne sestoj obsceno debelih platan na rečnem bregu, skozi katerih središče pelje tlakovana od korenin privzdignjena potka. Tu rastejo tudi kaktusi, mimozine vejice že dajejo slutiti rumeno barvo. Najzgodnejše pa so neke rdeče cvetke po grmičju vsenaokrog.
Ob zahodni jezerski obali ob razkošnih razgledih pripeljeva v Italijo in nato v Streso, od koder se je glede na vodnik absolutno nujno treba z ladjico peljati na Boromejske otoke. Izbereva Isola Bello in sva pri priči ogoljufana od spretnega čolnarja, ki nama zaračuna fuj preveč denarja. Še preden utegnem samozaščitno gorenjsko reagirati, že sediva v ladjici olajšana za 40.000 lir. Na otoku srečava kič na kvadrat in februarja zaprti park, nato pa sediva na obali in čakava, da pride spet ena ladjica po naju. Draga šola! Sicer pa se ne da reči, da ti otočki niso lepi. Isola Bella je mogoče res preveč pozidana s palačami in kičastim parkom, sosednja Isola Pescatori pa je otoček - ribiška vasica, ki izgleda prav slikovita, Med obema je še majhna sipina s samotnim drevesom, na gosto poseljena s črnimi kormorani, ki sedijo gori na vejah in belimi galebi, ki se sončijo na pesku pod njim. Navsezadnje, da niso tudi ti umetni?
Ob zahodni jezerski obali ob razkošnih razgledih pripeljeva v Italijo in nato v Streso, od koder se je glede na vodnik absolutno nujno treba z ladjico peljati na Boromejske otoke. Izbereva Isola Bello in sva pri priči ogoljufana od spretnega čolnarja, ki nama zaračuna fuj preveč denarja. Še preden utegnem samozaščitno gorenjsko reagirati, že sediva v ladjici olajšana za 40.000 lir. Na otoku srečava kič na kvadrat in februarja zaprti park, nato pa sediva na obali in čakava, da pride spet ena ladjica po naju. Draga šola! Sicer pa se ne da reči, da ti otočki niso lepi. Isola Bella je mogoče res preveč pozidana s palačami in kičastim parkom, sosednja Isola Pescatori pa je otoček - ribiška vasica, ki izgleda prav slikovita, Med obema je še majhna sipina s samotnim drevesom, na gosto poseljena s črnimi kormorani, ki sedijo gori na vejah in belimi galebi, ki se sončijo na pesku pod njim. Navsezadnje, da niso tudi ti umetni?
Boromejski otoki
Ker dneva še ni konec, greva gledat še sosednje, po vodiču mnogo bolj mirno jezero (pa že tu skoraj ni bilo ljudi!) Jezero Orto še bolj zahodno je res umirjeno, a na polotoček, kjer je znamenita vas, se sploh ne da - vse je zaparkirano, Italijanov je ko dreka. Poslušno sopeva na vzpetino Sacro Monte, kjer leze in gre vse sorte - od družinic do taborniškega voda. V dvajsetih kapelicah so instalacije svetopisemskih prizorov iz življenja Sv. Frančiška Asiškega - 276 figur v človeški velikosti. Z zadnjimi sončnimi žarki se spusiva dol na obrežje, kjer po vaških ulicah in trgu vrvi izletnikov. Ladjice prevažajo turiste na sosednji otoček s samostanom za štirikrat manjšo ceno kot na Isola Bello, in neprijetno grenkega glodanja se kar ne morem znebiti. Tu končno le pridem do svojega kosa imenitne pizze, potem pa naju reka sprehajalcev odplakne ven na cesto in proti parkirišču.
Ker dneva še ni konec, greva gledat še sosednje, po vodiču mnogo bolj mirno jezero (pa že tu skoraj ni bilo ljudi!) Jezero Orto še bolj zahodno je res umirjeno, a na polotoček, kjer je znamenita vas, se sploh ne da - vse je zaparkirano, Italijanov je ko dreka. Poslušno sopeva na vzpetino Sacro Monte, kjer leze in gre vse sorte - od družinic do taborniškega voda. V dvajsetih kapelicah so instalacije svetopisemskih prizorov iz življenja Sv. Frančiška Asiškega - 276 figur v človeški velikosti. Z zadnjimi sončnimi žarki se spusiva dol na obrežje, kjer po vaških ulicah in trgu vrvi izletnikov. Ladjice prevažajo turiste na sosednji otoček s samostanom za štirikrat manjšo ceno kot na Isola Bello, in neprijetno grenkega glodanja se kar ne morem znebiti. Tu končno le pridem do svojega kosa imenitne pizze, potem pa naju reka sprehajalcev odplakne ven na cesto in proti parkirišču.
Lago d'Orto
Ob pol šestih odpeljeva, ob šestih se priključiva na avtocesto. Po natrpani štiripasovnici v Milano s 120 km/h drvi pločevinasta reka. Za hrbtom se v rožnatih barvah sončnega zahoda poslavlja bližnji masiv Monte Rose, midva pa čedalje bolj toneva v mrak na vzhod.
Ob pol šestih odpeljeva, ob šestih se priključiva na avtocesto. Po natrpani štiripasovnici v Milano s 120 km/h drvi pločevinasta reka. Za hrbtom se v rožnatih barvah sončnega zahoda poslavlja bližnji masiv Monte Rose, midva pa čedalje bolj toneva v mrak na vzhod.
Page updated
Google Sites
Report abuse