Debeli gamsi si po travniku v najini bližini stružijo zajtrk, midva sva pa že na poti. Kmalu naletiva na traso zobate železnice, ki se zložno enakomerno in razgledno vzpenja proti vrhu Monte Generose (1709 m). Hoja po njej in predvsem skozi tunele je sicer strogo prepovedana, a ob zgodnji uri tu tako ali tako ni nikogar razen še dveh planincev s psom. Hlastava za razgledi, ki se kmalu odprejo proti zahodu. Dan ne bi mogel biti lepši, kot je. Pri zgornji postaji vlaka se zamotiva s slikanjem sneženih detajlov, nato pa zagaziva v celec, saj onadva nista šla na vrh; do tja pa je še sto višinskih metrov. Dobro je, da imam s seboj cepin - s priročnim orodjem odkidam in očistim panoramske table, da lahko identificirava morje špičakov in snežnikov, ki gomazijo na obzorju. Uživava enega najbolj razsežnih razgledov v življenju. Na vzhodu so nekoliko nižje, a tudi že zasnežene Bergamaške Alpe, na severovzhodu Bernina, nato Glarnske in Albula Alpe, pa ostri vrhovi Bernskih Alp (prepoznava Finseraarhorn, Jungfrau, Mönch in Aletschhorn), na zahodu pa Walliške Alpe z mogočno vzhodno steno Monte Rose, pa naprej Gran Paradiso, Grajiške Alpe s črnim rogljem Monte Visa in Obmorske Alpe. Nama bliže se razprostirajo vrhovi Ticina in med njimi velika jezera: Como, Lugano, Maggiore. Sredi Padske nižine je v rahlem mrču Milano, še naprej na jugu pa se nama dozdeva, da beli kosmi na obzorju niso oblaki, temveč že Apenini. Neverjetno! Ko vse pregledava, poslikava in si dava duška z glasnim odobravanjem, se odpraviva dol in ves čas srečujeva bolj komodne kasnejše izletnike. V globini pod nama je jezero Lugano, ki je najin naslednji cilj. Ker razgled ne bi mogel biti boljši, skleneva opoldne, ko se vrneva z gore, s hribovskimi turami kar zaključiti.