Lep primer nekaj metrov globokega kotla. Vidi se tudi, kje je naprej odtekala voda.

Kako nastanejo ledeniški mlini?

Da imajo ledeniki silno moč, s katero ob tem, ko na primer polzijo po dolini, dolbejo čvrsto skalovje stotine metrov globoko, je znano. A to so vplivi velikih dimenzij. Ledeniški mlini pa so pojavi, ki so veliki le nekaj metrov. In tudi njihov nastanek je malo drugačen.

Po ledenikih se nenehno pretaka tudi voda, bodisi padavinska, ali pa tista, ki nastane, ko se topi led. Nekaj časa teče po površini, slej ali prej pa izgine v ledeniških razpokah in teče po notranjosti ledenika, dokler nazadnje ne pride do tal, kjer teče kot ledeniška reka do ustja na koncu ledenika. Voda že sama v ledenik izdolbe globoke kotle, ki jim tudi pravimo ledeniški mlini. A ko se v toplih obdobjih med ledenimi dobami ledenik stopi, od teh mlinov ne ostane nič več.

S seboj pa ledenik prenaša tudi velike količine skalovja. Pogosto se v ledeniških kotlih znajdejo tudi velike skale, ki jih voda nenehno vrtinči. Tako skale še hitreje dolbejo podlago, hkrati pa se tudi same obrusijo, dokler nazadnje ne postanejo skoraj popolne krogle. Če voda takšno skalo vrtinči v kakšni skalnati kotanji, bo po stoletjih skala v njej vedno bolj ujeta, kotanja pa vedno globlja. Tako nastanejo najlepši primeri ledeniških mlinov.

Večina ledeniških mlinov, ki jih danes lahko občudujemo na območju Alp, je nastala ob koncu zadnje ledene dobe (Würm), torej pred 13.000 do 15.000 leti. Takrat so se ledeniki hitro topili in velike ledeniške reke so izdolble cele soteske (na primer pri nas Pokljuško sotesko). Ledeniški mlini pa so nastali samo tam, kjer je bila za podlago ustrezno čvrsta kamnina.