Triglav

Brez dvoma je Triglav videti najlepši s severa. A čeprav s strme doline Sovatne severne stene ne vidimo v celoti, je v sosednje stene uokvirjena podoba velike gore meni ljubša, kot s kake druge točke nad dolino Vrat. Prava poezija v apnencu!

Iz doline Vrat do vrha Triglava je več kot 1800 m višinske razlike, severna stena velikana pa je kakih 5 km široka. Ta slika sicer ni najboljša, posreduje pa vtis o mogočnosti stene, nad katero je še 300 m velika očakova glava. Ko takole zjutraj odhajaš proti vrhu, je najbolje ne preveč razmišljati o višini, ki jo še moraš premagati. V mladih letih se je potem tako ali tako vedno izkazalo, da kaj dosti več od treh ur in pol nisva rabila do vrha. Danes pa...

Gore so nemara res najlepše jeseni, ko jih že "posladka" prvi sneg. Ta slika je v tehničnem pogledu precej slaba, prvi digitalni fotoaparati pač še niso bili dovolj zmogljivi. Na vzdušje pa to kaj dosti ne vpliva.

Še ena slika iz Vrat - jesen, točno opoldne. Za pregled podrobnosti v mogočni steni svetloba ni najboljša, vtis, da gora kljub svoji masivnosti "lebdi" nad vsem zemeljskim je pa izreden. Masivnost pa kar prav pride, sicer bi močan veter, ki piha v višinah, vse skupaj lahko odnesel. Si predstavljate, da bi bila namesto Triglava tam jama?

Nad Vrati se dviguje mogočna stena, v kateri prav dobro vidimo podrobnosti, čeprav je že v senci. Nekateri stolpi še žarijo v večernem soncu, najbrž ga lahko uživajo tudi še tisti, ki so prav sedaj na vrhu Triglava. Tudi oblaki nad Kredarico niso preveč grozeči, vsaj dokler so še obsijani s sončno svetlobo.

Ta slika velikana je polna podrobnosti. Triglav z juga ni tako zelo mogočen, kot s severa, je pa lep, še posebno jeseni, ko se k njegovemu vrhu od 1000 metrov nižje ležečih vznožij Velega Polja in Zgornje Krme stegujejo jeziki zlatih macesnov. Na Velem Polju vidimo vsako podrobnost, Mišelj vrh na levi in Vernar na sredi mečljeta dolge jesenske sence, Kanjavec se v ozadju sonči že s pridihom barv primorskega sveta. Potem se naš pogled začne dvigovati po svetlih grebenih k najvišji točki. Pozdravi dve koči, Planiko v vpadnici vrha in Kredarico desno na grebenu. Od treh vrhov Triglava, ki pa nikoli ne morejo zadovoljivo upravičiti njegovega imena, Rjavec na levi kaže svojo senčno stran, greben od Malega Triglava do vrha pa je ves v jesenskem soncu. Zagotovo je na njem običajna kolona planincev, a predaleč smo, da bi jih videli. Ob največji povečavi originalne slike razločimo samo Aljažev stolp na vrhu.

Veliki Draški vrh je le malo oddaljen od Tosca, zato ta slika kaže podoben Triglav, kot prejšnja. In vendar je tako drugačna. Gora je še precej zasnežena, skalne vzpetine pa mečljejo sence, čeprav je ura dneva precej podobna. Gredo pa poti s Konjskega sedla v iste smeri in turnemu smučanju naklonjen opazovalec lahko ocenjujoče pregleduje pobočja in prehode, kjer se da peljati. Ni jih malo.

Bohinjski kot, ta slovenska latvica megle, loči Triglavsko pogorje od Spodnjebohinjskih gora, s katerih se spuščata planinca na sliki. Od tukaj, izpod Črne Prsti je zares videti kot prestol Slovencev. Vladar je vstal in odšel neznano kam, božji stol pa, obrnjen k slovenski deželi, vzvišeno gleda na podložnike. Na prejšnjih dveh slikah smo gledali na Triglav s Tosca, pa z Draškega vrha, dveh gora tik desno pred njim. Gledane malo od dlje, se vse gore na tej strani Triglava zlijejo v enotno, nižje predgorje.