Saint-Ursanne

5

V mestecu Saint-Ursanne se reka Doubs nenadoma premisli. Obrne se za 180 stopinj in jo ubere skoraj v isto smer nazaj. Tam je nastalo eno prijetnejših , malo od sveta odmaknjeno mestec v okrožju, ki je do danes ohranilo svoj srednjeveški videz.

Ko sva vstopila skozi stara mestna vrata, se je z leve zaslišala glasba. Šla sva za njo, v velik, star samostan, z lepim atrijem in križnim hodnikom. Nekdo je tam vadil za koncert in Jasmina je pol ure ostala kar tam. Koncerta zvečer pa ne bova mogla počakati.

Zgodovina

Mestece je nastalo na kraju, kjer je domnevno v letih 612-619 prebival kot puščavnik Ursicinus, tovariš irskega meniha Sv. Colombana. Na kraju njegovega groba je nastal samostan, ki se omenja leta 849, v 11. st. pa nova opatija in cerkev. V 12. st. se kraj v dokumentih imenuje Sancti Ursicini. Pod francosko oblastjo je bil v začetku 19. st. kot številne druge sakralne ustanove tudi samostan v Saint-Ursannu sekulariziran, od leta 1815 pa pripada Švici.

Ogled mesta

Srednjeveške mestne hiše so bile v glavnem zgrajene med 14. in 16. st., cerkev pa med 12. in 14. st. Stari deli opatije, zgrajene v romanskem slogu, so celo iz 11. st. Staro mestno jedro ima pravzaprav samo dve vzporedni ulici, lepo pa so ohranjena vsa tri mestna vrata - zahodna, vzhodna in južna, slednja te pripeljejo na lep most čez reko Doubs. Tako z ogledom lahko kar hitro zaključimo, razen, če se sprehodimo še gor v skale, kjer je puščavnikova votlina (Grotte St-Ursanne in pred njo kapela ter križ. Nad mestom je nekoč stal tudi grad, ki pa je danes v razvalinah.

Atrij s križnim hodnikom

Vzhodna mestna vrata

V atriju samostana

Parkirišče: 47.364502, 7.152817