Sisteron
Sisteron
7
Izredno slikovito mesto ob reki Durance, imenovano tudi "Vrata v Provanso". Če se ustavimo samo za ogled mesta in citadele nad njim, bomo zato porabili kaki dve uri. Lahko pa gremo še kam dlje po okolici - oziroma, bolje rečeno, kam višje. Planinske poti te pripeljejo na zelo razgledne točke.
Pogled izpod Citadele čez Durance je eden najbolj slikovitih motivov Provanse
Opis in zgodovina
Mesto se je razvilo v ožini, kjer se reka prebije skozi dva dokaj visoka gorska grebena. Ni čudno, da so se na tako strateškem kraju ljudje naselili že pred nekako 4000 leti. V času Rimskega imperija je šla tod pomembna trgovska povezava, v srednjem veku pa so mesto bolj in bolj utrjevali. Konec 15. st. se je Provansa pridružila Franciji, konec 16. st. so se zanj borili v verskih vojnah. Nekaj škode je mesto utrpelo tudi zaradi bombardiranja v času 2. svetovne vojne.
Mesto in desno nad njim Citadela
Stolpi so ostanek nekdanjega obzidja
Ogled
Če parkiramo spodaj pri mostu, se je najbolje najprej povzpeti kar na Citadelo. To je utrdba nad zahodnim bregom Durance. Lepa stopnišča in cesta nas hitro popeljejo gor, pogledi čez reko, na most in na navpične plasti strme gore na drugi strani so izredni. Ko pridemo na vrh, gremo lahko še naprej po grebenu proti vzhodu. Presenečeni bomo, kako je tam vse precej opuščeno, skoraj se že počutimo v naravi.
S Citadele se po južnih pobočjih spustimo v središče mesta. Stari del mesta ni posebno velik. Žal gre skozenj ves promet, saj se ga glavna cesta ne izogne. Tako se slej ko prej znajdemo v južnem delu pred katedralo iz 12. stoletja. Če gremo še malo naprej proti jugu, levo od glavne ceste vidimo tri stolpe, ki so ostanek nekdanjega srednjeveškega obzidja. Nazaj k mostu in parkirišču se raje vračamo po stranskih ulicah ob reki, kot po glavni cesti.
Citadela in njeni slikoviti zidovi
Portal katedrale
Midva sva potem šla še čez most in v velike stalne razpoke na levem bregu. Gnala naju je radovednost, če se da vanje oziroma kako je tam notri. Pristop je sprva prav lahek in vtis med tistimi navpičnimi, pa tudi previsnimi stenami je prav mogočen. Videti je, da so tiste stene poligon plezalcev in že sva upala, da bo kakšna zavarovana plezalna pot vodila po razpoki gor, prav na vrh gore. Pa je ni bilo. Skale so bile videti vedno bolj nevarne in seveda nisva tvegala vzpona, ki je gotovo zahtevnejša plezalna tura. Seveda pa se na vrh tiste gore najbrž brez večjih težav pride z druge strani.
Parkirišče: 44.200096, 5.944160