Monte Baldo, 2218 m
Monte Baldo, 2218 m
Pogled s Cime Valdritte proti severu
Uvod
Uvod
Nad vzhodno obalo znamenitega jezera Garda je celih 2150 metrov višje vrh mogočne gorske verige. Monte Baldo. »Hortus Italiae« in izjemen razglednik. Vprašajte se kako vam je v gorah najlepše in ko si boste odgovorili, s svojim načrtom počakajte na dva lepa, jasna dneva. Vsekakor morate Monte Baldo prečkati, saj tu šteje le dolg, sproščujoč pohod po celotnem grebenu. Logistiko prepuščam vaši iznajdljivosti, v nadaljevanju bo samo nekaj namigov. Z dvema avtomobiloma, z enim avtom in kolesom, s pomočjo žičnice ali brez, v letnih ali celo zimskih razmerah. Odločite se sami.
Nad vzhodno obalo znamenitega jezera Garda je celih 2150 metrov višje vrh mogočne gorske verige. Monte Baldo. »Hortus Italiae« in izjemen razglednik. Vprašajte se kako vam je v gorah najlepše in ko si boste odgovorili, s svojim načrtom počakajte na dva lepa, jasna dneva. Vsekakor morate Monte Baldo prečkati, saj tu šteje le dolg, sproščujoč pohod po celotnem grebenu. Logistiko prepuščam vaši iznajdljivosti, v nadaljevanju bo samo nekaj namigov. Z dvema avtomobiloma, z enim avtom in kolesom, s pomočjo žičnice ali brez, v letnih ali celo zimskih razmerah. Odločite se sami.
Spodaj pri jezeru je seveda tako prijetno! Ampak če vas mika plavanje, surfanje, ogledovanje mičnih mestec in kapučinčkanje, potem sedaj pač ne berete pravega besedila. Osvežilno kopel vam privoščim le po dvodnevni gorski turi. A zaradi velikega jezera bo vzdušje tudi na tej planinski turi vseeno nekaj posebnega.
Spodaj pri jezeru je seveda tako prijetno! Ampak če vas mika plavanje, surfanje, ogledovanje mičnih mestec in kapučinčkanje, potem sedaj pač ne berete pravega besedila. Osvežilno kopel vam privoščim le po dvodnevni gorski turi. A zaradi velikega jezera bo vzdušje tudi na tej planinski turi vseeno nekaj posebnega.
Gorski greben spremlja nekako dve tretjini vzhodne obale Gardskega jezera. Na severu je prvi dvatisočak Monte Altissimo di Nago, 2079 m. To je dokaj samostojna gora, zato celotno skupino imenujejo tudi Baldo-Altissimo. S prelaza Canaletta (Bocca del Creer), 1617 m, na gorski cesti, je dosegljiv v eni uri hoje, sicer pa z vseh strani nanj pripeljejo krajše ali daljše označene poti.
Gorski greben spremlja nekako dve tretjini vzhodne obale Gardskega jezera. Na severu je prvi dvatisočak Monte Altissimo di Nago, 2079 m. To je dokaj samostojna gora, zato celotno skupino imenujejo tudi Baldo-Altissimo. S prelaza Canaletta (Bocca del Creer), 1617 m, na gorski cesti, je dosegljiv v eni uri hoje, sicer pa z vseh strani nanj pripeljejo krajše ali daljše označene poti.
Proti jugu se greben najprej nekoliko spusti, onkraj sedla Bocca Trédes Pin, 1720 m, pa se začne Monte Baldo. V tem delu grebena si kot biseri na ogrlici sledijo vrhovi: Cima delle Pozette, Cima Longino, Cima Val Finestra, Cima Valdritta, Punta Pettorina, Monte Maggiore (Cima Telegrafo), Punta Sascaga, Vetta delle Buse, in Coàl Santo. Markirana grebenska pot jih vse bodisi prekorači ali pa oblizne visoko nad čelom.
Proti jugu se greben najprej nekoliko spusti, onkraj sedla Bocca Trédes Pin, 1720 m, pa se začne Monte Baldo. V tem delu grebena si kot biseri na ogrlici sledijo vrhovi: Cima delle Pozette, Cima Longino, Cima Val Finestra, Cima Valdritta, Punta Pettorina, Monte Maggiore (Cima Telegrafo), Punta Sascaga, Vetta delle Buse, in Coàl Santo. Markirana grebenska pot jih vse bodisi prekorači ali pa oblizne visoko nad čelom.
Celoten greben je tudi pokrajinsko zelo slikovit. Ne pričakujmo sicer kakih pravih dolomitskih stolpov, vendar pa je zahodna stran grebena pogosto strma in skalnata, po stranskih grebenih so speljane celo prave ferate. Med grebeni, ki se spuščajo proti zahodu, so slikovite visokogorske krnice, ki razkrivajo ledeniško preteklost teh gora. Si predstavljate veličasten ledenik v dolini, kjer je danes Gardsko jezero, s tisoč in več metrov debelim ledom, vanj pa se stekajo stranski ledeniki z okoliških gora?
Celoten greben je tudi pokrajinsko zelo slikovit. Ne pričakujmo sicer kakih pravih dolomitskih stolpov, vendar pa je zahodna stran grebena pogosto strma in skalnata, po stranskih grebenih so speljane celo prave ferate. Med grebeni, ki se spuščajo proti zahodu, so slikovite visokogorske krnice, ki razkrivajo ledeniško preteklost teh gora. Si predstavljate veličasten ledenik v dolini, kjer je danes Gardsko jezero, s tisoč in več metrov debelim ledom, vanj pa se stekajo stranski ledeniki z okoliških gora?
Vzhodna stran gore je manj skalnata, veliko je visokogorskih trav in ruševja, čeprav nekatere strmali in stene tudi niso prav nič nedolžni. Z vrha Coàl Santo se proti jugu še dolgo vleče izrazit greben, v zgornjem delu imenovan Costabella, ki pa je v tem delu travnat in v zgodnjem poletju poln visokogorskega cvetja. Če kje, potem je »Vrt Italije« tukaj.
Vzhodna stran gore je manj skalnata, veliko je visokogorskih trav in ruševja, čeprav nekatere strmali in stene tudi niso prav nič nedolžni. Z vrha Coàl Santo se proti jugu še dolgo vleče izrazit greben, v zgornjem delu imenovan Costabella, ki pa je v tem delu travnat in v zgodnjem poletju poln visokogorskega cvetja. Če kje, potem je »Vrt Italije« tukaj.
Možnosti za planinske ture je na Monte Baldu seveda nešteto. Visoko pod vrhove pripeljejo gorske ceste, na sedlo med Monte Altissimo di Nago in Monte Baldo pa od Gardskega jezera, iz kraja Malcèsine, tudi gondolska žičnica. S ceste, ki gre čez vzhodna pobočja, je najvišji vrh dosegljiv v 2 h 30 min, a kot rečeno, tukaj bom predlagal krožno turo. Idealna bi bila na primer takale: Na južni konec, pod greben Costabella pripeljemo kolesa in nemara tam prespimo. Drugo jutro peljemo z avtom dol h Gardskemu jezeru, v Malcèsine in s prvo gondolo na greben. Nato gremo po celotnem grebenu proti jugu, poberemo vrhov, kolikor se nam jih zljubi, pod večer pridemo do koles in se z njimi spustimo v Malcèsine.
Možnosti za planinske ture je na Monte Baldu seveda nešteto. Visoko pod vrhove pripeljejo gorske ceste, na sedlo med Monte Altissimo di Nago in Monte Baldo pa od Gardskega jezera, iz kraja Malcèsine, tudi gondolska žičnica. S ceste, ki gre čez vzhodna pobočja, je najvišji vrh dosegljiv v 2 h 30 min, a kot rečeno, tukaj bom predlagal krožno turo. Idealna bi bila na primer takale: Na južni konec, pod greben Costabella pripeljemo kolesa in nemara tam prespimo. Drugo jutro peljemo z avtom dol h Gardskemu jezeru, v Malcèsine in s prvo gondolo na greben. Nato gremo po celotnem grebenu proti jugu, poberemo vrhov, kolikor se nam jih zljubi, pod večer pridemo do koles in se z njimi spustimo v Malcèsine.
Preden začnemo s pravim planinarjenjem, na hitro obiščimo še en znamenit kraj. To je cerkev Madonna della Corona, ki stoji v previsnih stenah na vzhodni strani Monte Balda, nad dolino Adiže. Cerkev je znamenit romarski kraj, njena lega pa je fantastična. Nekoč je bila težko dostopna, danes pa so naredili predor, po katerem v svetišče vsakdo lahko udobno pride. K cerkvi bi sicer iz doline (izhodišče je vasica Brentino) lahko naredili tudi kratko planinsko turo, a večina se tja vseeno poda iz bližnje vasi Spiazzi, 864 m – 15 min sestopa po cestici. Več na samostojni strani.
Preden začnemo s pravim planinarjenjem, na hitro obiščimo še en znamenit kraj. To je cerkev Madonna della Corona, ki stoji v previsnih stenah na vzhodni strani Monte Balda, nad dolino Adiže. Cerkev je znamenit romarski kraj, njena lega pa je fantastična. Nekoč je bila težko dostopna, danes pa so naredili predor, po katerem v svetišče vsakdo lahko udobno pride. K cerkvi bi sicer iz doline (izhodišče je vasica Brentino) lahko naredili tudi kratko planinsko turo, a večina se tja vseeno poda iz bližnje vasi Spiazzi, 864 m – 15 min sestopa po cestici. Več na samostojni strani.
Kako do tja?
Kako do tja?
Z avtom se pod greben Monte Balda lahko pripeljemo samo od vzhoda oziroma z juga. Z avtoceste Benetke-Milano zavijemo na avtocesto proti Brennerju, s te pa gremo dol na izvozu Garda. Tukaj je nekaj izhodišč:
Z avtom se pod greben Monte Balda lahko pripeljemo samo od vzhoda oziroma z juga. Z avtoceste Benetke-Milano zavijemo na avtocesto proti Brennerju, s te pa gremo dol na izvozu Garda. Tukaj je nekaj izhodišč:
1. Malcèsine. To lepo mestece je seveda tudi lahko izhodišče za vzpon, a ta je izredno dolg in visok. Zato večina pohodnikov avto parkira ob spodnji postaji žičnice. Tura na Cimo Valdritto od zgornje postaje je v normalnih razmerah samo še poldnevna. Nemara celo boljša izbira je, da avto parkiramo ob srednji postaji žičnice, na 554 m. Oktobra 2014 sva tam celo videla zastonj parkirišče. Tako si nekoliko poceniš vožnjo na greben, lahko pa se pelješ z žičnico celo samo gor, nato pa s Cime Valdritte sestopiš po lepi, razgledni zahodni stezi – a tudi ta sestop je zelo dolg in na njem je treba narediti kar 1700 m navzdol.
1. Malcèsine. To lepo mestece je seveda tudi lahko izhodišče za vzpon, a ta je izredno dolg in visok. Zato večina pohodnikov avto parkira ob spodnji postaji žičnice. Tura na Cimo Valdritto od zgornje postaje je v normalnih razmerah samo še poldnevna. Nemara celo boljša izbira je, da avto parkiramo ob srednji postaji žičnice, na 554 m. Oktobra 2014 sva tam celo videla zastonj parkirišče. Tako si nekoliko poceniš vožnjo na greben, lahko pa se pelješ z žičnico celo samo gor, nato pa s Cime Valdritte sestopiš po lepi, razgledni zahodni stezi – a tudi ta sestop je zelo dolg in na njem je treba narediti kar 1700 m navzdol.
2. Vzhodna gorska cesta. Iz doline Adiže se torej na teraso vzhodno od glavnega grebena Balda vzpne več kar dobrih cest. Izhodišča na vzhodni cesti ti omogočajo, da narediš bodisi le hiter, direkten vzpon na vrh Cime Valdritte, ali pa daljšo grebensko turo. Za slednjo sta potrebni dve vozili, ali pa vsaj eno vozilo in kolo, ki ga pustimo na primerni točki sestopa. Izhodišče za najhitrejši pristop na Cimo Valdritto je na tej cesti na višini 1554 m.
2. Vzhodna gorska cesta. Iz doline Adiže se torej na teraso vzhodno od glavnega grebena Balda vzpne več kar dobrih cest. Izhodišča na vzhodni cesti ti omogočajo, da narediš bodisi le hiter, direkten vzpon na vrh Cime Valdritte, ali pa daljšo grebensko turo. Za slednjo sta potrebni dve vozili, ali pa vsaj eno vozilo in kolo, ki ga pustimo na primerni točki sestopa. Izhodišče za najhitrejši pristop na Cimo Valdritto je na tej cesti na višini 1554 m.
3. Južna izhodišča. Tam sta dve dobri možnosti. Za zgolj preprost vzpon na greben in na najvišji vrh lahko parkiramo ob spodnji postaji žičnice v kraju Prada Alta, 1009 m. Tako turo začnemo od zgornje postaje, z višine 1822 m. A blizu južnega grebena Monte Balda, cestica seže še višje. Dobro parkirišče je na 1286 m, na Pozze di Pralongo. Tja lahko pripeljemo po ozki gorski cestici z območja Prade. Od tam gremo po grebenu lahko na najvišje vrhove in se nato vrnemo, lahko pa tam samo pustimo kolo, kar omogoči fantastično logistiko. Še kot zanimivost – ceste nad parkiriščem 1286 m so še vedno primerne za gorsko kolesarjenje, najbolj zagrizene bodo pripeljale skoraj na 2000 m. Iz Ljubljane je do Prade 384 km, 4 h 15 min, nato pa še nekaj kilometrov gor do parkirišča.
3. Južna izhodišča. Tam sta dve dobri možnosti. Za zgolj preprost vzpon na greben in na najvišji vrh lahko parkiramo ob spodnji postaji žičnice v kraju Prada Alta, 1009 m. Tako turo začnemo od zgornje postaje, z višine 1822 m. A blizu južnega grebena Monte Balda, cestica seže še višje. Dobro parkirišče je na 1286 m, na Pozze di Pralongo. Tja lahko pripeljemo po ozki gorski cestici z območja Prade. Od tam gremo po grebenu lahko na najvišje vrhove in se nato vrnemo, lahko pa tam samo pustimo kolo, kar omogoči fantastično logistiko. Še kot zanimivost – ceste nad parkiriščem 1286 m so še vedno primerne za gorsko kolesarjenje, najbolj zagrizene bodo pripeljale skoraj na 2000 m. Iz Ljubljane je do Prade 384 km, 4 h 15 min, nato pa še nekaj kilometrov gor do parkirišča.
Poti na Cimo Valdritto in prečenja
Poti na Cimo Valdritto in prečenja
Odseki poti
Odseki poti
Kot že rečeno, je mogoče narediti več veličastnih kombinacij. Na koncu tega poglavja bom navedel nekaj idej za takšne velike ture, a poti, ki jih lahko poljubno kombiniraš, bom najprej opisal posebej. Žal sva midva naredila le odseke velikih tur, ki pa so tudi presegli vsa pričakovanja.
Kot že rečeno, je mogoče narediti več veličastnih kombinacij. Na koncu tega poglavja bom navedel nekaj idej za takšne velike ture, a poti, ki jih lahko poljubno kombiniraš, bom najprej opisal posebej. Žal sva midva naredila le odseke velikih tur, ki pa so tudi presegli vsa pričakovanja.
1. Severni greben Cime Valdritte. To je zelo priljubljen, ne pa tudi najlažji in najhitrejši pristop na vrh. Od zgornje postaje gondolske žičnice Malcèsine gremo po grebenski poti proti jugu. Do Cime Valdritte je več vzponov in sestopov, a pot je izredno razgledna. Na tem odseku grebena se povzpnemo še na vrh Cime delle Pozette, Cimo Longino in Cimo Val Finestra pa obidemo. Ta pohodna tura je pretežno lahka, nekaj mest pa je bolj izpostavljenih, pot slabo vzdrževana in zahteva dodatno previdnost. Skupna ocena težavnosti je T3. En kratek odsek je zavarovan z jeklenico. Pot je dobro markirana (št. 651) in orientacija lahka. Od opreme zadostujejo dobri čevlji in pohodne palice. Od žičnice na vrh je 3 ure hoje, saj se skupaj nabere kakih 700 m višinske razlike. Tudi, če se vračamo po isti poti, računajmo še z 200 m vzpona in časom za povratek 2 h 30 min.
1. Severni greben Cime Valdritte. To je zelo priljubljen, ne pa tudi najlažji in najhitrejši pristop na vrh. Od zgornje postaje gondolske žičnice Malcèsine gremo po grebenski poti proti jugu. Do Cime Valdritte je več vzponov in sestopov, a pot je izredno razgledna. Na tem odseku grebena se povzpnemo še na vrh Cime delle Pozette, Cimo Longino in Cimo Val Finestra pa obidemo. Ta pohodna tura je pretežno lahka, nekaj mest pa je bolj izpostavljenih, pot slabo vzdrževana in zahteva dodatno previdnost. Skupna ocena težavnosti je T3. En kratek odsek je zavarovan z jeklenico. Pot je dobro markirana (št. 651) in orientacija lahka. Od opreme zadostujejo dobri čevlji in pohodne palice. Od žičnice na vrh je 3 ure hoje, saj se skupaj nabere kakih 700 m višinske razlike. Tudi, če se vračamo po isti poti, računajmo še z 200 m vzpona in časom za povratek 2 h 30 min.
Opis. Od postaje žičnice, 1743 m, najprej sestopimo na bližnje sedlo, imenovano Bocca Tratto Spino, 1720 m. Z njega nadaljujemo po glavnem grebenu, pot po naravnem parku je označena z lesenimi koli. Tako gremo mimo zgornje postaje sedežnice in naprej po vedno bolj razglednem grebenu. Na travnati kopi sredi grebena nas preseneti velika množica kamnitih možicev. Nato greben postane bolj skalnat, pot, ki se vije skozi ruševje pa bolj strma in groba. Vseeno pa je pot lahka in po uri in pol dosežemo vrh Cime delle Pozzette.
Opis. Od postaje žičnice, 1743 m, najprej sestopimo na bližnje sedlo, imenovano Bocca Tratto Spino, 1720 m. Z njega nadaljujemo po glavnem grebenu, pot po naravnem parku je označena z lesenimi koli. Tako gremo mimo zgornje postaje sedežnice in naprej po vedno bolj razglednem grebenu. Na travnati kopi sredi grebena nas preseneti velika množica kamnitih možicev. Nato greben postane bolj skalnat, pot, ki se vije skozi ruševje pa bolj strma in groba. Vseeno pa je pot lahka in po uri in pol dosežemo vrh Cime delle Pozzette.
Pred seboj zagledamo Cimo del Longino. A pot se precej spusti, po nekako 150 m sestopa pa se začne ovijati okrog tega vrha. Ko se po nekaj vzponih in sestopih znajdemo na vzhodnih pobočjih, se pred nami odpre slikovit pogled na naslednji vrh: Cimo Val Finestra. Sedlo pod njo je spet kakih 50 m pod nami. Pot se spusti nanj, nato pa se začnemo dvigovati po lepem, nič kaj strmem glavnem grebenu. Malo preden se priključi vršnemu skalovju, je en prehod čez gladko, ne preveč nagnjeno ploščo zavarovan z jeklenico. Poleti so varovala skoraj nepotrebna, pozimi, če je pot poledenela, pa utegnejo priti prav. Tudi okrog naslednjega vrha se pot ovije dokaj visoko po vzhodni strani.
Pred seboj zagledamo Cimo del Longino. A pot se precej spusti, po nekako 150 m sestopa pa se začne ovijati okrog tega vrha. Ko se po nekaj vzponih in sestopih znajdemo na vzhodnih pobočjih, se pred nami odpre slikovit pogled na naslednji vrh: Cimo Val Finestra. Sedlo pod njo je spet kakih 50 m pod nami. Pot se spusti nanj, nato pa se začnemo dvigovati po lepem, nič kaj strmem glavnem grebenu. Malo preden se priključi vršnemu skalovju, je en prehod čez gladko, ne preveč nagnjeno ploščo zavarovan z jeklenico. Poleti so varovala skoraj nepotrebna, pozimi, če je pot poledenela, pa utegnejo priti prav. Tudi okrog naslednjega vrha se pot ovije dokaj visoko po vzhodni strani.
Cima delle Pozzette - pogled proti severu
Cima Val Finestra - pot po glavnem grebenu
Vrh Cime Valdritte z istoimenske škrbine
Ko smo okrog Cime Val Finestra, pot začne prečkati po policah proti Forcelli Valdritta. Križ na Cimi Valdritta komaj opazimo desno nad seboj. Nekoliko razdrta pot gre še okrog dveh robov, preden pride na sedlo, na levi lahko opazujemo slikovito pobočje, iz katerega rastejo skalnati stolpi čudnih oblik.
Ko smo okrog Cime Val Finestra, pot začne prečkati po policah proti Forcelli Valdritta. Križ na Cimi Valdritta komaj opazimo desno nad seboj. Nekoliko razdrta pot gre še okrog dveh robov, preden pride na sedlo, na levi lahko opazujemo slikovito pobočje, iz katerega rastejo skalnati stolpi čudnih oblik.
Malo pred sedlom, že na južni strani gore, se s poti št. 651 odcepimo desno v vršno skalovje. Čezenj nas popelje udobna, široka mulatiera iz vojnih časov. Tik pod vrhom se malce izgubi in tam je najbolje kar nadaljevati po ozkem, skalnatem grebenu. Nekaj začetnih stopov je celo umetno izsekanih. Križ pa ne stoji na najvišji točki. Ta je še kakih 50 m proti severu in vsekakor je vredno iti tudi nanjo.
Malo pred sedlom, že na južni strani gore, se s poti št. 651 odcepimo desno v vršno skalovje. Čezenj nas popelje udobna, široka mulatiera iz vojnih časov. Tik pod vrhom se malce izgubi in tam je najbolje kar nadaljevati po ozkem, skalnatem grebenu. Nekaj začetnih stopov je celo umetno izsekanih. Križ pa ne stoji na najvišji točki. Ta je še kakih 50 m proti severu in vsekakor je vredno iti tudi nanjo.
2. Zahodni sestop s Cime Valdritta. Težko si je predstavljati, da bi po tej poti kdo šel tudi gor na Cimo Valdritta, saj vendar na greben vozi žičnica. Sestop a samega vrha čez zahodna pobočja Monte Balda k srednji postaji žičnice Malcèsine pa je lep in razgleden.
2. Zahodni sestop s Cime Valdritta. Težko si je predstavljati, da bi po tej poti kdo šel tudi gor na Cimo Valdritta, saj vendar na greben vozi žičnica. Sestop a samega vrha čez zahodna pobočja Monte Balda k srednji postaji žičnice Malcèsine pa je lep in razgleden.
Z vrha najprej sestopimo proti jugu na Forcello Valdritta, tam pa skrenemo desno in se proti zahodu spustimo v istoimensko dolino. Sledimo poti št. 5. Ta se najprej strmo spusti v zatrep doline, nato pa gre po njej proti severozahodu. Na višini nekako 1800 m se obrne navzgor na razgleden rob La Guardiola, 1850 m, z njega pa nadaljuje sestop čez pobočja v smeri proti severu. Tako pridemo na naslednje razgledno mesto, imenovano La Guardia, 1520 m. S tega pot sestopa večinoma v isti smeri, dokler nekako na 1200 m ne pride na panoramsko pot, ki gre čez pobočja visoko nad jezerom. Sedaj je pot udobnejša. Po njej najprej prečkamo Col di Piombi, nato pa se na drugi strani bolj strmo spustimo proti srednji postaji žičnice, 554 m.
Z vrha najprej sestopimo proti jugu na Forcello Valdritta, tam pa skrenemo desno in se proti zahodu spustimo v istoimensko dolino. Sledimo poti št. 5. Ta se najprej strmo spusti v zatrep doline, nato pa gre po njej proti severozahodu. Na višini nekako 1800 m se obrne navzgor na razgleden rob La Guardiola, 1850 m, z njega pa nadaljuje sestop čez pobočja v smeri proti severu. Tako pridemo na naslednje razgledno mesto, imenovano La Guardia, 1520 m. S tega pot sestopa večinoma v isti smeri, dokler nekako na 1200 m ne pride na panoramsko pot, ki gre čez pobočja visoko nad jezerom. Sedaj je pot udobnejša. Po njej najprej prečkamo Col di Piombi, nato pa se na drugi strani bolj strmo spustimo proti srednji postaji žičnice, 554 m.
Opisanega sestopa ne smemo podcenjevati! Je zelo dolg, spustiti se moramo kar 1700 m. Zahtevnost nekaj prehodov je T3, večinoma pa je pot lažja. Sestop traja 4 h.
Opisanega sestopa ne smemo podcenjevati! Je zelo dolg, spustiti se moramo kar 1700 m. Zahtevnost nekaj prehodov je T3, večinoma pa je pot lažja. Sestop traja 4 h.
3. Cima Valdritta z vzhodne ceste. Turo začnemo na 1554 m. Markirana pot št. 652 se čez pobočja sprva vzpenja proti jugozahodu (proti koči Telegrafo). Že na 1686 m se od te poti odcepimo desno in gremo po bolj strmi poti št. 66 v številnih ključih v breg. Hodimo proti severozahodu. Kmalu smo nad gozdno mejo, pobočja so poraščena z ruševjem in travo. Strma pot nas tako kmalu pripelje na glavni greben, kjer pridemo na pot št. 651. Po njej se usmerimo desno, proti severu in kmalu pridemo južno pod vrh Cime Valdritte. Pot z istoimenske škrbine na vrh sem že opisal pri turi št. 1. Zahtevnost celotnega vzpona je T2/T3, 2 h 15 min.
3. Cima Valdritta z vzhodne ceste. Turo začnemo na 1554 m. Markirana pot št. 652 se čez pobočja sprva vzpenja proti jugozahodu (proti koči Telegrafo). Že na 1686 m se od te poti odcepimo desno in gremo po bolj strmi poti št. 66 v številnih ključih v breg. Hodimo proti severozahodu. Kmalu smo nad gozdno mejo, pobočja so poraščena z ruševjem in travo. Strma pot nas tako kmalu pripelje na glavni greben, kjer pridemo na pot št. 651. Po njej se usmerimo desno, proti severu in kmalu pridemo južno pod vrh Cime Valdritte. Pot z istoimenske škrbine na vrh sem že opisal pri turi št. 1. Zahtevnost celotnega vzpona je T2/T3, 2 h 15 min.
Pogled izpod Cime Valdritte proti vzhodu
4. Cima Valdritta z juga. Tudi to je zelo lep pristop na vrh – na njem naredimo prečenje celotnega južnega dela grebena Monte Balda. Čeprav je to seveda lahko tudi pristop na vrh, bom tukaj pot opisal v obratni smeri, kot sestop. S tem bo v kombinaciji s prej opisano turo 1 zaključen opis prečkanja celotnega grebena. Od Cime Valdritte je proti jugu grebena nekaj več, kot proti severu. Za sestop do parkirišča na 1286 m bomo rabili nekako 3 h 30 min, pot pa je tehnično lažja, kot na odsekih severnega dela. Ocena zahtevnosti je T2.
4. Cima Valdritta z juga. Tudi to je zelo lep pristop na vrh – na njem naredimo prečenje celotnega južnega dela grebena Monte Balda. Čeprav je to seveda lahko tudi pristop na vrh, bom tukaj pot opisal v obratni smeri, kot sestop. S tem bo v kombinaciji s prej opisano turo 1 zaključen opis prečkanja celotnega grebena. Od Cime Valdritte je proti jugu grebena nekaj več, kot proti severu. Za sestop do parkirišča na 1286 m bomo rabili nekako 3 h 30 min, pot pa je tehnično lažja, kot na odsekih severnega dela. Ocena zahtevnosti je T2.
Opis. S Cime Valdritte torej najprej sestopimo na bližnjo škrbino, 2100 m (odcep steze v Malcèsine), s katere nadaljujemo proti jugu. Pot gre čez vzhodna pobočja, kmalu smo na kraju, kjer z leve pride gor pot št. 66, a mi nadaljujemo proti jugozahodu, pod Punto Pettorino, nato pa na greben južno od Monte Maggiore. Na vrh je le nekaj minut, tik pod sedlom pa je na zahodni strani tudi velika koča – Rif. Telegrafo.
Opis. S Cime Valdritte torej najprej sestopimo na bližnjo škrbino, 2100 m (odcep steze v Malcèsine), s katere nadaljujemo proti jugu. Pot gre čez vzhodna pobočja, kmalu smo na kraju, kjer z leve pride gor pot št. 66, a mi nadaljujemo proti jugozahodu, pod Punto Pettorino, nato pa na greben južno od Monte Maggiore. Na vrh je le nekaj minut, tik pod sedlom pa je na zahodni strani tudi velika koča – Rif. Telegrafo.
Nadaljevanje poti vodi bodisi čez zahodna ali vzhodna pobočja, lahko pa Punto Sascago z nekaj previdnosti tudi prečkamo. Kakorkoli že, pridemo pod Vetto delle Buse. Nato nas udobna pot spet vodi po vzhodni strani mimo Vette delle Buse, mimo slikovitih skalnih stolpov se povzpnemo na Passo del Camino, 2121 m, in nadaljujemo proti zadnjemu dvatisočaku, Coàl Santu. Tega poti spet obideta po obeh straneh, tista po zahodni strani je sedaj že prava visokogorska cestica. Na drugi strani nas čakata Rif. Chierego in Rif. Fiori del Baldo, kamor iz Prade pripelje tudi sedežnica. Množice turistov nas v nadaljevanju ne bodo motile, saj se na travnatih prostranstvih grebena Costabella porazgubijo. Večinoma gremo po cesti, spodaj pa markirana pot skrajša nekaj ovinkov. Preden se spustimo s Costabelle, presodimo, ali bomo šli obiskat še ostanke trdnjave Naole, ki je malo s poti (proti vzhodu).
Nadaljevanje poti vodi bodisi čez zahodna ali vzhodna pobočja, lahko pa Punto Sascago z nekaj previdnosti tudi prečkamo. Kakorkoli že, pridemo pod Vetto delle Buse. Nato nas udobna pot spet vodi po vzhodni strani mimo Vette delle Buse, mimo slikovitih skalnih stolpov se povzpnemo na Passo del Camino, 2121 m, in nadaljujemo proti zadnjemu dvatisočaku, Coàl Santu. Tega poti spet obideta po obeh straneh, tista po zahodni strani je sedaj že prava visokogorska cestica. Na drugi strani nas čakata Rif. Chierego in Rif. Fiori del Baldo, kamor iz Prade pripelje tudi sedežnica. Množice turistov nas v nadaljevanju ne bodo motile, saj se na travnatih prostranstvih grebena Costabella porazgubijo. Večinoma gremo po cesti, spodaj pa markirana pot skrajša nekaj ovinkov. Preden se spustimo s Costabelle, presodimo, ali bomo šli obiskat še ostanke trdnjave Naole, ki je malo s poti (proti vzhodu).
Na parkirišču nas na 1286 m morda čaka kolo ali pa drugi avto. Kolesarski spust nas najprej pripelje v Prado, tam pa zavijemo desno in po glavni cesti peljemo proti severu. Najprej se še malo vzpnemo, nato pa se vedno bolj divje speljana in zato slikovita cesta začne spuščati. V številnih ovinkih prečka Valle di Troval in Valle delle Nogare, nato pa se strmo spusti h Gardskemu jezeru. V Malcèsine je le še nekaj kilometrov.
Na parkirišču nas na 1286 m morda čaka kolo ali pa drugi avto. Kolesarski spust nas najprej pripelje v Prado, tam pa zavijemo desno in po glavni cesti peljemo proti severu. Najprej se še malo vzpnemo, nato pa se vedno bolj divje speljana in zato slikovita cesta začne spuščati. V številnih ovinkih prečka Valle di Troval in Valle delle Nogare, nato pa se strmo spusti h Gardskemu jezeru. V Malcèsine je le še nekaj kilometrov.
5. Drugi vzponi. Rifugio Telegrafo, ki stoji južno pod istoimenskim vrhom, lahko dosežemo tudi po markiranih poteh od vzhoda in zahoda. Zlasti pristop z vzhodne ceste je lahko uporaben za krožno turo.
5. Drugi vzponi. Rifugio Telegrafo, ki stoji južno pod istoimenskim vrhom, lahko dosežemo tudi po markiranih poteh od vzhoda in zahoda. Zlasti pristop z vzhodne ceste je lahko uporaben za krožno turo.
Predlogi kombinacij poti
Predlogi kombinacij poti
A. Bike & Hike prečkanje grebena Monte Balda. To idejo za veliko turo smo že omenili. Z juga pripeljite na parkirišče 1286 m nad Prado in tam nemara prespite. Zjutraj tam pustite kolesa in odpeljite v Malcèsine ter se peljite z žičnico na greben. Sledi pohod proti jugu vzdolž celotnega grebena (prej opisani turi 1 in 4). Povzpnite se na toliko vrhov, kolikor želite, zagotovo pa na najvišjega, na Cimo Valdritto. Po sestopu na parkirišče samo še odpeljite s kolesom dol v Malcèsine. Če ste imeli jasno vreme, tega dneva ne boste pozabili!
A. Bike & Hike prečkanje grebena Monte Balda. To idejo za veliko turo smo že omenili. Z juga pripeljite na parkirišče 1286 m nad Prado in tam nemara prespite. Zjutraj tam pustite kolesa in odpeljite v Malcèsine ter se peljite z žičnico na greben. Sledi pohod proti jugu vzdolž celotnega grebena (prej opisani turi 1 in 4). Povzpnite se na toliko vrhov, kolikor želite, zagotovo pa na najvišjega, na Cimo Valdritto. Po sestopu na parkirišče samo še odpeljite s kolesom dol v Malcèsine. Če ste imeli jasno vreme, tega dneva ne boste pozabili!
B. Severna krožna tura. To je kombinacija prej opisanih poti 1 in 2. Parkirajte pri srednji postaji žičnice Malcèsine, se peljite z žičnico na greben in začnite s hojo proti jugu. Po vzponu na Cimo Valdritto sestopite na Forcello Valdritto in čez zahodna pobočja na izhodišče.
B. Severna krožna tura. To je kombinacija prej opisanih poti 1 in 2. Parkirajte pri srednji postaji žičnice Malcèsine, se peljite z žičnico na greben in začnite s hojo proti jugu. Po vzponu na Cimo Valdritto sestopite na Forcello Valdritto in čez zahodna pobočja na izhodišče.
C. Mala severna krožna tura. Pustite kolesa na vzhodni cesti, na kraju, kjer se na Cimo Valdritto odcepi normalen pristop (glej prej opisano turo 3). Nato peljite z avtom naprej do parkirišča pod Bocca Tratto Spino, in tam začnite turo. V 45 min boste gori na sedlu, 1720 m, nato nadaljujte po glavnem grebenu proti jugu. (prej opisana pot 1). Nazadnje s Cime Valdritte sestopite na vzhodno cesto in odkolesarite do avta. To je zgolj poldnevna tura.
C. Mala severna krožna tura. Pustite kolesa na vzhodni cesti, na kraju, kjer se na Cimo Valdritto odcepi normalen pristop (glej prej opisano turo 3). Nato peljite z avtom naprej do parkirišča pod Bocca Tratto Spino, in tam začnite turo. V 45 min boste gori na sedlu, 1720 m, nato nadaljujte po glavnem grebenu proti jugu. (prej opisana pot 1). Nazadnje s Cime Valdritte sestopite na vzhodno cesto in odkolesarite do avta. To je zgolj poldnevna tura.
Na vrhu Monte Altissimo di Nago
Monte Altissimo di Nago, 2079 m
Monte Altissimo di Nago, 2079 m
To je dokaj samostojen vrh na skrajnem severnem koncu masiva Monte Balda, ki ga le redko priključimo grebenski turi. Povsem lahko je dostopen od koče Grauzani, pod katero na gorski cesti lahko parkiramo. Proti vrhu hodimo večinoma po vojaški cestici in po bližnjicah, 1 h 10 min.
To je dokaj samostojen vrh na skrajnem severnem koncu masiva Monte Balda, ki ga le redko priključimo grebenski turi. Povsem lahko je dostopen od koče Grauzani, pod katero na gorski cesti lahko parkiramo. Proti vrhu hodimo večinoma po vojaški cestici in po bližnjicah, 1 h 10 min.
Seveda pridemo na vrh lahko tudi od zgornje postaje žičnice Malcèsine, a na tej turi se je treba spustiti na vmesno sedlo, pa tudi razdalje je kar precej. Vzpon s severa, prav iz kraja Nago pa je seveda izredno visok.
Seveda pridemo na vrh lahko tudi od zgornje postaje žičnice Malcèsine, a na tej turi se je treba spustiti na vmesno sedlo, pa tudi razdalje je kar precej. Vzpon s severa, prav iz kraja Nago pa je seveda izredno visok.
Razgled z Monte Altissima di Nago je prav tako veličasten, kot z drugih vrhov Monte Balda.
Razgled z Monte Altissima di Nago je prav tako veličasten, kot z drugih vrhov Monte Balda.
Potem se cesta spusti v dolino Adiže, ki jo doseževa pri Roveretu. Pozno je že, ampak saj danes nimava nobenih posebnih opravkov več. Zavijeva na Mori in od tam gor na Brentonico, lepo vas, ki leži na severozahodnih pobočjih Monte Balda. Čez razcvetene travnike in skozi slikovite vasi se spet strmo dvigava. V zaselku San Valentino naletiva na znak, da je gorska cesta pod Baldo zaprta za ves promet. Ni še tako dolgo, kar sem Jasmini obljubil, da bom takšne znake ubogal, tokrat pa se ona skorajži: “Vozi Miško”! Cesta je ozka, vsekana v pečine Corne Piane, in vsak hip pričakujeva kak podor ali zamet snega. Pa naju vseeno lepo pripelje okrog in gor na planine pod Monte Altissimo di Nago. Najprej hočeva prespati pri staji na planini, pa je preveč blatno, zato se peljeva čisto gor h koči. Ravno pravi čas sva, saj se že večeri. Običajne priprave na prenočevanje naju še malo zamudijo, potem postaviva šotorček na lepo krpo trave - tik zraven večjega snežišča in se spraviva noter. A že čez nekaj minut se od nekod vzame cela četa žlobudravih Italijanov. Na, če so prišli v kočo, bova pa kaj malo spala, saj je koča čisto blizu najinega šotora. Žlobudrajo in razpravljajo nekaj metrov stran od naju, potem pa se k sreči spokajo naprej in ne slišiva jih več. Preostanek noči imava prav blažen mir, saj sva tu gori čisto sama.
Potem se cesta spusti v dolino Adiže, ki jo doseževa pri Roveretu. Pozno je že, ampak saj danes nimava nobenih posebnih opravkov več. Zavijeva na Mori in od tam gor na Brentonico, lepo vas, ki leži na severozahodnih pobočjih Monte Balda. Čez razcvetene travnike in skozi slikovite vasi se spet strmo dvigava. V zaselku San Valentino naletiva na znak, da je gorska cesta pod Baldo zaprta za ves promet. Ni še tako dolgo, kar sem Jasmini obljubil, da bom takšne znake ubogal, tokrat pa se ona skorajži: “Vozi Miško”! Cesta je ozka, vsekana v pečine Corne Piane, in vsak hip pričakujeva kak podor ali zamet snega. Pa naju vseeno lepo pripelje okrog in gor na planine pod Monte Altissimo di Nago. Najprej hočeva prespati pri staji na planini, pa je preveč blatno, zato se peljeva čisto gor h koči. Ravno pravi čas sva, saj se že večeri. Običajne priprave na prenočevanje naju še malo zamudijo, potem postaviva šotorček na lepo krpo trave - tik zraven večjega snežišča in se spraviva noter. A že čez nekaj minut se od nekod vzame cela četa žlobudravih Italijanov. Na, če so prišli v kočo, bova pa kaj malo spala, saj je koča čisto blizu najinega šotora. Žlobudrajo in razpravljajo nekaj metrov stran od naju, potem pa se k sreči spokajo naprej in ne slišiva jih več. Preostanek noči imava prav blažen mir, saj sva tu gori čisto sama.
Nedelja. Prekrasen jasen dan se dela, sonce se že rdeče razliva po okoliških vrhovih, zlasti je lep najvišji del Monte Balda, onstran škrbine Navene. Do vrha Monte Altissimo imava le slabo uro, večinoma kolovoza, vmes pa lahko ubereva tudi kako bližnjico. Na vrhu se odpre prav lep razgled. Čeprav ni najboljša vidljivost, je pogled na 2000 m nižje ležeče jezero in na gore nad njim prav lep. Na severnih pobočjih je še veliko snega, zgodnja sva in hladno je. Vseeno kar nekaj časa posedava na soncu. Pregledujeva zasnežene vrhove skupin Adamella in Presanelle, izza njih gleda še nekaj vrhov, Dolomiti pa so že v mrču.
Nedelja. Prekrasen jasen dan se dela, sonce se že rdeče razliva po okoliških vrhovih, zlasti je lep najvišji del Monte Balda, onstran škrbine Navene. Do vrha Monte Altissimo imava le slabo uro, večinoma kolovoza, vmes pa lahko ubereva tudi kako bližnjico. Na vrhu se odpre prav lep razgled. Čeprav ni najboljša vidljivost, je pogled na 2000 m nižje ležeče jezero in na gore nad njim prav lep. Na severnih pobočjih je še veliko snega, zgodnja sva in hladno je. Vseeno kar nekaj časa posedava na soncu. Pregledujeva zasnežene vrhove skupin Adamella in Presanelle, izza njih gleda še nekaj vrhov, Dolomiti pa so že v mrču.
Planinske koče
Planinske koče
Na območju Monte Balda je planinskih koč in restavracij veliko. Na vzhodni terasi so tudi planine s pastirskimi kočami. Za daljša prečenja po grebenu so zares prikladne samo koče na južnem delu grebena (če ne vključite v prečenje tudi najbolj severnega dela z vrhom Monte Altissima di Nago, kjer stojita restavracija Bocca di Navene in Rifugio Grauzani). To so koče:
Na območju Monte Balda je planinskih koč in restavracij veliko. Na vzhodni terasi so tudi planine s pastirskimi kočami. Za daljša prečenja po grebenu so zares prikladne samo koče na južnem delu grebena (če ne vključite v prečenje tudi najbolj severnega dela z vrhom Monte Altissima di Nago, kjer stojita restavracija Bocca di Navene in Rifugio Grauzani). To so koče:
> Rifugio Telegrafo, 2147 m. Stoji na zelo lepem delu grebena pod istoimenskim vrhom.
Dostopna je v 1 h od zgornje postaje žičnice iz Prade.
> Rifugio Telegrafo, 2147 m. Stoji na zelo lepem delu grebena pod istoimenskim vrhom.
Dostopna je v 1 h od zgornje postaje žičnice iz Prade.
> Rifugio Chierego, 1911 m. Dostopna je v 15 min od zgornje postaje žičnice iz Prade.
> Rifugio Chierego, 1911 m. Dostopna je v 15 min od zgornje postaje žičnice iz Prade.
> Rifugio Fiori del Baldo, 1815 m. Blizu zgornje postaje žičnice iz Prade.
> Rifugio Fiori del Baldo, 1815 m. Blizu zgornje postaje žičnice iz Prade.
Poletje pod grebenom Costabella
Oktober na vzhodnih pobočjih Monte Balda
Kdaj na vrh?
Kdaj na vrh?
Najboljši čas za veliko prečkanje Monte Balda je od nekako junija do oktobra. Junij in julij sta čudovita zaradi bogastva cvetja v južnem delu grebena. Jesen je lahko zelo lepa zaradi dobre vidljivosti in torej uživanja v razgledih. Glavni zadetek pa je dan, ki združuje oboje!
Najboljši čas za veliko prečkanje Monte Balda je od nekako junija do oktobra. Junij in julij sta čudovita zaradi bogastva cvetja v južnem delu grebena. Jesen je lahko zelo lepa zaradi dobre vidljivosti in torej uživanja v razgledih. Glavni zadetek pa je dan, ki združuje oboje!
V zimskih razmerah so vzponi tudi možni, so pa precej zahtevnejši. Dolga prečenja so skoraj neizvedljiva, saj žičnice ne delajo, gorske ceste pa niso očiščene. Če se po vzhodni cesti lahko pripeljemo kam višje, sam vzpon na Cimo Valdritto niti ni preveč zahteven, rabimo pa zanj zimsko opremo – cepin in dereze.
V zimskih razmerah so vzponi tudi možni, so pa precej zahtevnejši. Dolga prečenja so skoraj neizvedljiva, saj žičnice ne delajo, gorske ceste pa niso očiščene. Če se po vzhodni cesti lahko pripeljemo kam višje, sam vzpon na Cimo Valdritto niti ni preveč zahteven, rabimo pa zanj zimsko opremo – cepin in dereze.