Smo le ptice v višavah

Danes je inverzija. Ko tako kakega hladnega jesenskega dne pobegnemo iz dolinske megle in na s soncem obsijanih vrhovih opazujemo igrive kavke, nam postane jasno, da smo si z njimi bratje in sestre po duši. Skupni duši vsega, kar biva.

Pravzaprav se oboji prihajamo samo igrat na vrhove. Tako kot kavke zganjajo svoje vragolije in tu pa tam ujamejo kak grižljaj iz naših rok, tako tudi mi prihajamo na gore uživat, plezat, poležavat v trave, natopljene s soncem. Tu pa tam se tudi za nas najde kakšen grižljaj duhovne hrane, ki nam ga velikodušno nakloni Mati Narava. Takrat v svojem zanosu vzvišeni nad vsem plavamo nad meglenimi morji.

Kot kavke od tal, se tudi mi kdaj pa kdaj odlepimo od realnosti in stopimo iz verige vzročno-posledičnih sosledij, logičnega mišljenja in spraševanja "zakaj?". Pri naporni hoji v hrib, v minutah na vrhu ali na dolgem pohodu nam lažje kot v dolini uspe prekiniti tok misli in za kratek čas zgolj bivati, biti neločljivi del vsega. V mislih mantra, v udih prijeten občutek napora. Takrat se celo bolje počutimo, kot kadar najdemo kako rešitev problema, logično razlago ali odgovor na naš zakaj. In vendar nismo nič naredili, uspeli smo se samo prepustiti. Občutiti čistost bivanja.

Vsak med nami kdaj rabi takšno inverzijo. Mogoče je pa tudi zato kavke tako težko fotografirati. Mogoče nam pa njihove črne postave v prispodobah govorijo, da so one tiste, ki želijo opazovati, ne pa biti opazovane. Mogoče, ne veš, če nisi kavka.