Torkofel, 2276 m

Uvod

Torkofel je prav lep vrh v Ziljskih Alpah, najvišji v svoji majhni skupini nad planino Jauken. Celotna skupina Jauken je gorski masiv med Gailbergsattlom na zahodu in Jaukensattlom na vzhodu. Lienški Dolomiti na zahodu so že precej samostojna skupina, Reißkofel, ki se dviguje vzhodno od skupine Jauken, pa ima podoben značaj, le da je mogočnejši. Kot ostale Ziljske Alpe vzhodno od Gailbergsattla, ima tudi skupina Jauken obliko lepega grebena. To vsaj velja za njen osrednji del okrog Torkofla. Več vrhov se le malo dviguje nad visokim, skoraj vodoravnim grebenom. Od zahoda proti vzhodu so vrhovi naslednji: Jukbichl, 1889 m, Jaukenstöckl, 2202 m, Jaukenhöhe, 2234 m, Torkofel, 2275 m, Mitterkofel, 2247 m, Spitzkofel (Dreischneid), 2227 m. Druge vzpetine so bistveno nižje. In končno omenimo še, da osrednji vrhovi skupine proti severu pošiljajo kar močne stranske grebene.

Vrhovi Torkoflove skupine so iz apnenca, podobno, kot velja za sosednji Reißkofel. A geološka podoba skupine je še precej bolj pestra, saj so vsepovsod okrog najvišjih vrhov nekoč kopali železovo, svinčevo, cinkovo in bakrovo rudo. V Dellachu, na južni strani gorstva, imajo danes urejen Geo park, kjer se na 120 kvadratnih metrih lahko poučiš o milijonih let geološke zgodovine tega območja.

Jaukenalm

Naslednja privlačna značilnost osrednje skupine Jaukna pa je zelo razsežna visoka planina na južnih pobočjih. Tudi planina se imenuje Jauken in je nemara dala ime celotnemu območju. Na višini med 1800 m in 1900 m se torej vzdolž celotne južne strani osrednjega grebena vleče široka terasa, na kateri tudi dandanes poleti vidiš velike črede živine. Kočo na Jaukenalm doseže tudi gorska cesta, ki pa je zaprta za javni promet oziroma plačljiva.

Skupina Torkofla od vzhoda, s Spitzkofla, levo spodaj je Jaukenalm

Jaukenalm in zadaj Torkofel

Razgled z vrha

V verigi Ziljskih Alp so skupine višjih gora kar precej oddaljene druga od druge, vmes pa so območja nižjega hribovja. Široki sta tudi doline Zilje in Drave, ki gorstvo razmejujeta od ostalih na jugu in severu. Vse to zagotavlja prostrane razglede z vrhov Ziljskih Alp. Lep je pogled vzdolž same verige – na vzhodu je najbolj privlačen Reißkofel, zanimiva sta tudi pogleda na južno in severno stran. Ti dve sta precej različni. Na jugu vidiš številne nazobčane vrhove pretežno apnenčastih Karnijskih Alp, na severu pa bolj kompaktne, do vrhov s travo poraščene gore skupine Kreuzecka (Visoke Ture), izza katerih gledajo le posamezni z ledeniki pokriti velikani, kot sta Hochalmspitze in Großglockner.

Pogled s Torkofla na mogočni Reißkofel

Dostopi

Na Torkofel in na sosednje vrhove se lahko povzpneš bodisi s severa, iz doline Drave, ali pa z juga, iz doline Zilje (na daljšem pohodu pa seveda tudi od vzhoda ali zahoda). S severa gredo na goro številne gorske ceste, ki se končajo pri lovskih kočah (na primer pri Orsini-Rosenberg Hütte, 1385 m, ali pa pri lovski koči nad Ochsenschlucht, 1506 m) in na planinah (kot je na primer Amlacher Alm, 1398 m). A iz teh izhodišč moraš še vedno nekako priti na južno stran verige, če hočeš na vrh po lažjih poteh. Izjema bi utegnila biti grapa, ki pripelje s severa na sedlo med Torkoflom in Mitterkoflom. Z grebena je bilo videti šibko stezico, ki nemara pride gor z Amlacher Alm.

Izhodišče na južni strani pa je Jaukenalm, 1934 m. No, turo lahko začneš tam, če se na planino pripelješ z avtom. Sicer pa je izhodišče zaselek Goldberg, 1101 m, kjer je gorska cesta zaprta za javni promet. V zadnji hiši v Goldbergu lahko povprašaš, če te spustijo z avtom naprej – leta 2012 je bila cena 8€. Sicer parkiraš pri Marienkapelle.

Prizor iz zaselka Goldberg

Markirana pot na Jaukenalm. Iz zaselka Goldbergu se odpraviš po cesti v breg. Že po dveh ovinkih se z nje v desno odcepi markirana pot št. 232 in gre udobno gor skozi gozd. Večkrat še prečka cesto, a jo vsakič takoj zapusti. Vsi odcepi so dobro označeni. Ko tako dosežeš gozdnato kopo, gredo markacije kakih 200 metrov po cesti, nato pa se markirana steza spet odcepi levo z nje. Temu kraju pravijo Kreuztratten (tam stoji lep križ), kmalu boš na polovici poti. V nadaljevanju pot naredi daljše odseke po gozdu in po sončni, travnati grapi. Ves čas gre kar strmo gor, tako da višino hitro dobivaš. Po nadaljnjih 45 minutah že prideš na spodnji rob pašnikov. A do koče na Jaukenalm je še kar nekaj hoje, in še kakih 200 m višinske razlike. T1/T2, 2 h 15 min.

Seveda za vzpon lahko uporabiš tudi kolo. Cesta je zelo primerna za kolesarjenje.

Vzponi v skupini Jauken

Vse ture, navedene v nadaljevanju, razen ture št. 1, imajo izhodišče na Jaukenalm.

1. Treking po Ziljskih Alpah. Ta pot (št. 229) ne gre na nobenega od vrhov skupine Jauken. Je pa pomembna, saj povezuje to gorsko področje s sosednjimi. Pot gre ves čas po južni strani masiva – v Torkoflovi skupini torej po veliki terasi. Sicer pa gre z Gailbergsattla na zahodu na Jaukensattel na vzhodu in naprej.

2. Na Jaukenstöckl, 2202 m. Ta manj pomembni vrh doseže markirana pot z Jaukenalm v manj kot eni uri. Od koče gremo sprva po transverzali (št. 229) proti zahodu, ko pridemo na travnata južna pobočja našega cilja, pa zavijemo desno gor. Vzpon je lahek.

3. Na Jaukenhöhe, 2234 m. Tudi ta vrh je lahko dostopen. Proti jugu pošilja širok, travnat greben, po katerem se povsod lahko vzpnemo. Pozimi in spomladi je Jaukenhöhe tudi cilj priljubljenega turnega smuka. Od koče je na vrh manj kot 1 h, vrh pa je lahko dostopen tudi po grebenu s sosednjega Jaukenstöckla. Na celotnem območju je vse polno ostankov nekdanjih rudnikov.

Greben med Jaukenhöhe in Torkoflom (imenuje se "Böse Schneid"!) je edini del osrednjega grebena, ki je težko prehoden. Je oster, izpostavljen in krušljiv, po njem ne gre noben lahek prehod – plezanje je II. stopnje zahtevnosti! Turno smučarski vodnik pa omenja možnost, da se z Jaukenhöhe spustimo tudi proti vzhodu, do točke 2105 m (škrbina) in z nje nato odsmučamo naravnost proti jugu na planino. Smuk omogoča strm žleb.

Še zimski pogled na Jaukenalm z vzpona na Jaukenhöhe

Torkofel od vzhoda, s pristopnim grebenom

4. Na Torkofel, 2275 m. Najvišji vrh skupine je seveda glavna privlačnost tega področja. A vzpon nanj vseeno ni čisto lahek. Vršni greben je izpostavljen in zahteva povsem varno stopinjo. Ocena: T4/T3. Od koče gremo najprej nekaj metrov do bližnjega razcepa. Ziljska transverzala gre po terasi proti desni, šibka stezica na Torkofel pa se odcepi levo. Kar kmalu se začne vzpenjati počez proti SV, čez južno pobočje. Ko pride do večjega melišča, naredi nekaj zavojev gor, nato pa melišče prečka. Na drugi strani se nato vedno bolj strmo vzpenja čez travnato, deloma tudi skalnato pobočje. Pot je očitno namenjena na široko sedlo desno (vzhodno) od vrha, torej med Torkoflom na zahodu in Mitterkoflom na vzhodu. Na sedlu se obrnemo levo. Ostri in strmi greben je tik pred nami. Teh 100 m vzpona pa je vseeno lažjih, kot izgleda. Kljub temu sta potrebna varen korak in dobršna mera pazljivosti, saj je zgornji del grebena že zelo izpostavljen. Od koče 1 h 15 min.

5. Greben: Torkofel – Mitterkofel – Spitzkofel. Kot je bilo pravkar opisano, se najprej povzpnemo na vrh Torkofla in se nato vrnemo na sedlo vzhodno od njega. Nato preprosto nadaljujemo po grebenu proti vzhodu. Vzpon na prvi vrh je lahek. Dejansko je Mitterkofel pozimi in spomladi tudi cilj turnega smuka (ki pa ne more biti prav lahek). Nadaljevanje po grebenu z Mitterkofla proti vzhodu pa je nato tudi kot na dlani. Greben je ves čas ozek, a nezahteven in domala vodoraven. Kakor po visokem mostu se sprehodimo z enega visokega vrha proti drugemu. Razdalja do Spitzkofla je malo večja, kot med prvima dvema vrhovoma, a zanjo ne bomo porabili več kot 20 min. Tik pod Spitzkoflom je treba splezati čez nekaj lahkih skal – tudi težavnost tega dela vzpona (po severnem pobočju) ne preseže I. stopnje plezanja.

Ko tako stojimo na vrhu Spitzkofla, je čas za razmislek o povratku na Jaukenalm. Ena možnost je, da se po grebenu vrnemo malo nazaj proti zahodu, nato pa na primernem mestu sestopimo levo na planino. Lepši pa je sestop po južnem grebenu Spitzkofla. Ta je travnat in lahek. Sprva je povsem brezpoten, kasneje pa se pojavi šibka stezica, ki nam pomaga čez nekaj strmih mest v travnatem pobočju. Tako sestopimo samo do prve škrbine v grebenu (od povsod se jo dobro vidi). Z nje gre dober, lahek prehod desno dol. Kratka grapa nas brž pripelje na travnata in zagruščena pobočja, po katerih sestopimo na planino. Do koče na Jaukenalm pa je še kar precej razdalje in tudi malček vzpona. To krožno turo po grebenu lahko od koče naredimo nekako v 3 urah.

Planinske koče

Uradnih planinskih koč v skupini ni. Koča na Jaukenalm je privatna, odprta v času pašne sezone. Tam zagotovo lahko dobiš hrano in pijačo, za prenočišče pa se raje prej pozanimaj.

Kdaj na vrh?

Na Torkofel je najbolje iti v kopnih letnih časih, nekako od junija do oktobra. Pozimi bo tura zahtevala popolno zimsko opremo. So pa za turno smučanje primerni sosednji vrhovi: Mitterkofel (strmo, zahtevno), in Jaukenhöhe (srednje zahteven smuk).

Pomembno križišče cest

Dolina Zilje pri Kötschachu je že od prazgodovine pomembno križišče trgovskih poti. Rimska cesta Via Iulia Augusta je tja prišla čez sedanji prelaz Plöcken, v bližnji Aguntum in naprej čez Alpe je šla čez prelaz Gailberg. Navzdol po Ziljski dolini je šla druga cesta v Virunum. Povrhu tega so na območju gore Jauken že Kelti imeli številne rudnike svinca, cinka, železa in dragih kovin in območje je bilo ves čas precej gosto poseljeno.

Gurina in Wieserberg

Tik nad dolino Zilje se pod skupino Jauken nahaja še več teras. Na njih so danes kmetije in zaselki, a ena od teh teras je bila poseljena že od mlajše kamene dobe naprej. Na višini 800 m – 890 m, je nekoč stalo naselje Gurina. Mestece je postalo pomembno po letu 900 p.n.š. Arheologi so našli številne predmete iz Hallstattske (železne) dobe in iz obdobij do antike, na primer številne grobne gomile. V času Starih Rimljanov je bila Gurina eno ključnih mest na prehodu iz Italije čez Alpe. Najbolj znani najdbi iz Gurine pa sta kipec boginje Venere (500-400 p.n.š.) in bronasta plošča z napisi v venetskem jeziku. (200 p.n.š.). Iz antičnega obdobja je bil najden Herkulov tempelj, ki so ga v zadnjih letih obnovili. Gurina je svoj pomen izgubila v zgodnjem srednjem veku, ob selitvi narodov je bila porušena.

Malo proti vzhodu pa je na drugi terasi zaselek Wieserberg. Tam je bil nekoč velik travnat grič. Arheologi so domnevali, da gre za pomembno nekropolo, a čeprav so našli precej starih predmetov, v bližini pa ostanke rudnikov, ni bilo mogoče potrditi domneve, da gre za grobnico kakega pomembnega kralja iz Gurine. Danes je na mestu griča ribnik, od njega pa je lep pogled čez Ziljsko dolino. Kakih 300 m vzhodneje pa stoji cerkvica Sv. Helene, ki je ena najstarejših na Koroškem. V njej so dragocene srednjeveške freske.

Pripovedka o škratu z Wieserberga

Pred mnogimi, mnogimi leti so na Wiserbergu pogosto videvali škrata. Bil je zelo majhen, vedno pa je nosil klobuček iz filca. Nekoč je bližnji kmet obubožal. Ničesar več ni imel za življenje, pa se je spomnil na malega moža, ki ga dotlej še nikoli ni pustil na cedilu. Zvečer je na travniku razprostrl veliko rjuho in, glej čudo prečudno, naslednje jutro je bila polna zrnja! Ko je kmet svojo zgodbo povedal drugim, se je njegov sosed odločil škrata ujeti. A ta se mu je izmuznil in hudobnežu je v rokah ostal samo mali klobuček iz filca. Od takrat naprej malega moža niso več videli. Njegov klobuk pa še vedno lahko vidite v bližnji cerkvi Sv. Helene.

Gurina, obnovljeni tempelj

Wieserberg, Sveta Helena

Grad Goldenstein

Zgrajen naj bi bil leta 1325 blizu ruševin starega gradu Goldburg, kasneje je bil last Goriških grofov in Habsburžanov. Ruševine gradu se nahajajo na strmi skalni pečini, ki je dostopna s ceste v bližnji zaselek Goldberg. Grad je svoje ime dobil po nahajališčih zlata na bližnjih gorah.

Grad Pittersburg

Ta grad Goriških grofov, kasneje pa Habsburžanov, je prvič omenjen leta 1252, že sredi 17. st. pa je propadel. Ruševine se nahajajo na izraziti skalni ostrogi južno od sedla Gailberg in SV od vasi Laas. Ko po strmi poti pridemo na grič, lahko vidimo ostanke romanskega palacija, dele zunanjega obzidja in okroglo cisterno.

Grad Stein

Južno od Drave, 200 m nad dolino, stoji na visoki, prepadni skali slikovit grad, danes lepo obnovljen in v rabi tudi kot hotel. Zgrajen je bil že konec 12. stoletja, nato pa je bil v lasti številnih plemiških družin, med drugimi: Goriških grofov, Celjskih Grofov in Habsburžanov, ki so nagradili z grajsko posestjo plemiče, ki so se imenovali Gospodje Stein iz družine Von Graben in nato Orsini-Rosenberg.

Geißlochklamm

Na severu skupine, pri kraju Feistritz, je privlačna soteska, s specifično vegetacijo, geologijo in lepim naravnim okoljem. Pot vanjo je urejena (mostički), varna, primerna za otroke. Najvišja točka poti je 700 m, kjer se obrnemo.

Page updated

Google Sites

Report abuse