preseravanje_08

PREŠERAVANJE 2008

Uvod

Teden dni po slovenskem kulturnem prazniku smo na podstrehi organizirali kulturni večer s podelitvijo prešernega prešerna. Vse se je začelo z Jasminino idejo, ki ji je sledilo naslednje vabilo:

Slovensko kulturo simbolizira France Prešeren, sicer ne vedno tako prešerni pesnik, ki pa si je, eden redkih, s svojo nedvomno veličino pripesnil celo državni praznik. Počastimo ga! Zato bo najin prispevek organizacija prvega prešeravanja z iskreno željo, da bi postalo tradicionalno. Kak teden pred ali po kulturnem prazniku je vseeno, da bo le prešerno. Prvo prešeravanje bo torej v soboto, 16. februarja 2008, ob 18. uri na podstrehi hiše na heroja Staneta Žagarja 21. Sprejmi vljudno vabilo!

Cilj prešeravanja je prispevati k dvigu slovenske kulture. Zato bomo organizirali prijazno tekmovanje, v katerem mora sodelovati vsak udeleženec prešeravanja. Prispevati mora kratek, največ pet minutni besedni prešinek, lahko svoj lastni, ni pa nujno, mora pa biti v slovenskem jeziku. Po predstavitvi vseh bodo udeleženci z demokratičnim glasovanjem izbrali zmagovalca. Ta prejme v trajno last ne zlatega leva, medveda ali sivega knifica (po želji pojasnimo), pač pa prešernega prešerna. Če bo prešeravanje postalo tradicionalno, ga je lavreat čez leto dni dolžan prinesti s seboj.

Ker umetnine nerade gredo iz praznih vreč in suhih grl, bova zagotovila, da bo z mize k udeležencem prešel tudi kak zalogaj presnega, a dobro presušenega prešiča in kak požirek prestižno vzgojenega prešanega grozdja.

Ker se v teh časih že ne znamo več prešteti drugače, kot po elektronski poti, te prosim, da skrbno preštudiraš svoj rokovnik in nato čim prej potrdiš svojo udeležbo. Spodaj omenjeni izpolnite še najino željo, da bi od vas to sporočilo prešlo še na vabljene, katerih e-naslova nimava. Vabljeni so torej: najina deca s partnerkami in podmladkom, Hladnikova družina s podmladkom in partnerji, člani bendov, v katerih so najini sinovi aktivni ter Sašo Tepina kot častni gost 2008.

Mira in Miran – pošljita to vabilo naprej Mojci, Borutu, Juretu in slednjega morebitni partnerki.

Drejc – od tebe naj to vabilo dobijo: Sašo, člani Hepe in Tide-ov, Lintvernov pa ne bi vabili.

Jasmina in Vid Pogačnik

Potem se je dogodek zgodil en dan prej, v petek in Hladnikova linija po organizatorjevi krivdi ni bila pravočasno obveščena. Velika škoda, ki jo bomo popravili naslednje leto!

GOR Zbor

GOR Sašo

GOR Jasmina

Jasminin prispevek:

21.20.1960. EMIL IN JASMINA EMIL JE SE ZBUDIL V POJSTELI IN JE ZAZEHAL NATO SE JE ZBODILA ŠE JASMINA SPOGLEDALA IN REKLA VSTALA BOVA SAJ SE JE ŽE ZDANILO IN V ŠOLO MORAVA IN ŠLA STA TAPRVA SEM ZBODILA JE REKLA JASMINA JAZ PA SEM PRVI NE NISI SEM IN SEM PA NISI SEM IN JA NATO PA JE ZAZVONILO IN OTROKA STA SE STRESLA NATO JE PRIŠLA ŠE TOVARIŠ IN TOVARIŠICA NATO STA REKLA POJDITA IN SE VSEDITA V PRVO KLOP IN MAMO LAPOVŠČINO TO JE TAŠKA STVAR JE REKLA JASMINA NIČ SE NE BOJTA SAJ BOM REKLA DA IMAMO PETJE IN SO PELI TRA LA LA TRA LA LA JE ŽE KONEC PETJA ZDAJ PA IMAMO RAČUNSTVO ZDAJ NAPIŠI 1+6 = 7 9+6-4=11 5+6=11 ZDAJ JE KONEC RAČUN ZDAJ PA IMAMO SLOVEN NAPIŠITE ŽIVEL JE VELIKI JE ŽE KONEC. ZDAJ PA IMAMO LADOVŠČINO NAPIŠI EMIL IN JASMINA DA NAPIŠI 1+2+3+4+5+6=16 1+2+3+4+5=15 JE ŽE KONEC. ZDAJ PA POJDITA DOMOV IN SE DOBRO IMJTA DA IN STA ŠLA NATO JE POVOZIL EMILA MOTOR JASMINA SE JE ZAČELA JOKAT IN JE MORALA SAMA V DOM NATO JE REKLA MAMA V ŠOLO BOŠ MORALA SEVEDA BOM POJDI POGLEDAT IN MI POJDI POVEDAT KAJ SE JE PRIPETILO JASMINA JE VBOGALA IN JE ŠLA RES JE SE ZLOMIL NOGO JASMINA JE ŠLA POVEDAT MAMA JE REKLA PO REŠILNI AVTO BO TREBA IN JE NAROČILA JASMINA NAJ GRE POGLEDAT ČE DOBI REŠILNI AVTO JASMINA JE ŠLA DOBILA JE REŠILNI AVTO IN JE REKLA PRIDITE PO MOJEGA BRATA ŠOFER JE REKEL BOM PRIŠEL SAMO TOLIKO POČAKAJ DA NAPUMPATI GREM AVTO NE NE BOM BOŠ BE PROV JASMINA JE SE VSEDLA V AVTO IN STAŠLA DRRJE DELAL AVTO SE JE VSTAVIL PRED HIŠO IN JE ZATROBIL NALOŽILI SO GA NA AVTO IN SO GA ODPELJALI V BOLNICO ČES TRI DNI JE BIL ZDRAV KONEC!

Lenartov prispevek: Romantična noč

Zgodila se je v prihodnosti. Nekateri menijo, da v daljni, spet drugi, da v bližnji. Toda naj se je pojavila prej ali slej, vsa bitja, ki so lahko dihala takratno ozračje, so se strinjala, da je bila ta noč nekaj res posebnega.

Zvezde so svetlo mežikale in si ustvarjale svoje dvojnike na mirnem oljnato onesnaženem morju, ki je pripadalo bivše imenovanemu Piranskemu zalivu. Vsi so se čudili, da je tovarniški smog sploh dovolil zvezdnati svetlobi doseči bedna bitja planeta Zemlje. Vonj po petroleju in surovi nafti je tudi že počasi jenjal, saj so mornarji in pristaniški delavci počasi zaključevali svoje 16-urne delavnike. In kot da vsa ta prelepa milina ne bi zadostovala se je ravno ob tistem času začela teleračunalniška oddaja "Lepo je biti Američan", ki je zmagovalcu, tako kot vedno, obljubljala potovanje po ameriškem genetsko-izboljšanem okolju.

Vendar vsi bivši Slovenci niso zamudili naše romantične noči zavoljo teleračunalniške oddaje. Če se ozremo po obali, bomo dokaj hitro opazili dve res romantični duši, ki sta sedeli blizu drug drugega. Tidve duši sta znala ceniti romantiko, vsak na svoj način, in razlog, ki ju je pripeljal skupaj na to prelepo noč, je bil nadvse staromoden. Zrla sta proti odprtem morju s sproščenimi nogami, ki so bingljale čez betonski nasip, medtem ko sta si njihovi zadnjici počasi nabirali ne ravno romantične hemeroide. Pod njihovima nogama pa je z lahnim pljuskanjem nenehno oznanjal svojo prisotnost mali leseni čolniček, ki je vseboval dokaj zajeten tovor.

Ena izmed prejšnje omenjenih romantičnih duš je uprla svoje podplate ob nenavadno mehko podlago tega tovora in dodala k romantiki (klobuk naprej):

"Sva se ga pa orenk nažgala, a ne Lujse?!"

Lojze, ki je seveda bil ta druga romantična duša, je bil navajen Štefanove romantike že od nekdaj, ampak prisotnost tovora v čolničku ga je naredila bolj živčnega kot pa je že ponavadi bil. Previdno je odjecljal nazaj (klobuk nazaj):

"Hm,...e-eni se ga pač morajo nažgati."

Štefan, ki je zaznal, da je romantika še vedno v njegovih rokah, in se je ravno takrat tudi zamislil nad svojimi utrujenimi okončinami, je nadaljeval (klobuk naprej):

"Tol'ko pa se dva poštena grobarja še nista namatrala odkar so imeli ta zadnj' starinski pogreb, kenede?!"

Lojzetu je šla oznaka "starinski" v nos. Če bi bil on romantik take vrste kot Štefan bi ga verjetno kresnil na gobec, ampak namesto udarca je enostavno siknil (klobuk nazaj):

"Štefan,...odmakni svoje noge."

Ogromni grobar je divje pobuljil naokoli in, ko je nenazadnje le našel svoji dve nogi, je opazil, da še vedno počivata na vrhu tovora v čolničku. Preusmeril ju je v prosto bingljajoči položaj, lopnil Lojzeta po hrbtnih lopaticah in odgodrnjal v odgovor (klobuk naprej):

"Seveda stara gazda! Rest in peace pa vsa ta folklora. Štekam, štekam..."

Sledila je tišina. Taka kateri se ne more dodeliti druge časovne vrednosti kot enostavno 'dolga'. In bila je take vrste, da bo pomembnost besed, ki ji bodo sledile, samoumevna.

Spregovoril je Lojze (klobuk nazaj):

"Štefan,...saj se zavedaš pomembnosti vsega tega, kajneda? Da naju bodo spravili za zapahe?"

Štefanova replika se je še naprej gibala po tirnicah njegove romantike(klobuk naprej):

"Kva te skrbi zame fante?! Sej me poznaš. Tam, kjer je zabava, je pijača vedno prava!" je zahrulil in se z naklonjenostjo ozrl na starinsko steklenico v njegovi roki.

Lojze pa je nadaljeval svojevrstno romantični monolog (klobuk nazaj):

"Ampak kljub temu, da naju zaprejo, morava tole storiti! Koliko je človek sploh vreden, če pa še spodobnega pogreba nima? Takega, kot ga lahko nudita dva spodobna grobarja?" je rekel in osveščal svojo lastno pomembnost z vsako izgovorjeno besedo. Štefan je medtem skušal spregovoriti, toda jezik ga ni hotel ubogati. Lojze je takrat opazil, da bo v tem trenutku lahko njegova vrsta romantike zasijala, in je nadaljeval (klobuk nazaj):

"Ni bilo dovolj, da so oblasti ukinile tradicionalni pogreb samo zato, ker je tako bolj 'ekonomsko smiselno'. Neee! Morali so tudi zapreti odlagališča pepela iz žare!"

Lojzetovo glasnejše cviljenje je v tem trenutku spodbudilo Štefana k njegovi romantiki in to pot ga je jezik ubogal (klobuk naprej):

"To pot nam oblast ne bo več našo čast zmogla krast!!"

Ogorčeno cviljenje manjšega grobarja je po tem doseglo epske razsežnosti in je dokončalo svojo tirado (klobuk nazaj):

"Sramotno je! Vsi ljudje gredo enostavno na internet, se dobijo v klepetalnicah in se zberejo na virtualnih pogrebih. Na koncu preminule vpišejo na pogrebno stran, kjer jih svojci lahko 'obiščejo'. Kaj pa imajo pogrebci za početi?! Vzdrževati morajo strani in klepetalnice, vsa fizična telesa preminulih pa kremirajo in jih vržejo v smetnjak, da jih lahko katerikoli pes poščije!!"

Štefan je tedaj z bolj izenačenim glasom, kot da bi hotel pomiriti cviljenje, ki mu je povzročalo že resen glavobol, dodal (klobuk naprej):

"Tisti, ki so se poscali, so svojo dušo hudiču prodali."

Ta rima je Lojzetove prenapete možgane trenutno zamotila z mislimi, če bi Štefanov rek bil lahko možen iz teološkega vidika. To tišino pa je Štefan izkoristil tako, da se je nagnil bližje k Lojzetu in izrekel mnogo bolj modre besede kot pa so bile do sedaj izrečene:

"A jo pošljeva v Valhallo?"

Na pobudo teh besed je Lojze pogledal proti pljuskajočem čolničku, se zazrl nazaj v Štefanove volovske oči, ki so nepopustljivo strmele v njegove, in tiho prikimal.

Oba moža sta se s trudom povzpela na noge in začela usmerjati čolniček proti odprtem morju. 'Tovor' znotraj čolnička bi nedvomno smatral celotno sceno kot občudovanja vredno, če ne bi ravno gostil kolonije glist. Sledilo je polivanje neizmerno dragega bencina čez celotno površino čolnička in zatem še ostro brnenje električnega motorja, ki je pričel siliti leseno čolneno krsto v odprto morje. Nažalost pa čolniček ni mogel še izpluti, saj je še vedno bil privezan na betonsko obalo. In ko je bil tako nemočen je moral poslušati vikinško poslovilno balado, ki se je izražala skozi naši dve romantični duši in njuna glasova, enega cvilečega in drugega hrumečega.

Seveda pa je razgrajanje motilo tudi druga bitja kot pa samo naš vrli čolniček. Dva mestna policaja sta prav tako slišala nordijsko arijo in sta se namenila proti izvoru tuljenja zato, da bi lahko izrazila svoje mnenje o njej nad njenima izvajalcema. Toda še preden sta ju dosegla se je nordijska arija končala in izvajalca sta slovesno prerezala vrv, ki je držala čolniček. Z zadnjo simbolično gesto pa je Lojze vrgel svoj vžigalnik (električni seveda, petrolejski so bili predragi), ki je odletel v elegantnem loku in pristal zraven vnetljivega trupla na čolničku.

Ko sta Lojze in Štefan gledala proti vikinškemu pogrebu so jima stopile solze v oči. Prvemu od nostalgije, drugemu pa od saj, ki so naglo polnile ozračje. Ogenj se je dvigal proti zvezdam na nebu in se širil čez vzdržljivi les; take vrste, ki gori dolgo časa in ustaljeno. Vse naokoli čolnička je bila megla iz industrijskega smoga, skozi katero je ogenj počasi in pogumno potoval, kot da bi bil majhen potujoči svetilnik, ki oznanja še vedno obstoječo vrednost človeške smrti.

In v tistem trenutku so padle batine, ki so podrle najini romantični duši na njuna trebuha. "Kuš, jebemti boga!!" je prišel ukaz izza njiju medtem, ko sta policaja pokleknila, da ju vkleneta v električne lisice. Ob opravljanju tega dejanja sta hipno pogledala proti majhni svetlobi na morski gladini, katero je megla že temeljito požrla. Skomignila sta z rameni in brez zavedanja, da sta uzrla preminulo kurtizano, ki je imela veličastnejši pogreb od kateregakoli predsednika.

GOR Marty

Martyjev prispevek: Agro - Dopust

Dopust. Priznam, da čez zimo ni kej velik za počet. Še več!! Z mat se vsak dan prerivava za gugaln stol na verandi in si greva zmer bl na živce.

En jutr ob 5-ih, k vstanem, sm mu pa vsega dost. Natankou sm dizel v traktor in zaviu na magistralko. Predn sm šu, sm pa še s traktorja mat zatulu, da me en teden nau.

Francl m' je reku, da je baje do morja več kt 100 km pa 32 gostiln. Pa nau držal! Sicer še nism biu dalj od železniške u Ljubljani, pa se zato hitr zgubim. Ampak ob tisti poti, k sm JEST šou, je blo 51 gostiln. Če štejem tud tisto, u keri niso imel šnopsa. Da o kilometrih ne govorim.

Konč sm prropotou do morja in ta zadna gustilna, k sm se ustavu je bla pa… em… una no tm… zravn Kopra ob obali. Sevede m' je dnarja že na pot zmankal, zato sm kelnarco začeu zapenat, da b' mi na puf dala. Glih, k me j' mela že dost, pa k je začela fante u kup nabirat, da b' me u red spravl, se m' je pa traktor u morje zapelu! Če člouk ročno pozab u hribih, še gre, k se zmer kkšn' drevo al pa breg najde. Na morju j' pa to drgač.

Kva pa zdej…?!? Tošl prazn, pa traktor u morju. Vsaj kelnarci sm se tolk zasmilu, da mi je do večera pir točila. Pol se j' pa prkazou Joža iz Gorič. Je meu glih furo u Koper po ene šraufe za Bauhaus. Kelnarca ga je najprej počastila s šnopsom. Mislm, da se ji je zazdel, da bi me edin on lohk z lokala spravu. No, Joža me j' pol z Magnusonom zapelou do doma. Traktor sm pa kr u morju pustu, sam tablco sm dol sneu. Itak še ni biu odplačan lizing, pa m' reku, da so m' ga Šenčurjan' sunl'.

Agro.