Kozolca pri Mojstrani

Vedno, kadar vidim to sliko, se zavem mraza, ki nazadnje pritisne s takšno močjo, da skoraj vse živo zamre. Topli odsevi zahajajočega sonca na Karavankah mraz samo še poudarijo. Celo drevesa stojijo nekam togo in kozolca tudi. Levi je malo nagnjen, ampak padel, če drugega ne zaradi mraza ne bo. Nesrečna kozolca dajeta kompoziciji slike vsaj malo perspektive.

Ne le večer, tudi dan je bil danes mrzel. Ko smo se vračali s Prestreljenika, smo v tisti sibirsko mrzli vrtači italijanskega žičničarja prosili, če se lahko peljemo z vlečnico. Nič ni uspel odgovoriti, izza puhastih oblačil so samo zobje nekajkrat neobvladano udarili skupaj. Mogoče si ni upal govoriti, da ne bi mednje zašel jezik.

Nikogar več ni v bližini, ne ljudi, ne živali. Tudi mi smo samo za hipec tu, a ob pravem času.

Vprašanje pa ostaja: Ali bo prej uspelo ugonobiti življenje mrazu, ali megli? Ali pa bo morda jutri sonce spet vzšlo?

Haiku:

Vse se ohlaja,

le truden spomin vidi

žareti gore