Slapovi Pasjaka in Vruje

Po še dobri stezi se po levi da povzpeti nad slap, nato pa zakoračimo "v neznano". A glej, stezica se po grapi vije še kar naprej. Očitno ljudje hodijo še tudi tukaj, čeprav moraš seveda imeti prav srečo, da na koga naletiš. Grapa je lepo široka, prav lahko prehodna, bregovi so tlakovani z lepimi, enakomernimi »kockami«, med katerimi se pretaka živahen potoček. In tako kaj kmalu pridemo do naslednjega slapa – prave sigaste pošasti.

Iz plitvega tolmuna se dviguje rjavo sigasto krilo, ki skoraj po celi širini zapira grapo. Potem, ko malo posediš ob tolmunu, je čas za nadaljevanje.

Tudi ta slap obidemo po levi in zgoraj nas kmalu čakajo nova presenečenja. Ko si na vrhu naslednje, nekoliko nižje kaskade, naslednjih nekaj sto metrov grape lahko premeriš s pogledom in kmalu ugotoviš, da so pred teboj vsaj štirje slapovi oziroma kaskade. Perspektiva in oddaljenost pa ti preprečita, da bi lahko videl, da sta zadnja dva slapa tudi prav lepa in velika. Tako se presenečenja kar vrstijo.

Z izbiranjem prehodov ne bo večjih težav. Večinoma jih najdemo po levi, ko sem na nekem mestu jaz nadaljeval nad vodo po deblih na desni, se je velik trhel hlod dostojanstveno preklal in že sem bil do kolen v vodi. Ni mi bilo čisto vseeno, saj nisem bil v coklah, ampak v gojzerjih. Tudi nadaljnje kaskade in slapovi so močno zasigani, vsak je po svoje lep.

Oba zgornja slapova spet obidemo po levi (gledano gor). Tudi tam so pobočja precej strma.

Nad najvišjim slapom pa kmalu naletimo na kolovoz, ki v grapo pripelje z leve, slovenske strani in se na desni, hrvaški, nadaljuje. Tam gremo po kolovozu levo in po kratkem vzponu dosežemo greben, ki gre od Sv. Hieronima dol proti Dragonji in uhojeno stezo na njem.

Nad najvišjim slapom se nam seveda porodita vprašanji: "Kaj pa, če bi po grapi še nadaljevali navzgor? Ali nam v zgornjem toku Pasjak lahko ponudi še kakšne znamenitosti?" Doline je do izvira še kar precej. Midva sva šla naprej, pa ni bilo kaj posebnega. Potok je položnejši, kaskad ni več, kaj šele slapov. Tako sva po nekaj sto metrih sklenila zaviti levo gor v breg, zdelo se nama je celo, da sva naletela na šibko stezico. Seveda se je vzpon iz grape čisto klasično iztekel – nepredirna goščava, trnje, nepregleden teren, plezanje s terase na teraso. Še pri daljnovodu nisva vedela, ali bi se bilo bolje držati bolj levo ali bolj desno. Šla sva venomer navzgor in nazadnje prav srečno naletela na kolovoz, ki naju je v nekaj minutah pripeljal prav k Sv. Hieronimu.

Terase pod cerkvico so bile obdelane, v okolici je bilo več hiš, spodaj v pobočjih nad Dragonjo je stal Spodnji Topolovec, danes ga je že popolnoma požrla goščava. V dolino Dragonje se lahko spustimo bodisi po stezi, ki gre po grebenu in nas pripelje do izliva Pasjaka, ali pa po kolovozu, ki gre desno proti Spodnjemu Topolovcu in nas pripelje do izliva Vruje.

Mičen je že izliv Vruje v Dragonjo. Kot da se potoček ne more reki prepustiti na običajen način, ampak mora vanjo še živahno poskočiti. V bližnjih tolmunih Dragonje je pred nadaljevanjem ture tudi prijetno zaplavati.

Sedaj se napotimo po Vruji navzgor. Morda bomo lahko sledili šibki stezici, če pa ne, si najboljše prehode skozi trnje iščimo sami. Kmalu bomo prišli do spodnjih dveh slapov, ki sta »klasična« - močna apnenčasta preklada sredi flišnatega pobočja, ki se upira vodni eroziji, čeznjo pa pada majhen potok.