Predstavitev skupine Storžiča

Pobočja, ki se s teh gora spuščajo na Gorenjsko ravan, so strma. A preden dosežejo Savo, preidejo v manj izrazito gričevje in naplavne ravnice. To ni več gorsko območje, a nekaj njegovih naravnih znamenitosti bomo v nadaljevanju vseeno opisali. Med Žirovnico in Radovljico so ostanki morene nekdanjega savskega ledenika, naprej proti jugovzhodu pa najdemo do 100 m visoke planote, katerih gričevja tvorijo peščenjaki, sivica (laporna glina) in debele plasti konglomerata, v katerega so reke vrezale kar globoke struge. Slika zgoraj kaže tudi zanimivo območje ob potoku Peračica, ki je zgrajeno iz andezitnega tufa in vulkanske breče. To so ostanki smrekovškega vulkanizma. Omenjeno planotasto gričevje je še vedno poraščeno s širnimi, lepimi gozdovi.

Skalnate strmali Storžiča vidimo že od daleč, a strme so tudi preostale gore v skupini. Kjer je svet brezpoten, tudi v nižjih predelih ni rečeno, da se lahko gibljete kjer koli.

Ker so te gore zelo obiskane, je poti nanje veliko, še zlasti na južni strani. Kjer so pobočja primerna, so jih zlasti v zadnjih letih gozdarji skoraj povsem uničili s svojimi cestami in vlakami. A še vedno obstajajo divji predeli, kjer smo v brezpotnem svetu odvisni samo od svoje iznajdljivosti. V območju Peči je tak greben Jamarskega vrha, v skupini Dobrče Langusov hrib in celotno območje vzhodno od severnega grebena, v skupini Tolstega vrha in Kriške gore skoraj vsa severna pobočja, v skupini Srednjega vrha pa je dokaj divje oziroma opuščeno skoraj celotno območje Korita in Lobnice.

Jam je na območju malo, saj so triasni apnenci ponekod tudi dolomitizirani in je kraških pojavov malo. Malo je tudi pravega planotastega sveta, kjer bi voda lahko poniknila v podzemlje. Je pa nekaj daljših jam v konglomeratu Udin boršta. Tudi slapov na našem območju ni veliko, višine tistih, ki so, ne presegajo 20 m in le redko imajo dovolj vode.

Favna območja ni kaj posebnega, za nadzorovan stalež večjih živali skrbijo številne lovske družine. So pa številna območja bogata s floro, na kar bomo opozarjali v nadaljnjih opisih. Zaščiteni sestoji bukovega in borovega gozda, mogočna posamična drevesa, ki so del kulturne krajine in s cvetjem bogata južna pobočja nas razveseljujejo ob številnih obiskih teh gora.

Čeprav smo rekli, da samo Storžič lahko izpolni vse gorniške želje, bo v njegovi gorski skupinici, ki se razteza od Žirovnice do doline Kokre, nekaj zase našel vsak ljubitelj narave. Zaradi bližine številnih mest in naselij je obiskovalcev v vseh letnih časih veliko. A nekateri cilji utegnejo biti tudi zahtevni, še zlasti bodimo previdni na brezpotjih in v strminah, ko so razmere neugodne. Tudi smučati se da z več vrhov, a zaradi strmin in zaraščenosti to območje ni tipično turno smučarsko. Klasično plezanje je doma le v severnem ostenju Storžiča, kot plezališča pa so urejene tudi manjše stene drugod.

Posebej pa velja izpostaviti širne razglede. Že po krajšem vzponu je gorenjska ravan globoko pod nami. Proti jugu je pogled povsem odprt, na zahodu se bleščijo Julijci, na vzhodu pa preostale Kamniške in Savinjske Alpe. Čez dolgo severno obzorje je raztegnjena veriga Karavank, a z vrha Storžiča so njeni vrhovi večinoma prenizki in naši pogledi neovirano lahko poletijo proti gorskim skupinam osrednjih Alp v Avstriji.