zvezdice

Slovenija je z demokracijo dobila tudi nove medije. Nekaj drugače mislečih, nekaj drugače pišočih. V sedemnajstih letih so drugače misleči mediji skoraj vsi po vrsti propadli ali doživeli sovražni prevzem. Pri novih medijih, ki pa so drugače – bolj senzacionalistično - beležili dogodke, pa je bilo ravno obratno. Ne le, da niso propadli. Rumeni mediji imajo zavidanja vredne trende rasti.

S porastom rumenega poročanja so vzniknile tudi nove osebnosti, ki so nenadoma postale zanimive, saj je bilo treba z nečim napolniti ta novi medijski prostor. Ne glede na konstantno jamranje Slovencev, kako je Slovenija majhna, smo v tako »majhni« deželi dobili veliko, pravzaprav ogromno novih zvezd(ic).

V času rajnke Jugovine smo imeli samo enega pisatelja, ki je živel samo od prodaje svojih knjig (pa še tistemu so kritiki to zamerili, ker da mu je zaradi tega padla kakovost). Danes pa samo od svojega petja živi že množica Slovencev in Slovenk. Glede na to, kaj vse moramo poslušati na radijskih postajah, ki se držijo zakonskih kvot o deležu slovenske glasbe, se moram prav ugrizniti v jezik, da ne napišem kaj žaljivega. Prenekateri namreč spominja na sračjo pevko iz otroške zgodbice o sraki, ki je ukradla biserno ogrlico operni pevki, si jo nadela, in s »petjem« prestrašila pol gozda.

Lep primer tovrstnih zvezdic vidimo na slovenskih izborih za evrovizijo. Emo bi namreč lahko preimenovali v Mlade upe ali Veseli tobogan. Tako hudo namreč je, da če slučajno moram poslušati evrovizijski finale, vedno trepetam, če bo slovenski predstavnik med skakanjem in prikazovanjem svoje telesne privlačnosti, uspel zapeti pesem brez fušanja. Le lani sem bil brez skrbi, saj je Slovenijo začuda predstavljala profesionalka, operna pevka. Le kako bo letos, ko nas predstavlja postavna misica, ki je Zoranu Predinu svetovala, naj se upokoji?

Temu se reče narobe svet. Tako, kot če bi selektor nogometne reprezentance Slovenije moštvo izbral samo med tretjeligaši.

Še bolj hudo postane pa, ker moramo potem o tovrstnih zvezdicah še brati. Čeprav sam ne berem rumenega tiska, pa me z njegovo vsebino seznanjajo tudi resni mediji in jumbo plakati. Tako sem bil, denimo, prisiljen izvedeti, da obstaja neka pevka in da se je sončila zgoraj brez. Podobnih »velikih afer« je na slovenskem zvezdnem nebu kar nekaj.

Pravih zvezd pa dežela na sončni strani Alp premore bolj malo. Pa čeprav je plastičnih operacij, sprememb imen in ločitev med takoimenovanimi (sic!) estradniki vsak dan več. Prava zvezda nastane, ko se nekdo s kakovostjo dvigne visoko nad povprečje. Le taka zvezda res sije. Pri nas pa male zvezdice dobijo veliko medijsko pozornost, da zasvetijo - kot zvezdice na božičnem drevesu. Električne lučke resda lepo posnemajo sijoče zvezde, a so od pravih zvezd zelo zelo daleč.

Žal papir prenese vse, razen melodije, in lahko v kolumni samo zapišem verz priljubljene otroške pesmice: »Zvezda, zvezda, zvezdica, ali res si iz zlata?«