Kosti med tonami smeti
PETRINJE Ogled brezna z žrtvami povojnih pobojev - Poboji tudi po letu 1947
Komisija za prikrita grobišča je preiskala 19 kraških jam na Primorskem ter v njih našla približno 180 okostij vojakov in civilistov. Natančnejše raziskovanje ovirajo tone smeti. V jami Jelenca pri Kobjeglavi pa so našli več deset okostij, ki so jih usmrtili po avgustu 1947, čeprav je veljalo, da so se povojni poboji dogajali le do februarja 1946.
Na Kraškem robu, slikovitem skalnem prehodu med Krasom in Istro, je po dosedanjem seznamu evidentiranih grobišč deset brezen, v katerih so človeške kosti. Kdo so žrtve, je neznano, gotovo pa gre tudi za italijanske vojake in civiliste. V eno od brezen je državna komisija za prikrita grobišča včeraj pospremila novinarje.
V poltemi, ko se oko navadi na manj svetlobe, je v jami Špirnica pri Petrinjah lahko uzreti kupe smeti, med katerimi najdemo tudi plastenke novejšega datuma. Noge se vdirajo v nasuto kamenje, ki se zaradi nagnjene stene brezna proži v globino. Pod kamenjem ležijo kosti, ki se med proženjem kamenja tu in tam pokažejo na površju.
Jamarji in zgodovinarji so med septembrom in novembrom v enajstih jamah našli človeške kosti. Poleg težke dostopnosti so smeti največja težava, na katero so naleteli. V nekaterih jamah so trupla zasuli s kamenjem, v drugih pa kar s smetmi. Te neznanci mečejo v jame tudi v zadnjih letih. Andrej Mihevc s postojnskega Inštituta za raziskovanje Krasa opisuje, da so v eno od jam še pred nekaj leti odvrgli odpadke iz pršutarne in konzerve izolskega Delamarisa. Teh smeti je po njegovi oceni za kar 300 kubičnih metrov, kar povzroča neznosen smrad.
Najbolj znana fojba na tem območju je sicer Socerbska jama za Vrhom. Tam so po ustnih pričevanjih usmrtili ljudi iz Trsta in okolice, po predvidevanjih zgodovinarjev maja in junija 1945, ko je partizanska vojska bila v Trstu. V brezno so leta 1975 iz Luke Koper prepeljali sto kubičnih metrov pokvarjenih salam, kar ustreza približno desetim tovornjakom tovora. Dno 57 metrov globoke jame se je dvignilo za skoraj deset metrov in večkrat povzročilo onesnaženje izvirov v Dolini. Število ubitih bo po vsej verjetnosti za vedno ostalo uganka, saj po besedah zgodovinarja Mitje Ferenca “dno jame prekriva gosto tekoče blato, ki ga premikajoča voda spira v nižje dele jame in onemogoča natančnejše raziskave posmrtnih ostankov”.
V jami Jelenci pri Kobjeglavi pa so jamarji naleteli na okostja, čeprav so to jamo avgusta 1947 izpraznili. Mešana britansko-italijansko-jugoslovanska komisija je namreč posmrtne ostanke 157 žrtev iz leta 1945 izkopala. “Šlo je za tovornjak in avtobus ljudi, pripeljanih z Opčin pri Trstu,” pojasnjuje kriminalist Pavel Jamnik. Zapisnik z datumom 1. avgusta 1947 trdi, da je bila jama izpraznjena, jamarji pa so pred tremi tedni našli skeletne ostanke več deset ljudi. Predsednik komisije za prikrita grobišča Jože Dežman zato sklepa, da so bili poboji tudi po letu 1947, čeprav je doslej veljalo, da so se končali že nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. “Kraško podzemlje je titoistična omara, iz katerih se nam bodo še naprej v nepojmljivih količinah usuvale kosti,” je poudaril Dežman. Nadaljnja izkopavanja pa so po njegovem prepričanju nujna ne samo zaradi pietete in zgodovine, ampak tudi zaradi ekološke ogroženosti.
TINO MAMIĆ
Ugotavljanje identitete žrtev je izredno težko, ker se je arhivsko gradivo v zvezi s poboji uničevalo, pravi zgodovinar Mitja Ferenc.
Stegnenica med smetmi v Špirnici