(ne)lepkultura

Slovenski mediji kulturo prikazujejo tako na moč dolgočasno in starodobno, da od branja in gledanja odvračajo celo same kulturnike.

Kot ljubitelj kulture, ki na teden prebere vsaj eno knjigo, obožuje klasično glasbo, redno obiskuje muzeje lepih umetnosti in ima rad gledališče, se zanimam, kaj se dogaja na področju kulture. A vendar rednih televizijskih oddaj o kulturnih dogodkih praktično sploh ne spremljam. Če si kdaj ogledam oddajo po Odmevih, je to povsem slučajno – ko obsediš pred ekranom že toliko zaspan in utrujen, da se ti ne da vstati in oditi v posteljo. Isto velja za časnik Delo – ob vsakodnevnem listanju se mi pogled le redko ustavi na kulturnih straneh. Celo Književni listi me ne pritegnejo, pa čeprav sem knjižni molj in občasno pišem knjižne recenzije. Že dolgo se sprašujem, kaj je z menoj narobe? Odgovor, da me kultura kot veliko večino ljudi pač ne zanima, ne drži. Tudi s tem, da sem kulturni analfabet, ki ne razume sodobne umetnosti, se ne strinjam. Sicer povsem samovšečno sem prišel do ugotovitve, da je večina novinarskih prispevkov s področja kulture predstavljenih povsem nezanimivo. Dokaz za to trditev (zaradi katere jih bom gotovo še slišal) je medijsko poročanje o gospodarstvu. Čeprav se na ekonomijo precej manj spoznam kot na kulturo, pa dnevnik Finance berem z užitkom, večini televizijskim prispevkom nacionalke o gospodarstvu pa prisluhnem brez pretiranega umskega naprezanja. Je torej problem v meni ali v poročanju o kulturi?

Kultura v naši državi je postala domena izbrancev, ki se spoznajo na instalacije, absurde, provokacije, alternativo. Klasična kultura, oziroma bolje: lepa kultura, sicer ni prepovedana, je pa marginilizirana in porinjena v drugo ligo. Naj kdo sešteje, koliko denarja država, denimo, nameni vsem pevskih zborom skupaj v enem letu. Stavim, da manj kot, denimo, ljubljanskim galerijam v enem mesecu. Pa čeprav je aktivnih pevcev v državi nekajkrat več kot obiskovalcev galerij.

Ko se človek sprijazni, da mu je všeč kultura druge lige, se mora soočiti še z očitki na račun svojega okusa. Postane (če uporabim jezikoslovje raziskovalcev ljubljanske FDV) del prebivalstva, ki ga označujejo naslednji pojmi: nižja izobrazba, podeželje, popularna kultura, netolerantnost, podpiranje desnosredinskih strank, narodno-zabavna glasba in katolištvo. Slovenski mnenjski voditelji, ki to niso zaradi prodornosti svojih idej, ampak samo zato, ker jih mediji porivajo (da ne uporabim kakšnega hujšega izraza) naprej, prefinjeno, pa tudi povsem odkrito, redno pljuvajo po tovrstni kulturi in njenih ljubiteljih.

Že Prešeren je napisal, da je nor, kdor se s petjem ukvarja. Pametni (oziroma tisti, ki v družbi veljajo za pametne) so se od vedno ukvarjali z donosnimi, ne pa lepimi stvarmi.