dedekmiklavž

Pred dnevi me je presenetil še ne petletni sin, ko mi je pokazal risbico (čeprav nisem ljubitelj abstraktnega slikarstva mi je otroška slikarija zelo ljuba) človeške figure v petnajstih potezah in dveh barvah. »Glej, tata. To je Dedek Miklavž,« mi je navdušen pripovedoval. Seveda me je prvih nekaj trenutkov spravil v smeh, v naslednjih dneh pa v razmišljanje.

Njegova besedna kombinatorika je pokazala na decembrsko shizofrenijo »treh dobrih mož«, ki so v bistvu ista oseba v različnih vlogah. Gre za Miklavža (ki mu pravijo tudi sveti Nikolaj ali Santa Klaus), ki so mu na potovanju v ZDA sicer špico škofovskega pokrivala (mitre) potegnili navzdol in nanjo prišili bel cof. Ko smo ga, emigranta iz Amerike, v Slovenijo  ponovno brezplačno uvozili po padcu komunizma in mu dali novo ime, Božiček, je v alpski deželi postal zelo priljubljen. Verjetno tudi zato, ker ni pred imenom nosil več tistega-v-naših-krajih-po-vojni-tolikokrat-cenzuriranega pridevnika SVETI.

Naj samo kot zanimivost omenimo, da v zahodnih državah Miklavž imenujejo tako emigranta z rdečo kapo kot v škofovska oblačila odetega izvirnega dobrotnika.

Tretji obraz Miklavža pa je nekaj posebnega. Gre za Miklavža, ki je stopil v partijo, smo se šalili že pred letom 1990. Sovjeti so v znani maniri, da staremu običaju nadenejo novo obleko, izumili Dedka Mraza. Nato so ga izvozili v vse komunistične države. Po padcu komunizma je sicer pobral šila in kopita in se iz večine komunističnih držav poslovil. A pri nas mu domov niso pustili, čeprav je kazal kar precej domotožja po rodni Sibiriji. V imenu strpnosti in multikulturnosti je govorjenje o dedkovi pravi naravi postalo prav bogokletno dejanje.

In Dedek Mraz je namesto usode izbrisanega doživel ponovno rojstvo. Ker je v južnoalpski deželi cerkev (iz)ločena od države, je nekdanji politični oporočnik Miklavž postal cerkvenjak, zaprt za tesno zaprtimi vrati zakristije. Čeprav je Miklavž del slovenske tradicije in narodnega etnološkega bogastva, v vrtcih, ki jih poznam, še vedno govorijo samo o Dedku Mrazu. A ni zanimivo, da so, denimo, Primorci dobrodelno coprnico Befano, ki nosi dari o svetih treh kraljih, takoj pozabili, saj je bila zaradi uvoznikov fašistov simbol diktature? Dedek Mraz pa danes prav na Primorskem še vedno najbolj priljubljen v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami.

Ker pri nas doma Dedka Mraza nikoli nismo imeli, vanj ne verjamem. A te pravice, da bi v Dedka Mraza ne verjeli, moji otroci nimajo. Vanj pač morajo verjeti, saj jih tako učijo v vrtcu in šoli. Samo predstavljamo si lahko, kako bi deklarirani ateisti, ki ne verjamejo v Boga, reagirali, če bi njihovi otroci v šolah morali imeti verouk.