Radio Trst A je povezoval Primorce tudi v časih, ko je bila meja zaprta. Prvič se je oglasil pred šestimi desetletji, v času, ko so v Trst vkorakali slovenski (jugoslovanski) partizani. Partizani so kmalu morali oditi, slovenski radio pa je ostal. Vse do danes ostaja branik slovenstva v Italiji, ki ga zamejci imenujejo kar “naš radio”.
Radio Trst A že šest desetletij spremlja življenje, zgodovino in kulturo zamejskih Slovencev. Prvič se je oglasil iz palače Oberdan 5. ali 6. maja 1945, le nekaj dni zatem, ko so partizani zasedli Trst. Njegov prvi direktor je postal partizanski major Anton Novak, pomagala pa mu je takrat že bivša Titova žena Vera Savič. Radio svobodni Trst je bil prva dva meseca dvojezičen. Neprestane improvizacije, saj so oddajali samo v živo, so odsev kaotičnega obdobja po odhodu okupatorja. Po odhodu partizanske armade iz mesta je radio začel dobivati civilnejšo podobo, kar se kazalo tudi v svetovnonazorskih sporih med novinarji in uredniki.
Hladna vojna se je čutila tudi med manjšino in leta 1949 je del osebja zapustil ustanovo. Radio Trst II je postal zavezniški radio ob železni zavesi. Primorski dnevnik je to komentiral: "Slovenska oddaja na tržaškem radiu je zopet postala to, kar je bila pred 1. majem 1945: tuja postaja v slovenskem jeziku." Manjšina je bila ne le ideološko, ampak tudi medijsko razdeljena. Primorski dnevnik je bil bolj naklonjen komunistom, Radio Trst II pa zaveznikom. Čeprav skregani, so si oboji prizadevali za ohranitev slovenstva. V prvem desetletju po vojni so postaji dajali značaj tako imenovani begunci, tisti, ki so se ob koncu vojne umaknili prek meje v Trst, ker se niso strinjali s komunističnim režimom. To je za radio na eni strani pomenilo kakovost, saj so iz osrednje Slovenije prinesli dimenzije slovenstva, ki je bilo v zamejstvu dvajset let v ilegali. Po drugi strani pa je privedlo do tega, da poslušalci včasih radia niso jemali za svojega.
Radijski medij je tudi prek meje pošiljal protikomunistična sporočila. Primorci so tako poleg svojih režimskih medijev lahko poslušali tudi tržaški radio in si laže ustvarjali mnenje o politični situaciji.
Po razmejitvi je počasi prešel pod italijansko nacionalko RAI, kar je pomenilo na eni strani lažjo organizacijo, po drugi pa manj avtonomije. Po požaru v palači Oberdan so zgradili nove prostore, ki jih je leta 1964 otvoril sam italijanski premier Aldo Moro (petkratni demokrščanski premier, ki so ga Rdeče brigade leta 1978 ugrabile in umorile).
Dobili so novo ime, Radio Trst A, in vsaj medijsko povezali Slovence v vseh treh pokrajinah: tržaški, goriški in videmski. “Prehod je potekal brez prelomnic in sunkovitih sprememb. Postaja je izgubila svoj izrazito propagandni značaj, čeprav je bil še daleč čas, ko naj bi našle na tržaškem radiu mesto vse politične komponente slovenske manjšine v Italiji,” meni Lida Turk, dolgoletna urednica in avtorica več zapisov in kronik o zgodovini Radia Trst A.
Pomembni pa so postali tudi za Primorce tostran meje. Radio Trst A je bila edina slovenska postaja, kjer so vrteli tudi božične pesmi. Drugi mediji v socialistični Jugoslaviji namreč božiča še opaziti niso smeli.
V letu, ko je slovenski radio praznoval abrahama, je dobil posebno darilo. Na deželni RAI so dobili tudi program v slovenskem jeziku. Čeprav gre samo za nekaj oddaj dnevno, je led prebit. V prihodnosti si zaradi povezovanja v okviru EU in tehnološkega napredka (beri pocenitve) obetamo več slovenskega televizijskega progama tudi v zamejstvu.
V Sloveniji, ki medijsko zamejstva ne pokriva, je podatke o slovenski manjšini in njenem življenju težko najti. Zato ni nič čudnega, če o slovenskem programu televizije RAI tostran državne meje v desetih letih ni bilo objavljenega skorajda nič. Čeprav se državna meja rahlja in izginja, v glavah ostaja.
RAI zaenkrat na nekaterih kanalih na Goriškem in Tržaškem predvaja v živo osrednji primorski TV dnevnik (Primorska kronika, TV Koper, 18.45) in svoj Deželni TV dnevnik ob 20.30. Ob enajstih zvečer RAI predvaja posnetek dnevnika TV Slovenija. V večernih urah je vsak dan še kak posnetek kulturne prireditve ali slovenska oddaja. Glede na dejstvo, da gre za večerni čas, ko je gledanost televizije največja (“prime time”), lahko slovenskemu programu pripišemo velik pomen. Tega pa o slovenski nacionalki, ki posnetek Deželnega TV dnevnika predvaja ob 2. zjutraj, ne moremo reči.
TINO MAMIĆ
60 let Radia Trst A
Primorske novice,
30. december 2005
"Slovenska beseda po radiu - torej ne več proskribirana, zamolčana, potajena in kvečjemu šepetana, ampak enakopravno vključena v javno komunikacijo, tako rekoč ustoličena na uglednem prestolu etra kot vse drugo, in to za politično poročilo in kulturno predavanje, za dramsko delo in zborovski nastop - kaj je to pomenilo našemu človeku v poletju 1945, ve le tisti, ki si še kruha ni mogel kupiti v pekarni, ne da bi moral brati na tablici tisti sramotni 'Qui si parla soltanto italiano - Tukaj se govori samo italijansko.'"
Alojz Rebula