JAKOB UKMAR
Tino Mamić
Duhovnik Jakob Ukmar je bil trn v peti vsem režimom. V času ranjke Avstroogrske je bil zaprt zaradi panslavizma, pod fašizmom pa zaradi slovenskega nacionalizma. Po vojni so ga komunisti pretepli skoraj do smrti in ga nato zaprli, ker naj bi bil fašist. Ko se je vrnil v Trst, pa je od škofa Santina doživel razrešitev pod obtožbami, da je komunist.
Duhovnik, filozof, teolog in poliglot Jakob Ukmar se je rodil na Opčinah leta 1878. Po nemški gimnaziji v Trstu je vstopil v goriško bogoslovje, kjer se se v tistem času izobrazili številni primorski intelektualci. Doktoriral je na Dunaju v letu vojaškega čudeža pri Kobaridu. Poleg znanja številnih evropskih in orientalnih jezikov je znal brati celo klinopis!
Pet let po duhovniškem posvečenju ga je škof poslal v Ricmanje. Nič posebnega za tiste, ki še niso slišali za sloviti ricmanjski upor. Prebivalci Ricmanj so želeli ponovno obuditi glagoljaško bogoslužje. Škofija na zahteve ni odgovorila, zato so se Ricmanjci razglasili za grkokatolike, česar pa Vatikan ni priznal. Ricmanjci se niso dali in so postali sami svoji. Župnik je pobegnil, poroke in pogrebe je opravljal kar župan. Ukmar je spal vsako noč v drugi sobi, ker so večkrat metali kamne vanj in razbili 32 šip v župnišču. Ukmar je kraške jakobince omehčal in pred odhodom že začel pokopavati ljudi “brez incidentov”.
V Trstu je leta 1910 postal predstojnik dijaškega semenišča, v katerem so bili večinoma Slovenci in Hrvati, (italijanski duhovniški kandidati so namreč imeli svoj konvikt v Kopru). V imenu jezikovne enakopravnosti je rektor uporabljal tudi nemščino. Tudi to je bilo preveč za italijanske nacionaliste na škofiji pri sv. Justu, ki so dosegli, da so po treh letih konvikt razpustili. Podobno stališče je imel po koncu vojne, ko je kot rektor tržaškega bogoslovja ob policijskih racijah od gojencev zahteval učenja slovenščine, hrvaščine in italijanščine. Nacionalizem je jemal kot zlo, zato denimo ni podpisal zahteve slovenskih duhovnikov za ustanovitev slovanske škofije. Resda je imel oporo v takratnem škofu Angelu Bartolomasiju. Položaj pa se je hitro slabšal in tudi univerzalni nenacionalistični Ukmar se je vključil v delo Zbora svečenikov sv. Pavla.
V času fašizma je zelo odmeval njegov govor med šmarnicami leta 1931, ko je italijanskim vernikom v Škednju argumentirano dokazoval, da je fašizem v nasprotju s krščanstvom. Govor Krščansko sožitje med narodi je v prepisanih kopijah krožil okoli več let. Leta 1938 goriški škof v semenišču našel 20 izvodov pridige in jih, kot da bi šlo za pornografske članke, nemudoma uničil.
Po vojni pa je sredinskost ali univerzalnost monsignorja Ukmarja prišla še bolj do izraza kot v času fašističnega enoumja. Na eni strani je imel škofa Antonia Santina, ki je kljub izgubljeni vojni ostajal trdno na italijanskih nacionalističnih okopih, na drugi strani pa so bili od zmage pijani komunisti. Eni in drugi, sicer “razredni sovražniki”, so v boju proti Ukmarju postali zavezniki.
Santin se je po vojni kajpada bal iti birmovat v (jugo)slovanske dele svoje škofije. Zato je avgusta 1947 v Istro poslal birmovat Ukmarja. Ta je v nekaj dneh podelil birmo nekaj sto mladim. Zaplete se v Lanišću. Nahujskana drhal po birmi vdre v župnišče in napade tri duhovnike. Slovenski župnik Štefan Cek se uspe skriti, mladi hrvaški duhovnik pa mrtev obleži z nožem v vratu. Ukmarja pretepajo, dokler ne obleži negiben v mlaki krvi. Misleč, da je mrtev, napadalci, oboroženi s sekiro in nožem, odidejo in po vasi kričijo, da so ubili dva duhovna.
Čez nekaj ur je Rdeči križ nezavestnega monsignorja odpeljal v bolnišnico, kjer se je dan kasneje zbudil iz kome. Po desetih dnevih pa so ga iz bolnišnice prestavijo v - zapor!
Tragedija se je končala tako, da so preživela duhovnika na montiranem procesu obsodili - Ceka na šest let prisilnega dela, sedemdesetletnega Ukmarja pa na mesec zapora.
Po vrnitvi v Trst so Ukmarja čakale še “cerkvene nadloge”. Santin je namreč verjel obtožnici komunističnih oblasti in ga je razrešil vseh zadolžitev na škofiji.
Ukmar je od škofa doživel še nova ponižanja. Zaradi objave osmrtnice za duhovnikom Virgilom Ščekom v glasilu Teden je škof listič ukinil.
Četrt stoletja kasneje, 2. novembra 1971, je Jakob Ukmar umrl. Številni govorniki na pogrebu so v slovenščini in italijanščini ponavljali, da je umrl svetnik.
Jakob Ukmar je kandidat tržaške škofije za svetnika. Postopek traja že nekaj let. O njegovem liku so govorili tudi na simpoziju v Rimu sredi septembra.
Primorske novice, 30. septembra 2005
The Times, Oct 04, 1947; pg. 3; Issue 50883; col D