Slovo prepustnic
KOPER Zadnja seja komisije za Videmski sporazum, ki je odprl zahodno mejo
Slovensko-italijanska komisije za Videmski sporazum, ki je železno mejo omehčal, se je včeraj sestala zadnjič. Tokrat se niso pogovarjali o urnikih maloobmejnih mejnih prehodov ali o prepustnicah, ampak so komisijo veselih obrazov razpustili.
Z uvedbo schengena bo prenehal veljati Videmski sporazum, ki je leta 1955 uveljavil “edinstveni mejni režim med dvema različnima družbenima sistemoma”, je včeraj začela zadnjo sejo komisije Vlasta Valenčič Pelikan.
Tino Mamić
Zadnja seja videmske komisije je vzbudila veliko spominov. Grenkih zaradi meje, ki razdelila celo pokopališče in hišno dvorišče. A prijetnih, ker so mejo diplomati ublažili, prebivalci ob meji pa velikokrat obšli.
Prepustnice in maloobmejni mejni prehodi sicer niso bili privilegij vseh Primorce, zaradi česar je bilo v zaledju precej ljubosumja. In prav to pove, kako pomembno vlogo je videmski sporazum imel v življenju ljudi ob meji.
Meja je leta 1945 zarezala v živo. Razdelila je družine in sorodnike. Ustvarila je dve novi manjšini, ki sta morali začeti življenje odrezani od matičnega narodovega telesa.
Sporazum, ki sta ga državi podpisali po desetih mesecih pogajanj poleti 1955, je omogočil srečanje sorodnikov, ki se v prvih desetih letih po vojni niso mogli srečevati.
Prehajanje meje je pripomoglo tudi k gospodarski obnovi v vojni opustošenih krajev. Novi šef Jugoslavije Tito je namreč odklonil Marshallov načrt, s katerim so se države, ki so to želele, obnovile in postale najbogatejše na svetu.
Čeprav s cenejšim nakupovanje in švercanjem nihče ni obogatel, pa je lažje prehajanje meje olajšalo življenje preprostim ljudem.
“Najbolj odprta meja v Evropi” je izraz, ki sicer ne ustreza resnici - številne meje med demokratičnimi državami so bile namreč veliko bolj odprte. Bistvo je, da je to bila luknja v železni zavesi. Izjema v razdeljeni Evropi.
Prav ta izjema je imela velikanski pomen, saj je spodbudila nastanek nadblokovske Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) v Helsinkih. Prav Helsinki so zasejali seme, iz katerega danes raste vse večji in večji schengen.
Vstop v schengen bomo praznovali konec meseca na Škofijah.
Zanimivo, da pri obeh dogodkih najdemo koprskega župana Borisa Popoviča.
Da bo proslava na Škofijah, in ne v (Novi) Gorici, je tudi sad njegovih prizadevanj, čeprav se o tem ni veliko pisalo.
Očitno se je odločil, da se ne bo ukvarjal samo z lokalno in notranjo, ampak tudi zunanjo politiko.
Ko je z navdušenjem odprl vrata videmski komisiji, je pokazal tudi, kako lahko prisotnost manjšine in dvojezičnosti postane dodatna vrednost Kopra.
Kako se ujema nova, širše politična podoba koprskega župana z imidžem, ki si ga je ustvaril v lokalnem istrskem okolju, pa bodo ocenili bralci (volilci) sami.
Slovensko-italijansko komisijo je na zadnjo pot pospremilo precej uglednih gostov z obeh strani meje: diplomatov, politikov in predstavnikov manjšine. Med njimi je bil tudi podpisnik novele Videmskega sporazuma izpred 25 let Tone Poljšak.
Videmski sporazum
Videmski sporazum, ki so ga podpisali 20. avgusta 1955, je dal pravico do prepustnic pol milijona Italijanom in 230.000 Slovencem v obmejnih občinah ter Hrvatom v občini Buje.
Sporazum so podpisali v Vidmu v času, ko so se odnosi med Jugoslavijo in Italijo malce otoplili. Čeprav je Rim razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) še vedno jemal kot začasno, pa je mejo začel počasi upoštevati kot dejstvo. Tudi jugoslovansko časopisje, ki je pisalo po volji oblasti v Beogradu, ni bilo več tako nastrojeno proti Italiji.
Osem mesecev pogajanj v palači Belgrado se je končalo s slovesnim podpisom “Sporazuma o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemnega in pomorskega prevoza med Tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj”. Že dolgo ime kaže na zapletenost pogajanj: prva dva meseca so se dogovarjali le o tem, kako bodo poimenovali mejno črto: meja ali demarkacijska črta.
Državni sekretar zunanjega ministrstva Matjaž Šinkovec je včeraj Videmski sporazum “preprosto opisal” kot mednarodni dogovor, ki je uvedel prepustnico: “Majhna siva knjižica, na katero je bilo treba sprva čakati nekaj mesecev, je ljudem vzdolž meje omogočala štirikrat mesečno prehajanje v sosednjo državo. Potem ko je bila meja skoraj deset let hermetično zaprta, je bil to velik korak naprej.”
Zgodovinska seja
S tem se je končalo večletno delo, je povedal italijanski državni podsekretar Ettore Rosato in napovedal okrepljeno sodelovanje in prijateljstvo med obmejnimi kraji in ljudmi tudi po vstopu v schengen. Pri tem je poudaril tudi pomen obeh manjšin, slovenske v Italiji in italijanske v Sloveniji, ki postajata “simbol združene Evrope”. Gostitelj, koprski župan Boris Popovič, je zadnjo sejo označil za zgodovinski dogodek. Vstop v schengen vidi kot še en velik korak na poti razvoja: “Ukinili bomo meje z drugimi članicami EU in tako postali upravitelji južne meje Evrope.”
Na seji se je oglasila tudi Darinka Kozinc, podžupanja Nove Gorice, kjer je meja “najbolj boleče zarezala med ljudi”. Komisiji se je zahvalila, ker “sta nam olajšali življenje ob meji, ki je ponekod bila začrtana sredi hišnih dvorišč”. TINO MAMIĆ
“V času, ko je bila Evropa razdeljena na dva dela, delila pa ju je neprehodna železna zavesa, je prišlo tu, na tej meji, do prvih znakov otoplitve, do prvih poskusov zbliževanja med Vzhodom in Zahodom,” je povedal državni sekretar Matjaž Šinkovec.
Primorske novice, 29.11.2007
KOPER Tone Poljšak, podpisnik videmskega sporazuma, o tem, kaj je ta sporazum prinesel Primorcem
Častni gost zadnje seje videmske komisije, ki je bila prejšnji teden v Kopru, je bil dolgoletni vodja jugoslovanske delegacije te komisije Tone Poljšak. Nekdanji jugoslovanski veleposlanik, navdušen planinec in aktivni član vodstva zveze borcev, se dobro spominja časa izpred četrt stoletja, ko je podpisal pogodbo, ki je bila za Primorsko izrednega pomena.
Je bilo v času podpisovanja zadnje dopolnjene različice videmskega sporazuma tudi slovesno tako kot danes?
“Pred 25 leti, ko sem kot predsednik jugoslovanske delegacije podpisal sporazum v videmski palači Belgrado, je bilo tudi slovesno. Takrat je predstavnik našega zunanjega ministrstva dejal, da bo ta meja nekoč prenehala biti administrativna. Ta nekoč je trajal 25 let. Vesel sem, da sem tudi zdaj zraven.”
Kaj je prinesel videmski sporazum?
“Sporazum ima več pomenov. Glavno je, da je pripomogel k spremembi zaprte meje v mejo s številnimi okni in vrati. Posebni mejni prehodi za obmejne prebivalce in razne olajšave so veliko pripomogli, da so se obmejna območja, ki so običajno zapostavljena, demografsko in gospodarsko razvila.”
Ste dolgo vodili jugoslovanski del komisije?
“14 let sem bil predsednik jugoslovanske delegacije v komisiji, ki se je sestajala vsako leto. Tako dolga doba je bila nekaj posebnega za jugoslovansko diplomacijo. Delo sem opravljal z veseljem, tudi zato ker sem kot planinec vso pot od tromeje do morja tudi prehodil. To je bila moja prednost pred kolegi z italijanske strani, saj sem vedno vedel, ne le kje stoji hiša, ampak tudi, kje je drevo ali pašnik.”
V čem je razlika med prvim videmskim sporazumom iz leta 1955 in njegovo novelo iz leta 1982?
“Novelirani sporazum iz leta 1982 se od prvega loči v treh stvareh. Namesto mejne črte se je uporabljal izraz državna meja. Z osimskim sporazumom se je leta 1975 namreč meja priznala kot dokončna, kar je takrat veliko pomenilo, čeprav se danes mogoče ne sliši tako. Novela je odpravila tudi veliko birokratskih ovir - maloobmejnih prepustnic ni bilo več treba potrjevati na obeh straneh meje, število prehodov je postalo neomejeno, olajšave so se razširile. Tretja značilnost je, da je bila pogodba napisana v slovenščini. Verjetno gre za edini meddržavni sporazum takega pomena v slovenskem jeziku.”
Je bilo to neobičajno?
“Kljub možnosti, ki jo je predvidevala jugoslovanska ustava, da so sporazumi v vseh uradnih jezikih takratnih republik, je bilo to redkost. Predsednik komisije je moral imeti precej korajže in vztrajnosti, da je uveljavil to ustavno pravico.”
Lahko rečemo, da je bil videmski sporazum luknja v železni zavesi?
“Ne bi rekel luknja, ampak kar okno. Vsekakor je bil mejni režim bolj podoben tistemu med, denimo, Francijo in Belgijo kot pa med Poljsko in Nemčijo. Čeprav nekateri danes govorijo o preteklih časih kot o svinčenih, menim, da smo imeli normalne razmere.”
TINO MAMIĆ
“Sporazum je spremenil zaprto mejo v mejo s številnimi okni in vrati.”
Primorske novice, 3.12.2007