Anton Laščak  -

v tujini slavljen, doma pozabljen


Prva razstava o arhitektu Laščaku -  Njegova vila pa sameva in čaka boljše čase

Primorske novice, fotoreportaža, 3.10.2006

ogled v PDF (2MB)

V Gorici so v četrtek odprli razstavo o delu arhitekta Antona Laščaka, ki je ponesel ime Gorice v svet. To so ponavljali ugledni lokalni in regionalni politiki v goriški palači Attems ob ogledovanju orumenelih fotografij palač iz Kaira, Aleksandrije, Rima in Carigrada. Organizatorji so načrtovali odprtje razstave v vili Rafut v Rožni dolini, vendar so, ko so ugotovili, v kakšnem stanju je vila, to opustili.

Razstava bo potovala še naprej - na Dunaj in v Rim, Slovenije pa ni v načrtu. Pravega zanimanja za Antona Laščaka (v Italiji ga poznajo kot Antonia Lasciaca) na slovenski strani namreč ni.

Glavni razlog je nepoznavanje, saj v slovenščini razen poljudnih člankov o Laščaku ni bilo objavljenega še ničesar.

Arhitekt Anton Laščak Beg (plemiški naziv beg je dobil zaradi službe na dvoru egiptovskega podkralja) je v devetdesetih letih svojega življenja ustvaril okoli 40 večjih del. Rodil se je leta 1856 v slovenski družini v goriškem predmestju Podturn. Odraščal je v furlanskem okolju in v furlanščini celo pesnil. Po študiju na dunajski politehniki je odpotoval v Egipt, kjer je postal eden od utemeljiteljev novega islamizma, sloga v arhitekturi, ki se je podobno kot v Evropi neoklasicizem obračal v zgodovino.

V središču Aleksandrije je ustvaril velikansko monumentalno galerijo Menasce in železniško postajo Ramleh. V Carigradu je ob Bosporju za kraljevo mater postavil rezidenco Bebek. V Kairu je projektiral vrsto palač za bogate meščane, narodno banko Misr, kraljevo palačo Abdin, neoklasično cerkev v Abasiji in več urbanističnih načrtov.

V Evropi je delal precej manj. V Gorici je pred goriško cerkvijo sv. Roka postavil fontano (danes so v njej namesto vode posajene rože).

Eno od njegovih najbolj dovršenih del je vila Rafut, ki jo je zgradil zase. Čeprav ni tako velika in monumentalna kot kraljeve palače v deželi ob Nilu, pa je zaradi usklajenosti z okoljem arhitekturni biser. Pa čeprav nekateri kritiki ugotavljajo, da je vila Rafut tujek v okolju.

Z vilo upravlja ZRC SAZU, ki je soustanovitelj novogoriške univerze. V edini stavbi z minaretom v državi naj bi uredili prostore za podiplomski študij. Prvi izračuni za obnovo znašajo 277 milijonov tolarjev, denar pa bodo skušali dobiti tudi iz mednarodnih skladov.                                         TINO MAMIĆ

KOMENTAR

Tino Mamić

Vile Rafut se spominjam že iz otroštva. Zdela se mi je nenavadna in je najbrž zato še bolj razvnemala mojo domišljijo. Nihče mi ni znal povedati, zakaj je tako posebna in zakaj me spominja na daljne svetove, o katerih sem sanjaril ob branju Robinzona. Potem sem na vilo pozabil in več let nisem niti pomislil nanjo. Verjetno tudi zato, ker so drevesa v eksotičnem parku pred vilo še bolj zakrila pogled na islamsko lepotico. Kakih dvajset let pozneje sem se z vilo Rafut srečal na potovanju po Egiptu. Arheolog Tomislav Kajfež mi je povedal za arhitekta egiptovskega kralja, ki je bil doma z Goriškega. V Kairu sem občudoval stavbo narodne banke, ki jo je država na lastne stroške obnovila, saj je sodila v dragoceno kulturno dediščino. In to država, ki zaradi pomanjkanja denarja pušča propadati tisočletja stare piramide! Ta država je obnovila palačo, ki jo je zgradil Goričan Anton Laščak, sin strojarja kož iz Ročinja. Dragocenosti edine nove islamske vile v državi so se začeli zavedati tudi v Novi Gorici, ko so vilo pred tremi leti zaščitili kot spomenik lokalnega pomena. Bil sem presrečen. Nova Gorica se je naposled zavedla še tretjega edinstvenega spomenika v državi - ob edini kraljevski grobnici in edinem židovskem pokopališču. Če tem trem točkam v/ob Rožni dolini dodamo še solkanski most z največjim kamnitim lokom na svetu, je slika edinstvene Goriške popolna. (Vprašanje, kje so množice turistov, bomo postavili ob drugi priliki.) Žal pa se je pri razglasu ustavilo. Vilo so izpraznili in jo pustili samo. Vprašanje je, kako naprej? Ali bodo upravljavci, domačini in država prepoznali pomen umetnine in ji dali pomen, ki si ga tako nedvoumno zasluži? Ali ne bi bilo samo po sebi umevno, da bi v vili spominsko sobo dobil ne le Anton Laščak, marveč tudi aleksandrinke in diplomat Anton Lavrin, ki je v rodno Vipavo pripeljal monolitna egipčanska sarkofaga?