Anton Laščak -
v tujini slavljen, doma pozabljen
Prva razstava o arhitektu Laščaku - Njegova vila pa sameva in čaka boljše čase
Primorske novice, fotoreportaža, 3.10.2006
ogled v PDF (2MB)
V Gorici so v četrtek odprli razstavo o delu arhitekta Antona Laščaka, ki je ponesel ime Gorice v svet. To so ponavljali ugledni lokalni in regionalni politiki v goriški palači Attems ob ogledovanju orumenelih fotografij palač iz Kaira, Aleksandrije, Rima in Carigrada. Organizatorji so načrtovali odprtje razstave v vili Rafut v Rožni dolini, vendar so, ko so ugotovili, v kakšnem stanju je vila, to opustili.
Razstava bo potovala še naprej - na Dunaj in v Rim, Slovenije pa ni v načrtu. Pravega zanimanja za Antona Laščaka (v Italiji ga poznajo kot Antonia Lasciaca) na slovenski strani namreč ni.
Glavni razlog je nepoznavanje, saj v slovenščini razen poljudnih člankov o Laščaku ni bilo objavljenega še ničesar.
Arhitekt Anton Laščak Beg (plemiški naziv beg je dobil zaradi službe na dvoru egiptovskega podkralja) je v devetdesetih letih svojega življenja ustvaril okoli 40 večjih del. Rodil se je leta 1856 v slovenski družini v goriškem predmestju Podturn. Odraščal je v furlanskem okolju in v furlanščini celo pesnil. Po študiju na dunajski politehniki je odpotoval v Egipt, kjer je postal eden od utemeljiteljev novega islamizma, sloga v arhitekturi, ki se je podobno kot v Evropi neoklasicizem obračal v zgodovino.
V središču Aleksandrije je ustvaril velikansko monumentalno galerijo Menasce in železniško postajo Ramleh. V Carigradu je ob Bosporju za kraljevo mater postavil rezidenco Bebek. V Kairu je projektiral vrsto palač za bogate meščane, narodno banko Misr, kraljevo palačo Abdin, neoklasično cerkev v Abasiji in več urbanističnih načrtov.
V Evropi je delal precej manj. V Gorici je pred goriško cerkvijo sv. Roka postavil fontano (danes so v njej namesto vode posajene rože).
Eno od njegovih najbolj dovršenih del je vila Rafut, ki jo je zgradil zase. Čeprav ni tako velika in monumentalna kot kraljeve palače v deželi ob Nilu, pa je zaradi usklajenosti z okoljem arhitekturni biser. Pa čeprav nekateri kritiki ugotavljajo, da je vila Rafut tujek v okolju.
Z vilo upravlja ZRC SAZU, ki je soustanovitelj novogoriške univerze. V edini stavbi z minaretom v državi naj bi uredili prostore za podiplomski študij. Prvi izračuni za obnovo znašajo 277 milijonov tolarjev, denar pa bodo skušali dobiti tudi iz mednarodnih skladov. TINO MAMIĆ
KOMENTAR
Tino Mamić
Vile Rafut se spominjam že iz otroštva. Zdela se mi je nenavadna in je najbrž zato še bolj razvnemala mojo domišljijo. Nihče mi ni znal povedati, zakaj je tako posebna in zakaj me spominja na daljne svetove, o katerih sem sanjaril ob branju Robinzona. Potem sem na vilo pozabil in več let nisem niti pomislil nanjo. Verjetno tudi zato, ker so drevesa v eksotičnem parku pred vilo še bolj zakrila pogled na islamsko lepotico. Kakih dvajset let pozneje sem se z vilo Rafut srečal na potovanju po Egiptu. Arheolog Tomislav Kajfež mi je povedal za arhitekta egiptovskega kralja, ki je bil doma z Goriškega. V Kairu sem občudoval stavbo narodne banke, ki jo je država na lastne stroške obnovila, saj je sodila v dragoceno kulturno dediščino. In to država, ki zaradi pomanjkanja denarja pušča propadati tisočletja stare piramide! Ta država je obnovila palačo, ki jo je zgradil Goričan Anton Laščak, sin strojarja kož iz Ročinja. Dragocenosti edine nove islamske vile v državi so se začeli zavedati tudi v Novi Gorici, ko so vilo pred tremi leti zaščitili kot spomenik lokalnega pomena. Bil sem presrečen. Nova Gorica se je naposled zavedla še tretjega edinstvenega spomenika v državi - ob edini kraljevski grobnici in edinem židovskem pokopališču. Če tem trem točkam v/ob Rožni dolini dodamo še solkanski most z največjim kamnitim lokom na svetu, je slika edinstvene Goriške popolna. (Vprašanje, kje so množice turistov, bomo postavili ob drugi priliki.) Žal pa se je pri razglasu ustavilo. Vilo so izpraznili in jo pustili samo. Vprašanje je, kako naprej? Ali bodo upravljavci, domačini in država prepoznali pomen umetnine in ji dali pomen, ki si ga tako nedvoumno zasluži? Ali ne bi bilo samo po sebi umevno, da bi v vili spominsko sobo dobil ne le Anton Laščak, marveč tudi aleksandrinke in diplomat Anton Lavrin, ki je v rodno Vipavo pripeljal monolitna egipčanska sarkofaga?
ODMEVI NA ČLANEK V PISMIH BRALCEV
Primorske novice, 10.10.2006
Antonio Lasciac in ne Anton Laščak
Zgodba o renegatstvu
Razstava o arhitektu Antoniu Lasciacu (1856-1946) v Gorici vzbuja v javnosti morda razmišljanje, kako odkrivamo pozabljeno osebnost iz slovenske preteklosti. K temu lahko navaja tudi članek v Primorskih novicah (3. 10. 2006, štev. 229).
Življenje Antonia Lasciaca je tudi zgodba o renegatstvu. Starša Slovenca, narodnostno očitno šibkeje zavedna, sta sina prepustila italijanskemu okolju, ki ga je povsem prevzelo. Morda je že oče opustil slovensko obliko svojega priimka, prav tako tudi mati, ki je iz Jožefe Trampuž postala Giuseppina Trampus. Navsezadnje pa je soproga arhitekta Lasciaca nosila dekliški priimek Plesnizer. Priimki nedvomno pričajo o slovenskem izvoru, vendar to ni dovolj, da nosilca takega priimka vključiš v slovenski krog. Prav zato se z Antoniem Lasciacom Slovenci niso posebej ukvarjali. Postal je Italijan in še več, celo "partigiano dell'irredentismo goriziano" ali prvoborec goriškega iredentizma (legenda na razstavnem panoju) ter je gojil "sentimenti profondamente italiani" oz. globoka italijanska čustva (besede v razstavnem katalogu). Drugače je svoja razmerja do Slovencev kazal Lasciacov mlajši sodobnik, arhitekt in kozmopolit Maks Fabiani. Lasciac se ni imel za Slovenca, zato je nesmisel vračati njegov priimek v izvirno in slovensko obliko.
Lasciac je živel v času, ko je bilo poitalijančevanje Slovencev v Gorici še močan pojav; ponehal je v osemdesetih letih 19. stoletja, kar je bilo povezano s slovenskim gospodarskim osamosvajanjem. Veliko poitalijančenih slovenskih priimkov srečujemo med predstavniki goriškega iredentizma. Zato je mogel časnik Slovenski narod (6. 3. 1869) zapisati: "največji del Lahonstva so slovenski renegati iz Gor in Krasa … ki se svojega lastnega jezika sramujejo…" Urednik italijanskega liberalnega časnika L'Isonzo je bil Enrico Jurettig. Poleg Luigija Gregoricha, Carla Jamscega, Clementeja Riaviza in Emilia Pogatschnegga je sodil v krog clape, ki se je okoli leta 1880 zbirala okoli osrednje osebnosti goriškega italijanstva - Carla Favettija. Ali bomo poslej tudi atentatorja na cesarja Franca Jožefa I. leta 1882 poimenovali kot Viljema Oberdanka?
BRANKO MARUŠIČ, Solkan
Primorske novice, 11.10.2006
Zamolčani arhitekt
Laščak ali Lasciac?
Z delom Antona Laščaka se ukvarjam že vrsto let. Doslej sem sicer na to temo objavljal predvsem v časopisju (z izjemo Enciklopedije Slovenije), kjer pa sem nanizal precej podatkov o tem arhitektu. V Sloveniji o Antonu Laščaku zgodovinarji niso praktično še ničesar zapisali, zato kot diplomirani zgodovinar lahko suvereno pišem o tem.
Anton Laščak je arhitekt in kot takega ga obravnavam. To je bistveno, ko govorimo o vili Rafut, ne pa njegov svetovni nazor.
Ali je bil Laščak Slovenec, Furlan, iredentist, demiurg ali svetovljan, bomo težko izvedeli. Oba Laščakova starša in vsi znani predniki so bili Slovenci. Slovenka je bila tudi njegova žena. In vendar je bil on po razmišljanju Furlan in Italijan, ki je simpatiziral z iredentizmom.
Ali bi zaradi tega moral napisati drugačen članek? Mislim, da ne.
Kdor je kdaj preučeval matične knjige na Primorskem, je ugotovil, da je pisanje duhovnikov velikokrat sledilo italijanskemu ali latinskemu pravopisu. Slovenski rodoslovci se zato držimo pravila, da imena in priimke pišemo vedno enako in jih ne spreminjamo glede na pravopise, ki so jih uporabljali posamezni duhovniki.
Seveda bi Laščak lahko zapisali tudi Lašzhak (tako piše v krstni knjigi v Ročinju za Antonovega očeta Petra) ali Lashzhak (zapis v krstni knjigi za Antonovega deda Valentina), Lasciack (tako piše za Antona in Petra v krstni knjigi pri Sv. Roku v Gorici). Verzija priimka Lasciac, ki jo predlaga gospod Marušič (PN, 10. oktobra), uradno velja šele od 3. junija 1942, ko je arhitekt imel 86 let. Takrat so ga oblasti (fašistične) preimenovale, tako kot številne druge Primorce.
Roko na srce, arhitekt se je podpisoval kot Lasciac že dolga leta prej. Res pa je tudi, da se je v Egiptu včasih podpisoval tudi kot Antoine Lasciac.
V furlanski literaturi ga imenujejo tudi Laschach ali celo Toni Sanrocâr.
Pri vsej tej babilonščini se mi zdi še najbolj umestno poimenovanje Anton Laščak. V literaturi namreč Slovence, ki se odselijo v tujino in zaradi pravopisa zamenjajo kakšno črko v priimku, ohranjamo v izvorni obliki (pisatelj Adamič, kardinal Ambrožič, denimo). Ne vem, zakaj bi delali razliko pri Slovencu, ki je privzel drugo narodno zavest?
Več podatkov o Laščaku pa v podlistku, ki ga pripravljam.
TINO MAMIĆ, Koper
Preživele delitve
Kdo je bil v resnici pred 150 leti rojen Antonio Lasciac (PN, 3., 10. oktobra)?
V palaci Attems v Gorici razstavljajo dela arhitekta, inženirja, fotografa, pesnika in glasbenika, genialnega ustvarjalca Antonia Lasciaca, ki naj bi bil nase gore list, s slovenskimi koreninami Laščak. Goričan, svetovljan in kozmopolit Lasciac je zapustil neizbrisen pečat v svojih delih na Goriškem in po svetu, zlasti v Egiptu.
Umetnost in velika dela ustvarjalca so prihajala po miselni poti, z višjo zahtevnostjo in skrivajo v sebi gibalo človeškega duha, ki si zasluzi vso našo pozornost. Nastala so iz temeljne človeške moči in zmožnosti izražanja. Lasciacova arhitektura s svojimi stvaritvami velikih prostorov in mogočnih, v nebo kipečih orientalskih palač nas prevzame, da zastrmimo nad artistično veličino njihovega tvorca, ki mu ne moremo odrekati občudovanja in pomembnosti.
Minilo je 60 let od Lasciacove smrti. Njegovo življenje je zaznamovano z delovanjem na mnogih ustvarjalnih področjih, z velikimi zadoščenji, vendar tudi z nerazumevanjem in žalovanji v družini. Razstavljena zapuščina vsebuje tudi 160 neobjavljenih slik in dokumentov v treh dragocenih albumih, ki jih hrani Alineari in predstavljajo najbolj bogat repertoar in pot v poznavanje Lasciacove profesionalnosti v arhitekturi. Očitati temu velikemu možu renegatstvo (odpadništvo) in zatajitev slovenstva, je za moje pojme v razkoraku z realnostjo življenja, v katerem je živel in deloval Lasciac, predvsem pa predstavlja samovoljnost, ki mu odpoveduje domovinskost v stilu preživelih ideoloških delitev, ki bi morale biti že zdavnaj presežene v obdobju univerzalnega sporazumevanja in sožitja med ljudmi na obeh straneh meje, ki loči Gorico in Novo Gorico. Izobraženi um je naredil sožitje med obema narodoma, ideološki um pa Gorici morda ločuje s pogrevanjem pojma iredentizma pri arhitektu Lasciacu, ki naj bi rovaril z italijanstvom proti lastnim koreninam, čeprav v prispevku Branka Marušiča (PN, 10. oktobra) ni navedenih nobenih dejanj, ki bi bila podkrepljena z zgodovinskimi dokazi v prid takim domnevam.
Prispevek, na tendenciozen način postavlja trditev, da sta bila Antonijeva starša očitno šibkeje zavedna. Nadalje prispevek govori, da veliko poitalijančenih priimkov srečujemo med predstavniki goriškega iredentizma, nadaljuje o Lohonstvu in slovenskih renegatih iz Gorice in Krasa, ki se svojega lastnega jezika sramujejo, in o clapi, ki se je okoli leta 1880 zbirala okoli osrednje osebnosti goriškega italijanstva - Carla Favettija. Namigovanja so povsem odveč, kajti očitno veliki um ni pripisoval okoliščini, ali se piše Lasciac ali Laščak, velikega pomena. Izoblikoval se je v tisti celotni lik strokovnjaka, ki tvori duhovno celoto širših razsežnosti. Svojih uspehov očitno ni razvijal na špekulativni politični karieristični zavesti, kakršno bi mu danes radi pripisali.
Članek Branka Marušiča odbija, ker vsiljuje shemo mišljenja, ki postavlja norme in merila, ki jim je treba podrediti posamezne ljudi in primere.
Poglejmo, zakaj je Antonio Lasciac ali Anton Laščak tudi za nas pomemben.
V začetku prejšnjega stoletja je dal zgraditi orientalsko vilo na Rafutu, ki je prava posebnost.. Vila v orientalskem slogu islamske ornametalike je tip gradiča, ki ima stopničasto razgibano arhitekturo s stolpom, ki ga pogosto srečujemo v mestnem obrobju v prvih desetletjih 20. stoletja in je po mnenju arhitektov posledica skrajnega načina razumevanja secesijskega sloga. Obdajajo ga trije hektarji parka z rastlinjem, ki je prava posebnost, saj ga krasi eksotika, ki ima republiški pomen zaradi edinstvenih dreves in grmov pri nas: izredni primerki cipres, sekvoj, edinstveni primerki kamelije, hrasta plutovca, kafrovca in drugi, ki uspevajo zaradi ugodnih talnih in klimatskih razmer in jih ni najti nikjer drugje v Sloveniji.
Ko pišemo o posameznih ljudeh, pišimo vsaj celovito in pošteno.
TATJANA GAŠPERČIČ - MALEC, Koper