ALOJZ REBULA
Slovenska literatura je včeraj dobila nov roman izpod peresa Alojza Rebule, ki tematsko posega v tragične dogodke majskih in junijskih dni leta 1945. “Vprašanje je bilo, kako zagrabiti to strašno snov. Čutil pa sem, da ta snov ni bila pokopana, ampak je tlela v slovenski zavesti,” je ob izidu v Ljubljani včeraj povedal tržaški pisatelj, ki zadnja leta živi v Loki pri Zidanem mostu.
Zamisel za napeto zgodbo Ob babilonski reki je dolgo živela v Alojzu Rebuli, tako kot zavest o strahotni tragediji, s katero se je zaključila državljanska vojna. “Že v študentskih časih je legla name senca tega strahotnega dogodka, ostal je v središču mojega zanimanja, sledil sem mu z vseh mogočih strani, vendar se mu nisem upal približati,” je na predstavitvi povedal akademik Rebula (83), ki se je pri pisanju skušal distancirati od političnih vrednot in dogajanja. Rebula je sicer skupaj s tržaškim pisateljskim kolegom Borisom Pahorjem že leta 1975 v Trstu objavil informacijo o izvensodnih pobojih domobrancev.
Gre za umetniško upodobitev knjige z velikim odmevom Slovenija 1945, ki skozi oči britanskega humanitarnega delavca opisuje dogodke največjega pomora v Evropi po drugi svetovni vojni. Anglež Richard (pravo ime humanitarca je John Corsellis) je prisostvoval laganju svojih vojaških poveljnikov, ko so zvijačno predali 12.000 domobrancev slovenskim in jugoslovanskim partizanom, ti pa so jih mučili, postrelili in skupaj z drugimi vsaj 100.000 Hrvati in Srbi pometali v brezna. Čeprav nedolžnemu občutek krivde ne izgine in postaja zbiranje dokumentacije o tragediji njegovo življenjsko poslanstvo tudi, ko se vrne na Otok. Rebula si je za podlago vzel dokumentarno snov - spominske zapise, iz katerih je jemal odlomke, hkrati pa je za junaka vzel Neslovenca, da bi lahko laže vzpostavil razdaljo do zgodovinsko-političnih dogodkov iz časa okupacije in slovenske državljanske vojne.
Pisatelj opisuje življenjske zgodbe posameznikov, ki so preživeli, in odkriva dileme, s katerimi so se v (po)vojni vihri soočali slovenski kristjani. V besedah je neposreden in neprizanesljiv in brez olepševanj opisuje krivce za bratomorni spopad z obeh strani. Vživlja se v posameznika in prikazuje ozračje, v katerem se je oče znašel pri partizanih, sin pa pri domobrancih. Hkrati pa noben junak knjige ne kuha maščevanja, kar daje delu optimistično sporočilo.
Glavna junakinja Vanda, v katero se je zaljubil postavni Richard, je simbolična figura, v kateri se bo prepoznala marsikatera Slovenka, ki je morala preživeti begunstvo, komunizem in emigracijo. Avtor je v Richardu verjetno združil Corsellisa in švicarskega dopisnika agencije Reuters Marcusa Ferrarja, ki sta avtorja knjige Slovenija 1945.
Novo Rebulovo knjigo na 340 straneh odlikuje tudi privlačna oblika v vijoličnih odtenkih. Kot je to običajno za Rebulova dela, zgodba nima spremne besede, zato bo za resnična imena, na katerih je zasnoval zgodbo, potrebno brskati drugod.
Rebula s knjigo zaključuje trilogijo romanov iz časa druge svetovne vojne, ki odkrivajo temno stran partizanskega gibanja. Z Nokturnom za Primorsko je posegel v temo primorskega duhovnika v vojnem času, v Cesti s cipreso in zvezdo pa je opisal življenjsko pot zamejskega partizana. TINO MAMIĆ
(Primorske novice 11. septembra 2007)
Knjiga o umoru pred šestimi desetletji
Na prvi strani romana nastopi priljubljeni primorski skladatelj Vinko Vodopivec. Rebula namreč v svoje romane rad postavlja znane osebnosti iz slovenske in primorske zgodovine. Tako je, denimo, opisal srečanje papeža z Martinom Krpanom pod Nanosom (Zeleno izgnanstvo). Zamejski pisatelj svojim junakom vedno polaga v usta filozofske misli in dileme.
Včasih zaradi tega postane dolgočasen za bralca, ki ga teologija in filozofija ne zanimata. Verjetno je prav to vzrok, da Rebuli dajejo oznako "katoliški", s katero ne bi bilo nič narobe, če ne bi imela v slovenski družbi pogosto nekaj slabšalnega prizvoka.
Junaki Nokturna govorijo o dilemah, ki se nam postavljajo na Primorskem in Slovenskem še danes. Gre za vprašanja državljanske vojne in izbire za to ali ono stran.
Čeprav smo Primorci večinoma potomci partizanov, pa nas razmišljanja glavnega junaka Florijana Burnika ne bodo užalila, prej postavila na realna tla zgodovinskih dilem takratnega trenutka. Živahnega duhovnika Burnika so fašisti zaradi boja za obstoj slovenstva na okupiranem Primorskem zaprli in nato izgnali v notranjost Italije. Med vojno je podpiral NOB, kljub pomislekom, da ga v diktaturo vodijo v revolucijo zagledani komunisti. Zaradi demokratičnih, svobodoljubnih in krščanskih pogledov so mu ti najprej grozili, potem pa so ga, že po končani vojni, skrivaj ubili v Trnovskem gozdu.
Burnik je poosebljena usoda primorskih duhovnikov, ki so se borili proti fašizmu, podprli NOB in nato po osvoboditvi prišli z dežja pod kap. Burnik v glavnem sledi življenjski zgodbi Filipa Terčelja, mladinskega aktivista. V času službovanja v Brdih so ga skupaj z Lojzetom Bratužem aretirali zaradi izobešanja slovenskih zastav na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev in izgnali v Campobasso. Po vrnitvi je zaradi pridige v Ajdovščini, ki naj bi bila usmerjena zoper prefekta in italijanske kapucine (ti so zamenjali slovenske v Sv., danes Vipavskem, Križu), policija izdala nalog za aretacijo. Tega Terčelj ni čakal in je pobegnil čez mejo v Ljubljano. Po vojni je bil najprej zaprt, potem pa sta ga na poti v Železnike 7. februarja 1946 ugrabila slovenska komunista in ga skupaj z duhovniškim kolegom izročila pripadnikom Knoja. Ti so ga v gozdu ustrelili in zakopali.
Čeprav je Burnik fantazijska osebnost, so dogodki vzeti iz resničnosti, pravi pisatelj. Sam umor Burnika je opis smrti Izidorja Zavadlava, župnika iz Gornjega Polja pri Anhovem, ki so ga komunisti umorili 15. septembra 1946 pri Plavah.
Roman se odvija na Vipavskem, ki ga Rebula imenuje “slovenski Kanaan”, svetopisemsko obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med (kjer en grozd tovorita dva nosača). Pri tem se bralcu nehote utrne asociacija na drugega besednega virtuoza, rojenega na Krasu, Cirila Zlobca, ki je Vipavsko, tudi svetopisemsko, imenoval “slovenski Eden”. Tako močne besede v Vipavcu budijo kar malce napuha ...
TINO MAMIĆ
(Primorske novice, 25. januar 2006)
--------------------------------------------------------------------------
Pisatelju Alojzu Rebuli odličje koprske škofije za like primorskih duhovnikov
Na včerajšnji podelitvi škofijskega odličja je bil edini, ki bi raje ne prišel na slovesnost - Alojz Rebula. Skromni pisatelj ne mara nagrad, letos pa je to že drugo priznanje. Obe priznanji je prejel za knjigo Nokturno za Primorsko.
Tržaškemu pisatelju Alojzu Rebuli je koprski škof Metod Pirih včeraj podelil najvišje škofijsko priznanje, odličje sv. Jožefa delavca. Rebula (81) je v svojih romanih upodobil veliko likov, povezanih s Primorsko in Cerkvijo. “Zlasti je to storil v romanu Nokturno za Primorsko, v katerem je na umetniški način opisal lik primorskega duhovnika v obdobju treh totalitarizmov prejšnjega stoletja, in v času pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Roman je verodostojna in dobra umetniška predelava omenjene problematike,” je pojasnil razloge za priznanje koprski škof.
Rebula je lik junaka zadnjega “duhovniškega romana” našel v narodnemu buditelju Filipu Terčelju iz Šturij pri Ajdovščini, ki so ga komunisti umorili leta 1946. “Z romanom je postavil enkraten spomenik slovenskim primorskim duhovnikom, ki so tudi za ceno preganjanja in življenja bili pripravljeni braniti pravico človeka, da Boga časti v materinem jeziku,” škofija utemeljuje priznanje.
Podobno kot na podelitvi knjižne nagrade Kresnik, ki jo je za isto knjigo prejel junija letos, je pisatelj včeraj povedal, da piše za Kristusa. Ponovil je, da ga je Kresnik presenetil, saj “tema knjige ni uglašena s splošnim razpoloženjem duha v Sloveniji”.
Rebula je napisal štiri knjige z glavnimi junaki duhovniki in tri življenjepise slovenskih svetniških kandidatov. Skromni pisatelj, ki mu je nerodno že pri podpisovanju svojih knjig, slave ne mara. To je tudi razlog, da nekaterih knjig, ki jih ima za “slabe”, ne dovoli ponatisniti, kljub željam založnikov. Rebula je svoje življenje posvetil poučevanju na gimnaziji, prevajanju in pisanju. Po upokojitvi večino časa preživi v Loki pri Zidanem mostu, na domu svoje žene, tudi pisateljice, Zore Tavčar.
TINO MAMIĆ
(Primorske novice, 28. oktobra 2005)