zorkosimcic

Tino Mamić

V vseh treh Slovenijah, matični, zamejski in izseljenski, nekateri živijo ZA slovenstvo, drugi pa OD slovenstva, ugotavlja pisatelj, dramatik, filozof in publicist Zorko Simčič. Kot Primorec, Mariborčan, Ljubljančan in argentinski Slovenec natančno in z ljubeznijo (ali optimizmom) analizira stanje v slovenski družbi.

V zadnji svoji knjigi Ob žerjavici in ognju je orisal svoj pogled na življenje. Njegovo je bilo zelo dolgo, burno in zanimivo. Običajno knjige, kjer so na enem mestu zbrani članki in intervjuji, niso zelo zanimive. Tudi sam sem pred nakupom imel tak pomislek in sem se za branje odločil samo zaradi osebnosti avtorja. Ne le, da mi že po nekaj minutah branja ni bilo žal 15 porabljenih evrov – knjiga me je osebnostno poživila in mi pomembno dopolnila pogled na svet. Knjiga Ob žerjavici in ognju človeka zagreje in prežari.

Eden od petstotih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi vrnili preko morja, niza zanimive argumente o slovenstvu, slovenskem jeziku in nacionalni državi. Z veliko primeri pojasnjuje, zakaj je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za večinski narod. Večinski narodi so se zato v zadnjih letih začeli drugače obnašati do priseljencev. Simčič opiše sprehod z nacionalistično usmerjenim argentinskim generalom, ko je bil s svojo triletnico govoril slovensko in se mu je zato opravičil. Ta pa mu je odrnil: »Če vi, potem ko skozi stoletja pripadate svojemu narodu in jeziku, tega ne spoštujete, kako naj mi pričakujemo, da ne bo to dekletce po dvajsetih letih življenja tu zatajilo nas«.

Ameriški talilni lonec ne deluje več, ker se je izkazal za slabega. Med argumenti za spreminjanje politike ZDA do priseljencev v spodbujanje ohranjanja nacionalnih korenin, navaja vojno v Vietnamu. Gre za prvo vojno v ameriški zgodovini, ki so jo ZDA izgubile, med razlogi pa je tudi to, da so med rekruti bili številni asimilirani priseljenci.

Iz asimilirancev pa ne nastajajo samo ljudi brez vrednot, ampak tudi šovinisti, ki postanejo agresivni do svojih lastnih sorodnikov. Prav med renegati najdemo številne nacionaliste in vojne zločince – Karadžića, Hitlerja in Napoleona. Že pred stoletji so Srbi spoznali, da je poturica »gori od Turka«, se skozi zgodovino sprehaja Simčič. Asimiliranci namreč jemljejo najslabše lastnosti iz obeh narodov, trdi 85-letni pisatelj, ki ga stroka postavlja na piedestal vsega izseljenskega literarnega ustvarjanja.

Slovenstvo je tesno povezano s krščanstvom. Posebej v izseljenstvu slovenstvo brez krščanstva »traja kvečjemu eno generacijo, največ dve«. Krščanstvo namreč ohranja naravne in nadnaravne vrednote v svetu, kjer so »vse vrednote – ne le narodnost in krščanstvo – zavračane in zavržene«. Mladim se danes kot vrednoti prikazujeta samo uživanje in denar, je Simčič ponovil misel, ki jo je povedal že leta 1976.

Velik del knjige govori o mariborskemu pesniku, dramatiku in pisatelju Stanku Majcnu, ki je po vojni bil izbrisan iz javnega političnega in javnega življenja. »Notranji emigrant« Majcen si je v tajnosti dopisoval s Simčičem iz česar se je rodilo veliko idej in literarnih stvaritev. Majcen je klasik, a ga ni v šolskih berilih, njegovih dram ni na odrih, Maribor pa nima niti ulice poimenovane po njem, je kritičen Simčič.