noviglas-intervju

Prijatelja Tina Mamića smo člani uredništva spoznali kot odličnega sogovornika, sodelavca in prijatelja, saj je bil Tino Mamić, ki je po rodu Vipavec, sin Vipavke in Dalmatinca, vrsto let naš kolega pri najbolj razširjeni slovenski reviji Ognjišče. Odlikuje ga širina, tudi nemirni duh, ki ga je večkrat vodil na daljša popotovanja po svetu, predvsem pa zavezanost slovenstvu, demokraciji in seveda krščanstvu, trem vrednotam, ki jim skuša zgledno slediti naš tednik. Na pogovor smo ga povabili zato, ker je že dlje časa v Luksemburgu, kjer je član slovenske ekipe na Uradu za uradne publikacije EU (OPOCE).

Nam lahko poveš kaj več o tem, kako ste prišli v Luksemburg?

Urad za publikacije je uradna založniška hiša evropskih institucij. Prihodnje leto bo tudi slovenščina uradni jezik EU. Vse države pristopnice zato pripravljajo prevode najpomembnejših delov že sprejete zakonodaje, ki bo še pred pristopom objavljena v novih devetih jezikih (od desetih pristopnih članic le Ciper nima "novega" uradnega jezika, saj je grščina že uradni jezik). OPOCE je zato lani začel iskati ljudi, vešče novih uradnih jezikov. Iz držav pristopnic so preko razpisov povabili več kot sto ljudi, ki sedaj pripravljamo besedila za evropski uradni list.

Kaj konkretno delate?

OPOCE najbolj poznamo zaradi dnevnega izdajanja Uradnega lista EU, kjer so objavljeni vsi evropski zakoni v vseh uradnih jezikih. Prihodnje leto bo uradni list začel izhajati v dvajsetih uradnih jezikih, kar bo posebnost v svetovnem založništvu. Predstavljajmo si, da se zakonodaja najprej prevede, potem lektorira, nato strokovno pregleda in na koncu pripravi za tisk. Časovni termini pa so določeni nihče ne sme poslati svojega dela prepozno. Mi trenutno pripravljamo slovenska besedila sekundarne zakonodaje, to je zakonov, ki so v EU že sprejeti. Izdati jih moramo pred pristopom novih držav, ki bo maja prihodnje leto.

Ste v Luksemburg odšli sami ali vas je spremljala tudi družina? Kje živite in kako živite?

Ne predstavljam si, da bi šel tjakaj sam. Pri "investiranju" v družino se naložba vedno najbolj obrestuje, za kar mi ni žal nobenega denarja. Ne glede na to, da bi bilo ceneje, če bi žena vsaj v začetku ostala v Sloveniji, smo se preselili vsi. Samo občudujem lahko svoje "prednike", Slovence(ke), ki so po svetu morali s trebuhom za kruhom, družina pa je ostala sama doma. Velikokrat mislim nanje tudi, ko se vozim po majhnih rudarskih mestih Luksemburga in francoske Lorene. V teh krajih je v prejšnjem stoletju namreč svoje zdravje v rudnikih izgubljalo veliko Slovencev. Z ženo in najino štiriletno klepetuljo živimo v mestecu Dudelange na francoski meji, od koder imam dobre četrt ure do službe v prestolnici.

Koliko vas je Slovencev, ki delate skupaj?

V ekipi nas je enajst (tudi dva Primorca). Skoraj "preveč" nas je počutimo se namreč kot doma, saj je slovenščina v našem delu stavbe prisotna ves dan. Po internetu prebiramo slovenski tisk, poslušamo radio ali gledamo dnevnik TV Slovenija. Svet je z internetom postal zelo zelo majhen. Pohvalil bi rad tudi Novi glas, ki ga prebiram na ekranu, in verske medije, ki so na internetu ne glede na finančno omejenost dobro zastopani. Nekatere letalske družbe nam s simboličnimi cenami omogočajo tudi pogoste obiske doma. Januarja smo na primer za let iz Bruslja do Trevisa trije plačali pičlih 64 evrov. Naše "zdomstvo" se zato ne more primerjati s klasičnim, ki ga poznamo pri sorodnikih na delu v Nemčiji. Zelo pomebno se nama zdi ohranjati stik s prijatelji v domovini, saj se nameravamo vrniti.

Po telefonu ste nam povedali, da se osebno kar nekoliko ne znajdete v potrošniški mrzlici mesta, v katerem sedaj z družino živite. Povejte nam, prosim, kakšno je življenje, kaj vam je tam daleč najbolj všeč in kaj ne, kako poteka vaš delovni dan in kam hodite z družino, ko imate prosti čas!

Veliko sem potoval po zahodu in materializem me je vedno malce motil. Sedaj pa se s tem srečujem vsak dan. Zahodna Evropa je izgubila svojo dušo in še bolj svojega duha. Sami hodimo v hrvaško župnijo (slovenske maše ni), ki je v glavnem mestu v novejšem predelu dobila v uporabo novejšo župnijsko cerkev velikosti goriške stolnice. Ta župnijska skupnost je postala tako majhna, da niti polnočnice nimajo več na Božič, ampak so termin prepustili veliko številnejšim Hrvatom. Neverjetno, kaj naredi blaginja.

Ko sam razmišljam o terorizmu v muslimanskih državah, se rad pošalim: Kako izkoreniniti islamski fundamentalizem! Preprosto z razvojem (denarjem). Bolj kot bo Turčija bogata, manj bo "problematična" za sekularizirano EU. No, šalo na stran. Bojim se, da bosta Srednja in Južna Evropa postali vse bolj duhovno prazni, bolj kot bosta finančno močni. V Sloveniji še posebej zaradi t.i. "turbokapitalizma", ko je v nedeljo najmnožičnejše obiskan obred postal nakupovanje v Mercatorju.

V Nemčiji se vse trgovine zapro v soboto ob štirih, v Luksemburgu ob šestih, v Franciji pa ob sedmih. Pred meseci, ko je bila pri nas zelo živahna polemika o delovnem času trgovin, je v novinarskem prispevku bruseljski dopisnik Krajc opisoval, kako so "evropske" trgovine odprte tudi ob nedeljah. Resnica je povsem drugačna.

S katerim jezikom se najbolje sporazumevate, katerega jezika se poleg slovenščine najbolj poslužujete?

Pravzaprav je najina Rebeka še največja žrtev zaradi izgube prijateljev in neznanja jezika. V Kopru se je poleg materinščine dnevno srečevala še z italijanščino in hrvaščino, tu pa so še trije jeziki: luksemburščina, francoščina in nemščina. Posebej luksemburščina je poglavje zase.

 Luksemburžani so se v zadnjih letih začeli zavedati pomena svoje materinščine, ki je neke vrste nemški dialekt z veliko francoskimi izrazi. Znanje luksemburščine so začeli zahtevati pri novih prosilcih za službo in državljanstvo.

V vrtcu se govori samo luksemburško. Seveda nimam nič proti, da bi se tudi mi učili tega "malega" in "nepomembnega" jezika (tako namreč velikokrat označujemo slovenščino), a je problem, da ga domačini ne uporabljajo veliko. Dvojezičnih napisov praktično ni, vse je v francoščini in/ali nemščini. V šoli se luksemburščine učijo bolj postransko, nimajo veliko knjig, časopisov. Za učenje ni najti niti slovarja, kaj šele didaktičnih pripomočkov. V šoli je glavni jezik knjižna nemščina, kot tuji pa francoščina. Zato je težko pričakovati od priseljencev, da se hitro naučijo jezika, če ga niti sami domačini v javni rabi praktično ne uporabljajo.

V delu z evropsko administracijo pa je francoščina pomembnejša od angleščine. Veliko več je evrokratov, ki govorijo samo francosko, kot pa takih, ki govorijo angleško. Številni dokumenti so samo v francoščini, ogromno uradnikov pa lomi tako angleščino, da je težko karkoli razumeti. Pri tem gre po mojem mnenju za nepravičnost od novih uslužbencev iz pristopnih držav bodo za sprejem zahtevali znanje treh jezikov, medtem ko so prej zahtevali znanje samo dveh uradnih jezikov. Na eni strani se bosta tako lahko znašla uslužbenec iz Portugalske, ki govori samo še francosko, in Slovak, ki govori češko, slovaško, rusko, angleško in nemško. Rezultat bo, da se bo Slovak moral učiti še francoščine. Čim več jezikov znaš, več veljaš, je gotovo res, vendar tu govorim o enakopravnosti in demokratičnosti.

Na ulici in v trgovini pa zelo prav pride italijanščina, saj je tukajšnjih priseljencev iz italijanskega škornja več deset tisoč. Evrokrate italijanskega porekla sam doživljam veliko lepše kot "apeninske" Italijane. Tukajšnji so na splošno zelo razgledani, dobro poznajo tuje jezike in so na sploh zelo odprti. Neki Ankončan mi je nekoč dejal, da se s Slovenci čuti povezanega, saj živimo na obali istega morja. Tako odprtost v Italiji težje srečaš.

Pogrešate kdaj slovensko okolje in družbo?

Seveda, pa še kako. Zato se tudi prej ali slej želimo vrniti v domovino. Vendar ne gre samo za domotožje, ampak predvsem za kakovost življenja. Zahod je bogat, vendar bolj onesnažen kot Slovenija. Tukajšnja hrana je slabše kakovosti. Tudi šolski sistem se mi zdi pri nas boljši. Tu morajo otroci v šolo že pri štirih letih... Osebno mi je tudi primorsko podnebje veliko ljubše. Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da bi se luksemburške banke (kar 250 jih je, prebivalcev pa niti pol milijona), ki v svetu slovijo takoj za švicarskimi, lahko marsikaj naučile od naših, ki so nastale iz planskih socialističnih. V Sloveniji sem se že povsem odvadil hoditi na banko, saj sem posloval samo še prek interneta in bankomatov. Tu se moram velikokrat postaviti v vrsto na banki...

Kako ste se privadili na nov način življenja?

Preveč govorim o slabih plateh življenja na tako opevanem zahodu. Poudariti sem le želel, v čem je pri nas boljše.Veliko več je svetlih plati. V Luksemburgu mi je najbolj všeč strpnost prebivalstva. Kljub največjemu deležu tujcev v državah petnajsterice (tujcev v Luksemburgu je okrog 40%) se ohranja lepo večkulturno ozračje. Predstavljajmo si, da bi v Ljubljani enkrat letno pripravili parado narodov, kjer bi pred navdušenimi slovenskimi poslušalci Srbi plesali kolo ob zvokih svojih narodnjakov in kjer bi Albanci v narodnih nošah mahali z albansko zastavo.

Ali pa si predstavljajte, da bi obrazec za dohodnino bil na razpolago še v albanščini in srbski cirilici! Tega pri nas verjetno nikoli ne bo, tu pa je to običajno. Verjetno gre za načelo, da moraš najprej spoštovati svoje korenine, da boš lahko spoštoval tuje. Pri obrazcih za telefonski priključek, ki so natisnjeni tudi v portugalščini in italijanščini, gre tudi za preprost račun najcenejše za državo je, da davkoplačevalci razumejo, kar zahteva od njih. (Funkcionalna) nepismenost je namreč za državo dražja od nekaj večjezičnih obrazcev.

Za konec še vaše mnenje ob vstopu naše domovine Slovenije v Evropsko unijo, saj nas zanima predvsem to: bomo zmogli Slovenci ohraniti svoj jezik v malem evropskem Babilonu jezikov?

Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da slovenščino lahko ogrožamo le mi sami. Slovenščino bomo ohranili, če jo bomo uporabljali. Izginila ne bo, lahko pa bo osiromašena zaradi številnih tujih izrazov in uporabe tujih jezikov. Je pa res, da bi si delo lahko olajšali. Po mojem je čas za poenostavitev jezika slovenščino moramo približati spet ljudem. Pravila za postavljanje vejic se mi zdijo daleč pretežka za povprečnega smrtnika. Tudi v pisavi bi lahko razlikovali med polglasnikom, širokim in ozkim ejem. Nisem slavist, vendar lahko trdim, da preveč kompliciramo. Povprečen osnovnošolec loči osebek od povedka, ne ve pa, da se vedno piše najprej ime in potem priimek. Slovenščina obstaja zaradi navadnih ljudi, ne pa zaradi znanstvenikov in jezikoslovcev.

Še nekaj želja našim bralcem...

Želim jim, da bi se njihov Glas razširil tudi onkraj državne meje. Moja pobožna želja je, da bi se Primorci na obeh straneh meje bolj povezali. Vseprimorski Novi glas bi lahko bil naš skupni glas. Skupaj smo močnejši.

 JURIJ PALJK