predsednikjanez

Odgovor na vprašanje, kaj je v ozadju premajhne podpore parlamenta Mitju Gaspariju, je preprosto - nesoglasje med predsednikom države in predsednikom vlade.

Nič posebej tragičnega ni v zavrnitvi predsednikovega predloga, saj ima parlament legitimno pravico, da predlaganega kandidata podpre ali ne. Če bi poslanci morali podpreti vsak predsednikov predlog, parlamenta ne bi potrebovali več.

Bivšega ombudsmana smo, denimo, dobili šele v tretjem poskusu, pa čeprav se je takratni predsednik vsakič predhodno posvetoval s poslanskimi skupinami. Tudi ob izvolitvi Gasparija za prvi mandat je bil položaj tak. Njegovemu predhodniku Arharju takrat vladajoča LDS ni nič kaj posebej očitala, pa so ga vseeno nadomestili s človekom iz svoje stranke.

Danes je položaj LDS drugačen. Ne le, da nima vlade, ampak ji grozi celo razkol. Njen takratni predsednik (in premier), ki je danes predsednik republike, pa želi spet istega človeka za guvernerja.

Kakšno računico ima pri tem Zmago Jelinčič, ki je prvi vrgel kamen v Gasparija, je težko oceniti. Velikokrat namreč podpira vlade (to in prejšnje) v trenutkih, ko kdo od koalicijskih partnerjev odpove.

Za državo je bolj pereč problem odnos med Drnovškom in Janšo. Oba sta predsednika, oba sta Janeza, a vendar tako različna. Položaj je zapleten, ker bo Drnovšek letos parlamentu poslal še nekaj predlogov v glasovanje. Preden se mu bo iztekel mandat, bo ta prenehal še petim ustavnim sodnikom.

Če je vladna koalicija včeraj s stisnjenimi zobmi podprla kandidata, ki jim ni bil po volji, pa smo lahko prepričani, da jeseni ne bo tako. Še nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic namreč opozarja, da je sedanja sestava ustavnega sodišča neuravnotežena (beri “leva”).

Med predsednikoma že dolgo ni dobre komunikacije. Razlog ni samo v različnih političnih pogledih, ampak tudi v Drnovškovi preobrazbi.

Še dodatno pa se lahko zaplete, če bo (kljub drugačnim napovedim) ponovno kandidiral na volitvah ali pomagal ustanoviti novo politično stranko.

Edino predvidljivo v politiki predsednika države v času do 22. decembra je, da bo vsaka njegova politična poteza nepredvidljiva. Za nas novinarje to sicer ni slabo, ker je taka politika zanimivejša, vladi in državnemu zboru pa povzroča hude glavobole.