Ob Babilonski reki
BEREMO Alojz Rebula: Ob babilonski reki , Primorske novice, 9. oktober 2009
Zadnji roman izpod peresa akademika Alojza Rebule (Celjska Mohorjeva družba 2007) posega v tragično majsko obdobje konca druge svetovne vojne, ko se je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo prelila reka beguncev. Med dvajset tisoč ljudmi je bila dobra polovica domobranskih vojakov, ki so orožje predali Britancem. London je skoraj vse vojne ujetnike zahrbtno predal Titovim partizanom. Kaj se je nato zgodilo, poznamo: smrt so storili žalostno v kraških breznih, rudnikih in jamah, kjer njihove kosti ležijo vse do danes.
Zakaj se je bratomorna vojna tako žalostno končala, je vprašanje, ki zahteva poznavanje notranjepolitičnih razmer v Sloveniji pred okupacijo in po njej. Čeprav objektivne zgodovinske ocene večplastnega dogajanja v tem trenutku ne more podati nihče, pa se je Rebula - kot že večkrat - temu zelo približal, ko je različne interpretacije položil v literarne like z različnih svetovnonazorskih bregov. Za glavna junaka ob babilonski reki je izbral britanskega humanitarnega delavca Richarda Nivelsona (John Corsellis), ki je deloval med begunci v okviru britanske vojske na Koroškem, in izmišljeno figuro Vando Mornik, hčer krščanskega socialista, zaročenko domobranca in sestro partizana.
Napeto zgodbo v ubranem in bogatem jeziku brez dolgih miselnih ekskursov, ki jih mojstrski pisatelji sicer tako radi vpletajo v besedilo, bralec požira. Zgodba teče gladko, zaradi številnih dogodkov pa bi mogoče lahko rekli celo, da prehitro, saj mora nekatera zgodovinska obdobja obdelati v nekaj odstavkih. Posebej to velja za začetek knjige, ko je potek celotne vojne skrčen na nekaj strani. Seveda moramo vedeti, da je Rebula sami vojni posvetil že vrsto del: dva romana (Cesta s cipreso in zvezdo, Nokturno za Primorsko) in več črtic (Vrnitev, Tigrovec, Dve miniaturki, Kaj raste v Rogu), zato je ta roman v nekem smislu njihovo nadaljevanje.
Dramatičnost zgodbe povečuje še misel, da gre za resnične dogodke izpred nekaj desetletij. Prav zaradi krute zgodovinske resničnosti se bralec na zadnji, 341. strani, ne nasiti in hoče več. Zanima ga, kaj je plod pisateljeve domišljije in kdo so zgodovinske osebnosti, ki jih Rebula - kot vedno v svojih romanih - poimenuje s svojimi imeni ali celo več resničnih oseb združi v en literarni lik. Kdor prebere roman Ob babilonski reki, se zato skoraj praviloma loti še zgodovinske knjige Slovenija 1945 (Mladinska knjiga 2006), ki sta jo napisala Corsellis in upokojeni Reutersov novinar iz Ženeve Marcus Ferrar na podlagi spominov, serije intervjujev na treh celinah z zgodovinarji in pričami dogodkov. V marsičem je ta knjiga zgodovinsko ozadje romana. Ne z eno ne z drugo knjigo seveda marsikdo tako s “partizanske” kot z “domobranske” strani ni bil zadovoljen. Vzroke za bratomorno tragedijo namreč išče na obeh straneh.
A zgodba ni le umetniška ubeseditev spominov prič, ampak tudi opis dogodkov iz prve roke. Rebula je namreč v prvih letih po vojni na ljubljanski filozofski fakulteti študiral klasično filologijo, zato so doživetja Vande Mornik, ki jo je kot študentko stiskala tajna policija (Udba), gotovo tudi avtobiografsko.
Tako kot praktično vsi pisateljevi romani tudi ta ni izjema in nima spremne besede. Ne domišljamo si, da bi to na tem mestu nadomestili, a vendar bo mogoče bralcu prišel prav “prevod” imen glavnih junakov: general Oklešek - Franc Krener, polkovnik Donar - podpolkovnik Drčar, dr. Marjol – dr. Valentin Meršol, major Laron – major Paul Barre, Branko Memor – Marko Bajuk, narednik Nay – narednik Shany, katehet Irhar – salezijanec Franc Blatnik, Placid – Vladimir Kozina, Laty – Baty, Youngson – Ryder Young, Branko Mornik – Kajetan Gantar starejši, Jelka – Jelka Mrak Dolinar, psihiater O'Stirman – Jože Jančar, Rok Prisojnik – France Dejak. Nekaj dogodkov iz romana pa najdemo tudi v drugih Rebulovih delih. Opis Niagare, Slovenske pristave in družine Vihrikovih v Kanadi tako najdemo tudi v pisateljevem dnevniku Oblaki Michingana (Mladika 1985, na straneh 230, 201 in 234). Ljubitelja jurčkov Prisojnika iz Puebla v ameriški zvezni državi Kolorado pa pod psevdonimom Peter najdemo v knjigi Vrt bogov (Slovenska matica 1986). Mimogrede naj povemo, da je prav Vrt bogov knjiga s spremno besedo. Takrat je namreč bilo pisatelja, ki piše o povojnih pobojih za tako imenitno založbo v Ljubljani seveda nujno pospremiti z razlago v skladu z ideološko doktrino. Zaradi ideoloških omejitev je pisatelj moral spreminjati imena oseb celo v svojih dnevnikih.
Čeprav je Rebula o povojnih pomorih domobrancev že veliko pisal, je to njegov prvi roman, ki to tragedijo postavlja v središče zgodbe. Ne pozabimo, da je prav Rebula skupaj s tržaškim pisateljskim kolegom Borisom Pahorjem leta 1975 objavil intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem ta priznava resničnost Kočevskega Roga. Rebulo je tragedija tako prevzela, da se z njo aktivno ukvarja vse do danes. Pred več kot dvema desetletjema je tako napisal: “To je pač moja radovednost, moja neutešljiva radovednost, kako je pravzaprav v resnici, ne v mitu bilo v tej potisočerjeni turški reprizi, ki se imenuje slovenska revolucija. Sam si te svojevrstne lakote niti ne znam razložiti. In prav ji pride vse, od anekdot do vzdušij, od imena gozdov do obnašanja komisarjev, od elementov slučajnosti do elementov satanizma.” Tako v njegovih dnevnikih kot v kolumnah vidimo, da odgovore na dileme druge svetovne vojne išče praktično vsak dan. In že večkrat je na vprašanje, kdaj bo na dan prišla popolna resnica in z njo tudi narodna sprava, odgovoril, da bo to verjetno šele na sodni dan.
TINO MAMIĆ