Izraelci nočejo žrtev
Včeraj je minilo 40 let od začetka šestdnevne vojne, v kateri se je novoustanovljeni Izrael ne le obranil od pomorske blokade arabskih sosed, ampak tudi razširil prek meja, ki mu jih je postavila mednarodna skupnost. O Izraelu in Izraelcih smo se pogovarjali s koprskim pomožnim škofom dr. Jurijem Bizjakom, ki je bil v Jeruzalemu že ničkolikokrat. Poliglot, ki je v Jeruzalemu študiral tudi v hebrejščini, dolga leta išče odgovore na vprašanja, zakaj v Sveti deželi ni in ni miru.
Vas kot doktorja bibličnih znanosti vojna Izraelcev pred 40 leti spominja na antični boj Makabejcev?
“Izraelci so dobro vedeli, kaj hočejo. Do takrat so bili bolj v obrambnem položaju, z zmago v vojni pred štiridesetimi leti pa so prevzeli nadzor nad celotnim območjem. Oni pravijo, da vojna ni trajala šest dni, ampak šest ur - tako hitro so zmagali.”
Danes pa bolj spominjajo na antične Rimljane, okupatorje. Kako je mogoče, da narod, ki je preživel holokavst, postane tako hitro sam agresor?
“Vprašanje je zelo zapleteno, ker gre za dolgo zgodovino. Izraelci po eni strani mogoče res delujejo kakor tisti, ki zasedajo in osvajajo, vendar holokavsta s tem ne moremo primerjati. To, kar so oni doživeli, pol naroda izgubili - to je nekaj groznega. Izraelci nočejo žrtev in nočejo krvi, skozi vso zgodovino. Na vso moč si prizadevajo doseči svoje, vendar ne s krvjo. Po vojni Palestincev niso kar pobili, ampak so dosegli, da so ti zbežali. Jordanski kralj Husein je begunce sprejel pod pogojem, da bodo mirovali. Ker se to ni uresničilo, je pobil vsaj deset tisoč Palestincev, svojih rojakov, da bi rešil mir v Jordaniji. V Libanonu pa tega ni bilo in iz bližnjevzhodne Švice je prav zaradi palestinskih beguncev nastalo vojno žarišče. Kdor je hotel, je lahko ostal in se mu ni nič zgodilo. To je eden od dokazov, da Izraelci nočejo krvi in da so celo njihovi sosedje do svojih ljudi veliko bolj ostri. V Izraelu se niso toliko reševala vprašanja obeh narodov, ampak so se tam reševala vprašanja celotnega Bližnjega vzhoda in sveta. Izrael ima svoje zaveznike, Palestinci pa svoje.”
Zdi se, da je v ozadju spora vera. Ali ni to pravzaprav verska vojna med muslimani in judi?
“Pravzaprav nobena vojna ni verska vojna. Vojne se običajno začnejo z drugimi stvarmi, vera pride na koncu, za vsemi drugimi argumenti in nagibi. Ko je vse drugo izčrpano, potem se reče, da je ogrožena tudi naša vera, ki predstavlja najgloblje vrednote, največje vrednosti, ki jih človek in človeštvo imata. Potem pa pride do zanimivega vozla, saj se tudi na nasprotni strani postavljajo iste verske vrednote. Zlasti to velja za muslimansko, judovsko in krščansko vero, ki so vse enobožne. Povsod je isti Bog in so v glavnem iste vrednote, zato to dejansko ne more biti verska vojna. Tako se samo imenuje in Boga postavlja v službo interesov, ki so pripeljali do vojne.”
Najbolj nepopustljivi Judje pa so prav na “verski” desnici. Tudi islamski fundamentalisti so verniki, ne pa levičarski brezbožneži. Zakaj je konservativnost tako povezana z vero?
“Ta teza je zanimiva. (premolk) Na eni strani so konservativci, ki se običajno povezujejo z vero že zato, ker tudi vera ohranja vrednote skozi stoletja in je povezava zato nekako naravna. Conservare pomeni ohranjati, da se kaj ne zgubi in da se izročilo prenaša skozi rodove. To ni nekaj negativnega. Tu sta narodni in verski vidik zelo blizu. Na drugi strani pa so liberalci, ki zavzemajo nekoliko bolj mehka stališča do vseh vrednot in tudi do verskih. Vera kot taka pa mora iskati sožitje, videti tudi v nasprotniku sočloveka in ga spoštovati. Če pa se tu pritakne nacionalizem in občutek ogroženosti, se nazadnje tudi verska čustva obrnejo v slabo smer. Brez konservativnih stališč človeštvo ne obstane in prepričan sem, da bi se v primeru, da bi sedanji konservativci odnehali, med liberalci hitro našli drugi, ki bi stopili na njihovo mesto. Na drugi strani pa so vedno potrebni ljudje, ki vlečejo naprej in iščejo nove poti.”
Najbolj svet kraj za Jude je tempeljska ploščad, kjer danes stoji zlata mošeja v Jeruzalemu. Ne glede na to, da je pod Izraelci, upravljajo z njo muslimani ...
“Ploščad je zaprta za nemuslimane. Tudi februarja, ko sem bil zadnjič tam, nismo obiskali mošeje. Včasih pa so jo obiskovali tudi drugi. Spominjam se, ko so prihajali celo judovski vojaki, se sezuli in vstopili v mošejo. Nikoli pa to ni bilo množično. Spominjam se, ko so leta 1990 okoli mošeje streljali. To se je zgodilo, ko so skrajneži s ploščadi začeli metati kamenje na Jude, ki so se pred zidom klanjali. Judje so nekaj časa prenašali, potem pa seveda planili.”
Ali mislite, da bo kdaj nastopil čas, ko bodo na tempeljski ploščadi molili ne le muslimani, ampak tudi judje in kristjani?
“Vsi spori se vlečejo kot jara kača. Če bi se uspeli prebivalci Svete dežele ubraniti zunanjih vplivov, sem prepričan, da bi se dogovorili. Vsi si želijo miru. Pred nekaj leti je Izrael ponudil Palestincem v zameno za mir celo delitev starega Jeruzalema. Nekoč sem slišal tudi predsednika Drnovška, ko je to ocenil kot veliko napako. Judje molijo pred zidom objokovanja, nad katerim je stal tempelj, sedaj pa zlata mošeja. Verni Judje menijo, da jim je Bog tempelj odvzel, ker so si to zaslužili. Ko se bodo spreobrnili in spokorili, bo Bog našel pot, da jim bo tempelj vrnil. To je razmišljanje Juda pred zidom. Oni to sprejemajo in ne napadejo. Kljub strašanski želji ostajajo pred zidom, in ne skočijo čez. Zaradi žrtev, ki bi nastale, in ker nočejo imeti krvavih rok. V primeru, da bi zlata mošeja zaradi kateregakoli razloga bila uničena, pa bi v tem verjetno videli božji prst in bi na vse načine skušali preprečiti obnovo. Dokler pa stoji, se je ne bodo dotaknili. Razen če se komu zmeša. Najboljša rešitev pa bi res bila, če bi na ploščadi, kjer sta zdaj dve mošeji, stala tudi judovski tempelj in kakšna krščanska bazilika …”
Ali je mir sploh mogoč?
“Če bi se oba naroda ubranila vplivov od zunaj. Posebej to velja za Palestince. Kakršenkoli dogovor sklenejo, dobijo od vplivnih arabskih sosedov sporočilo, da bi morali doseči več. To je njihov problem. O tem sem veliko premišljal in bral. Leta in leta že hodim v Izrael in iščem odgovore, vendar je to edina možnost, ki jo vidim.” TINO MAMIĆ
Vsak ima svoj prav. Tako Palestinci kot Izraelci.
Primroske novice, 6. junija 2007