lds
komentar
Pred zadnjim kongresom LDS so nekateri vidni člani stranke zahtevali odstop Jelka Kacina. Sicer bodo izstopili, so zagrozili. Kongresu, ki je ponovno potrdil Kacina za predsednika stranke, so tako sledili ne le izstopi, ampak celo razpad stranke. Vendar tega, da bo izstopila več kot polovica poslancev in ustanovila kar dve novi poslanski skupini, verjetno niso pričakovali niti največji pesimisti.
Seveda je bil največ pozornosti pri tem deležen prestop Toneta Ropa v SD. Prestop nekdanjega premiera, ministra ter predsednika stranke in poslanske skupine LDS v konkurenčno stranko namreč največ pove o njem, predvsem pa o stranki (ali kar o obeh). Kot da bi Kučan sprejel avstrijsko državljanstvo, je dogajanje slikovito ocenil Jelko Kacin.
Po toči zvoniti je prepozno, bi lahko komentirali Kacinovo (nenadno) odločitev za odstop. A bi bilo vendarle preveč preprosto. LDS namreč ni spremenila svoje usmeritve, kar naj bi spodbudilo prebege (kot se je zgodilo pri Jelinčičevi SNS v njenem prvem mandatu). Torej je lahko vzrok zanje le v ljudeh. Stranka že poltretje leto ni več na oblasti in tudi čez poldrugo leto nima velikih možnosti za uspeh (posebej v luči predvolilnega namigovanja o povezovanju SDS s SD). V takih razmerah bodo v njej vztrajali le še najbolj utrjeni in predani.
Tem, ki so ostali, ne bo lahko. V konkurenci štirih poslanskih skupin (LDS, Zares, SP in SD) z zelo podobnimi programi, bo namreč boj za preživetje hud.
Tri “odpadniške” skupine namreč nimajo kakih posebnih točk, po katerih bi se razlikovale - bolj levi, bolj proticerkveni ali, denimo bolj spravljivi z Janšo. LDS ni razpadla na štiri struje, ampak na štiri skupine med seboj različnih ljudi.
Med ljudmi je razpad na tri liberalne stranke povzročil zmedo, zato ne preseneča, da se je del volilcev odločil za SD, kar so javnomnenjske raziskave takoj tudi zaznale.
Edinega Primorca, ki je še ostal v ostanku LDS, Jožefa Školča, se nekateri še spominjajo, ko je kot mlad predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije ta nekdanji partijski podmladek usmeril na pot do zmage. Poleg preimenovanja iz socialistične v liberalno je za predsednika leta 1992 pripeljal enega najbolj zaželenih politikov, Janeza Drnovška. To je bila formula, ki je stranki prinesla prvo mesto za dolgih dvanajst let.
Bo tihi Breginjec znova stopil iz ozadja?
Po odstopu Jelka Kacina s položaja predsednika LDS v četrtek zvečer se je takoj pojavilo vprašanje, kako naprej. Med poslanci sta od nekdanjih mladincev ZSMS, ki so ustanovili stranko, samo še Jožef Školč in Anton Anderlič. Ne eden ne drugi pa ne razmišljata o predsedniškem mestu.
Predsednik LDS Jelko Kacin je svetu stranke ponudil odstop. Stranko bo vodil do kongresa, ki bo verjetno še pred poletjem. Povedal je, da že nekaj časa išče naslednika oziroma naslednico.
Kacin se je že ob izvolitvi leta 2005 soočil z močno opozicijo znotraj stranke. Nesoglasja pa so v začetku letošnjega leta botrovala novemu kongresu, na katerem pa so delegati LDS Kacinu, in tudi podpredsednici stranke Zdenki Cerar, izglasovali zaupnico. Vendar pa so že januarja stranko zapustili nekateri najvidnejši člani, med njimi Matej Lahovnik, Milan M. Cvikl in Slavko Gaber.
Izstopi so se vrstili, vrhunec pa so bili nedavni izstopi poslancev iz strankine poslanske skupine, v kateri je od prvotnih 23 do danes ostalo le še enajst poslancev. Štirje poslanci so nedavno prestopili v poslansko skupino Socialnih demokratov (SD), ki je tako postala najmočnejša opozicijska skupina v parlamentu.
Notranja trenja v stranki se odražajo tudi v padcu javne podpore; marca bi namreč za LDS volilo le še 4,9 odstotka anketirancev.
Na vprašanje, kakšna je razlika med LDS in poslanskima skupinama, ki so jih ustanovili bivši poslanci LDS, je Tone Anderlič odgovoril: “To morate vprašati njih.” LDS ima po njegovih besedah že od ustanovitve isto programsko usmeritev, ki jo bodo uresničevali še naprej. Sam ne misli kandidirati za novega predsednika, podobno pa meni tudi za Jožefa Školča.
Školč je po prestopu Antona Ropa prevzel vodenje poslanske skupine LDS. Takoj po Kacinovem odstopu pa je dal vedeti, da si funkcije ne želi. Včeraj popoldne smo ga sicer dobili na telefon, vendar je povedal, da bo za izjave dostopen prihodnji teden.
TINO MAMIĆ
Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), v katero so bili avtomatsko včlanjeni vsi pionirji, ko so dopolnili 14 let, je bila edina dovoljena mladinska politična organizacija v času komunizma. Leta 1988 je predsedovanje od Toneta Anderliča prevzel Jožef Školč.
Na prvih svobodnih volitvah 1990 je nastopila z imenom ZSMS - Liberalna stranka in dobila 14,5 odstotka glasov.
Dve leti kasneje je Školč za predsednika pripeljal Janeza Drnovška, ki je po padcu Peterleta prevzel vodenje vlade. Istega leta je kot Liberalno-demokratska stranka zmagala na volitvah s 23,4 odstotka glasov.
Leta 1994 so se ji pridružili socialisti (nekdanja Socialistična zveza delovnega ljudstva - SZDL) Viktorja Žaklja, demokrati (del nekdanje Slovenske demokratične zveze) Igorja Bavčarja in zeleni Petra Tanciga (del Zelenih Slovenije).
Od leta 1992 do 2004 je LDS kot največja stranka (ime je vmes spremenila v Liberalno demokracijo Slovenije) imela premierja.
Padec se je začel z odhodom Drnovška na položaj predsednika republike sredi mandata in nadaljevalo z zmago SDS na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Predsedniki:
1988 - Školč
1992 - Drnovšek
2002 - Rop
2005 - Kacin
2007 - ?
Tino Mamić
Primorske novice, 14. aprila 2007