Cudez na smetiscu
Čudež na smetišču
Že v srednji šoli sem nekoč napisal šolski spis o begunski brezdomni družini iz Bosne, ki se ji konec prejšnjega stoletja v Sloveniji rodi otrok na smetišču. Idejo sem seveda dobil od znanega pisatelja. Prijatelj, ki je spis prebral, je bil ogorčen: "Pa ja ne moreš napisati, da je Jezus Bosan'c." A sem vztrajal. Spis je sicer ostal nekje založen, saj si ga tudi v šoli nisem upal pokazati (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi s tako temo utegnil zaslužiti cvek) in sem nanj pozabil.
Ponovno sem se na to pisanje spomnil čez nekaj let, ko sem prebral prvi članek o delu Petra Opeke. Peter oziroma Pedro Pablo, kot mu je uradno ime, saj se je rodil slovenskim staršem v Argentini, je namreč reševal življenja tisočev (da, dobesedno tisočev - ne gre za besedno dramatiziranje) otrok, ki so umirali na smetiščih Madagaskarja. Brezdomne otroke in njihove starše je opogumljal in jim pomagal, da so začeli ustvarjati s svojimi rokami. Kljub revščini, nasilju in opojnim substancam mu je uspelo v osemnajstih letih zgraditi 3000 stanovanj, 2000 delovnih mest, 72 šol in šest klinik. V manj kot dveh desetletjih se je nanj obrnilo kar 250.000 ljudi in nihče ni ostal praznih rok. Njegova pomoč ni bila enosmerna in nepovratna. On revežu ni le dal ribe, ampak ga je naučil ribolova. Brezdomcu je pomagal postaviti dom in najti službo. Vrnil mu je dostojanstvo.
Pri tem so mu finančno pomagali tudi v Evropi. A vendar Peter Opeka pravi, da živijo od obljub bogatih in od darov revnih. Verjetno ni treba poudarjati, da sta mu najvišje možno odlikovanje pripela že francoski predsednik in ljubljanski metropolit, odlikovala pa sta ga tudi monaški knez in papež. Pripravlja se celo njegova nominacija za Nobelovo nagrado za mir. Naj zlobno pripomnim, da ima verjetno več možnosti za Nobelovo nagrado kot za častni znak svobode Republike Slovenije. To je seveda le šala.
Ko sem ga, dobesedno svetega Petra, pred nekaj dnevi poslušal na predavanju v beli - lažem - sivi Ljubljani, so mi ob pripovedovanju večkrat prišle solze v oči. Sirote, ki brskajo po smeteh ene najrevnejših prestolnic planeta, Peter Opeka imenuje ROŽE. Vsem svojim sodelavcem pa pravi BRATJE. Lahko rečem, da je bilo to srečanje zame pravi šok in streznitev v tej decembrski noriji, ko samo za voščilnice porabimo več denarja, kot ga en Petrov brat zasluži v dveh mesecih.
Pater Peter je danes že nazaj doma. Božič bo praznoval z brati na smetišču. Prepričan sem, da se bo imel veliko lepše kot mi doma. Kljub desetinam evrov, ki smo jih vložili v božično drevo, jaslice, svečnike in pečenko. A tudi za to mojo slabo vest ima bojevnik upanja, kot ga imenujejo, zdravilo: če samo delček od svojega daš naprej, boš storil ogromno. Za Petrove brate in zase.
Bonbon, kolumna Čokoladni preliv, torek, 23.12.2008, Tino Mamić