zenske

Mesec marec je dobil ime po bogu vojne Marsu. Po rimskem koledarju je bil to prvi mesec leta, ko so se moški odpravljali na vojno.

Danes se je feminiziral - tako kot nekateri poklici, bomo moški pikro pripomnili. Pa čeprav so razlogi za odhod moških iz učiteljskih služb samo v moških samih.

Mesec marec je začetek pomladi, zato so šopki rož zelo logična dopolnitev tako svetovnega dneva žensk 8. kot tudi materinskega dneva 25. marca.

Materinski dan seveda ni konkurenca dnevu žensk, kot bi mislil kdo od tistih, ki prvega enačijo z "afežejem", drugega pa s Katoliško cerkvijo. Bistvo obeh dnevov je namreč onkraj slovenskega kulturnega boja. Problem je v nas, ne v dnevih.

Osmega marca imam vedno pripombe. Sam bolj redko kupujem rože na ta dan. Tudi za valentinovo, božička ali noč čarovnic skušam ne kupiti nič. Te iz Amerike uvožene navlake ne maram; posebno zato, ker s tem pozabljamo na svoje praznike. Marca imamo tako gregorjevo. Spuščanje ladjic z lučkami se mi zdi bolj vredno posnemati kot pa kupovanje s konzervansi polnih izdelkov v obliki kičastih plastičnih src. Tudi za noč čarovnic bom raje na prvem pokopališču prižgal svečko kot pa uprizarjal jesensko maškarado.

Naj se vrnem k ženskam. Namesto rož moramo dati ženskam pravice. Prav ženskim pravicam, ki so kršene na vsakem koraku (pa čeprav danes manj kot včeraj), je namenjen ta mednarodni dan. Pravzaprav bi osmi marec morali preimenovati v dan boja proti moški sebičnosti (tako se slovensko reče egoizmu, mimogrede). Na ta dan bi se moški morali vživeti v problem ženske enakopravnosti, ne pa, da igramo kavalirje. Ker našim žen(sk)am tako malokrat podarimo rože, je marčevska vrtnica še toliko lepše sprejeta. Vse raznežene pozabijo, da so še isto noč vstale, ko se je otrok v joku zbudil, medtem ko sem se sam obrnil stran. S prozornim izgovorom, češ, obrnem se na drugo stran in počakam, ali bo otrok utihnil. Otrok seveda ne utihne, ampak prebudi še njo, ki pa nič ne čaka. Ko že vstane in hiti proti otroški postelji, pa še "zaspano" in "utrujeno" vprašam - a grem jaz?

Ker se je dan žensk za nekatere spremenil zgolj v kupovanje vrtnic vsem sodelavkam, sosedam, mami in izvoljenki (in tašči seveda), smo se moški začeli spraševati, zakaj praznujemo dan nekega spola? Nekateri so šli tako daleč in so 10. marec, ki ga katoliški koledar pozna kot dan 40 mučencev, začeli praznovati kot dan moških. To mi zveni še bolj gostilniško, kot da svoji izvoljenki samo enkrat letno kupiš rožo.

Osebno mi je zelo blizu materinski dan, ki ga praznujemo devet mesecev (logično, ne?) pred božičem. Žensko materinstvo je namreč družinski praznik, posebno za moške, ki so prisostvovali porodu. (Vsem prisotnim moškim namreč postane hitro jasno, zakaj rodijo ženske in ne moški.) Ne bi sicer preveč poveličeval samega poroda, saj ženska, ki nikoli ni rodila, zaradi tega ni nič manj ženska. Gre bolj za simbol ženske vloge na planetu. Moški sicer obožujemo politiko, a je kljub temu še vedno veliko vojn na svetu.

Karkoli bomo že praznovali - 8., 10. ali 25. marec, samo enega ali vse tri, s šopkom ali brez njega - važno je, da pri tem ne mislimo nase, ampak da se vživimo v drugega.

Za praznik naj vam, žen(sk)am, v imenu vseh moških tega sveta priznam: NE MOREMO BREZ VAS, RADI VAS IMAMO!