Marko Ivan Rupnik
Slovenec, ki ustvarja umetnine za milijone ljudi
V portugalski Fatimi je nastal gigantski mozaik, ki ga bo med vsemi stvaritvami slovenskih umetnikov videlo daleč največ ljudi. Otvoritev zlatega mozaika Marka Ivana Rupnika, ki si ga bo ogledalo letno nekaj milijonov romarjev in turistov z vsega sveta, pa kljub temu v Sloveniji ni doživel velike medijske pozornosti.
Sredi oktobra je minilo 90 let od slovitega sončnega plesa, čudeža, ki ga je ob zadnjem prikazanju božje matere Marije trem pastirčkom videlo 70.000 ljudi. Marija je takrat napovedala izbruh oktobrske revolucije, drugo svetovno vojno, pohod komunizma ter njegov zlom, trdi Vatikan, ki hrani zapise fatimskih pastirčkov.
Fatimo vsako leto obišče 6,5 milijona ljudi, ki se priporočajo Mariji. Na glavnem trgu, ki sprejme več sto tisoč ljudi, so nasproti stari glavni cerkvi pred tremi leti začeli graditi novo. Na steni za glavnim oltarjem so primorskemu slikarju Marku Ivanu Rupniku zaupali izdelavo ogromnega mozaika, ki meri 500 kvadratnih metrov. Cerkev so otvorili na predvečer obletnice, 13. oktobra, le nekaj dni po tem, ko je Fatimo zapustil pater Rupnik. Skoraj zbežal je pred mediji, saj ne mara slave. Na predstavitev mozaika je tako v začetku oktobra prišlo 200 novinarjev iz vsega sveta (le iz Slovenije ni bilo nikogar), ki so pisali o največjem prezbiteriju na svetu in četrti največji cerkvi na svetu, v kateri je mozaik slovenskega umetnika z naslovom Odprtina v nebeški Jeruzalem.
Jezuitski pater Rupnik že vrsto let vodi rimski Centro Aletti, kjer v umetnosti išče stik med evropskim vzhodom in zahodom. Evropa mora zadihati z obema krilima pljuč, je ideja, ki je bila zelo pri srcu tudi prejšnjemu papežu, Poljaku Janezu Pavlu II. Rupnikova ekipa je multiancionalna, mladi umetniki pa pripadajo štirim krščanskim cerkvam (rimskokatoliški, grkokatoliški, pravoslavni in maronitski).
Rupnikova delavnica je zato dobila v delo edino še neposlikano kapelo v Vatikanu, kar je dobilo odmev tudi v slovenski kulturni javnosti. Rupnik je zanjo dobil Prešernovo nagrado. Kot zanimivo podrobnost naj navedemo dejstvo, da so organizatorji prav takrat prelomili s tradicijo, da je prešernov nagrajenec slavnostni govornik ob naslednji podelitvi nagrade. Veliko ljudi je prepričanih, da so organizatorji zaradi ideološke obremenjenosti hoteli tako preprečiti slavnostni govor duhovnika. Organizatorji so to seveda zanikali.
Takoj po božiču leta 1998, nekaj mesecev pred otvoritvijo vatikanske kapele, sem preko prijatelja bil povabljen v rimski papeški vzhodni inštitut, v okviru katerega deluje Centro Aletti. Vrhunec nekajdnevnega obiska je bil večer, ko nas je Rupnik peljal v Vatikan. Z njim, uglednim in rednim gostom, nam trem spremljevalcem ni bilo treba kazati dokumentov. Po dolgih vatikanskih hodnikih nam je le tu in tam salutiral gardist v pisani Michelangelovi uniformi. V kapeli, le nekaj metrov oddaljeni od osebnih papeževih prostorov, polni odrov in gradbenega materiala, nas je posedel na sredino, na nekakšne deske, če se prav spomnim. Začel je pripovedovati in razlagati pomen ustvarjenih podob. Ko smo naslednjič pogledali na uro, smo začutili bolečino v vratu. Dve uri sta minili, kot bi mignil.
Vatikanska kapela Odrešenikova mati je v cerkveno umetnost prinesla nov slog, ki je dobil ogromno občudovalcev. Ljudje so mozaike vzeli za svoje predvsem zaradi lepote in močnih sporočil, ki so – tako kot v dolgih stoletjih zgodovine umetnosti – razumljiva tudi človeku, ki ni umetnostni ekspert. Podobnost s starokrščanskimi mozaiki in pravoslavno ikonografijo je dobila odmev tudi v pravoslavnih deželah – Rupnikove mozaike lahko občudujemo tudi v Romuniji, Srbiji in Siriji. Med ducatom držav, kjer je postavil mozaike pa jih največ najdemo v Italiji (25) in Sloveniji (12). V Evropi bi težko našli jezik, v katerega še niso prevedli nobene Rupnikove knjige, v slovenščini pa so detajli njegovih mozaikov postali nabolj pogost motiv teološke literature.
Čeprav o fatimskem mozaiku slovenski mediji niso obširno poročali, pa gre za eno najpomembnejših slovenskih umetnin vseh časov. Navdih je slikar, ki je bil rojen pred dobrimi 52 leti v Zadlogu pri Črnem vrhu nad Idrijo, našel v Bibiliji. V zadnji svtopisemski knjigi Razodetje (Apokalipsa), ostareli apostol Janez opisuje svoja videnja poslednjih dni sveta. V zadnjem, 22. poglavju opisuje ponovni Kristusov prihod na opustošeno Zemljo. Fatimska sporočila imajo apokaliptično dimenzijo, ki so bila povedana z veliko milostjo, usmiljenjem in ljubeznijo do ljudi, razlaga Rupnik. Zlata barva, ki prevladuje, simbolizira prisotnost Boga v človeški zgodovini. V središču je božji prestol z Jagnjetom, ki sporoča isto kot fatimska prikazovanja: božje sočutje z vsem človeštvom, še posebej z ubogimi in grešniki.
Rupnik sedaj seveda ne počiva, ampak se pripravlja na ustvarjanje v še eni romarski prestolnici, Lurdu. Že v kratkem se bodo začela dela za mozaično poslikavo pročelja bazilike v francoskih Pirinejih, ki ga letno obišče 11 milijonov ljudi. Takoj zatem pa ima v načrtu italijansko mesto San Giovanni Rotondo, kjer je deloval sloviti čudodelnik pater Pij.
Tino Mamić
Marko Ivan Rupnik je v Sloveniji v zadnjih šestih letih ustvaril dvanajst mozaikov:
kapeli v Zavodu sv. Stanislava (Ljubljana)
spominska kapela v Kočevskem rogu
cerkev sv. Florjana (Krnice, Spodnja Idrija)
kapela v domu ostarelih (Črni Vrh)
cerkev sv. Mihaela (Grosuplje)
kapela bogoslovnega semenišča (Maribor)
pročelje Prešernove družbe (Ljubljana)
kapela mučencev 20. stoletja (Ljutomer)
kapela onkološkega inštituta (Ljubljana)
objavljeno v Bonbonu, prilogi Večera in Primorskih novic, 6. novembra 2007